Jedro

Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper opozorilo toženke št. 71001-23/2024/5 z dne 24. 1. 2025.

2.V obrazložitvi je navedlo, da opozorila, izrečenega na podlagi 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zoper takšno opozorilo po ZP-1 ni pravnega sredstva, saj v pravni položaj kršitelja ne posega. Z njim tudi ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava. Zato izpodbijano opozorilo ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, prav tako pa ne gre za akt ali dejanje, s katerim bi bilo poseženo v tožničine ustavne pravice v smislu 4. člena ZUS-1 (tožnica takšnega posega tudi sicer ne zatrjuje).

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj opozorilo odpravi. Navaja, da primarno nasprotuje ugotovitvi toženke, da je storila prekršek, in ne dejstvu, da je prejela (zgolj) opozorilo. Nemožnost oporekanja ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerem temelji izrek opozorila, razume kot kršitev svojih ustavnih pravic do sodnega varstva, pravnega sredstva ter do osebnega dostojanstva in varnosti. Ker ji je uradna oseba v primeru ponovitve prekrška zagrozila s sankcijo, negativne posledice opozorila obstajajo, ne glede na to ali toženka vodi evidenco kršiteljev ali ne. Opozorilo zato posega v pritožničin pravni položaj, prizadeta pa sta bila tudi njena čast in dobro ime.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.ZP-1 v 53. členu določa, da lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije kršitelja opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (prvi odstavek). Drugi odstavek tega člena pooblaščeni uradni osebi nalaga, da "kršitelju hkrati z opozorilom predstavi storjeni prekršek".

6.Vprašanje, ki ga pritožba odpira, je, ali je zoper opozorilo toženke, izdano na podlagi citirane zakonske določbe, dopustna tožba v upravnem sporu. Na to vprašanje je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sklepu I Up 209/2019 z dne 15. 9. 2021, kjer je tudi pojasnilo stališče, po katerem opozorila toženke, izrečenega na podlagi 53. člena ZP-1, v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

7.Pojasnilo je, da toženka po določbah ZP-1 takšno opozorilo izreče kot prekrškovni organ, v prekrškovnem postopku, in ne v okviru izvrševanja upravne funkcije po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Z njim torej ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.

8.Prav tako je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ne gre za akt ali dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati na podlagi 4. člena ZUS-1. Pritožnica namreč ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da v tožbi posega v svoje človekove pravice in temeljne svoboščine sploh ni zatrjevala. Poleg tega zgolj dejstvo, da pravno sredstvo zoper opozorilo po ZP-1 ni izrecno predvideno, še ne konstituira dovoljene tožbe po navedenem členu ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu sicer odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9.Toženka je, kot pojasnjeno, izpodbijano opozorilo izdala kot prekrškovni organ po določbah ZP-1 in samo dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena zakona ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega (ob siceršnji izpolnitvi drugih procesnih predpostavk) dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Če zakonodajalec na matičnem področju oziroma v področnem zakonu ni dopustil pravnega sredstva oziroma sodne kontrole zoper akt ali dejanje organa, to še ne pomeni, da lahko tožnik tak akt oziroma ukrep, izdan na tem področju, izpodbija v upravnem sporu s tožbo v smislu 4. člena ZUS-1. Na zakonodajalcu je namreč, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje v določeni vrsti zadev in na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam,

kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.

10.Po obrazloženem se pritožbene navedbe o tem, da opozorilo posega v pritožničin pravni položaj, zaradi česar bi ta morala imeti možnost sodnega varstva, izkažejo za nebistvene. Tudi če bi ti ugovori držali, jih pritožnica namreč ne more uveljavljati v upravnem sporu, ampak bi morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 lahko izpodbijala z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem.

11.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

2Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2019 z dne 15. 9. 2021, 12. točka obrazložitve.

3Vrhovno sodišče o tem obširno v sklepu I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018, ki se nanaša na kazenski postopek.

4Da so stališča iz zadeve I Up 155/2017 uporabljiva tudi za postopek o prekrških v zvezi z opozorilom toženke, je Vrhovno sodišče potrdilo v že navedeni zadevi I Up 209/2019.

5Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2019 z dne 15. 9. 2021, 13. točka obrazložitve ter tam citirana sodna praksa.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 53, 53/1 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.