Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno.

Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se glasi: Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki plačati 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila, pri čemer zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek 4.500,00 EUR, in sicer v petih obrokih: · prvi obrok v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe, · drugi obrok v višini 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila v enem letu po zapadlosti prvega obroka, · tretji obrok v višini 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila v enem letu po zapadlosti drugega obroka, · četrti obrok v višini 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila v enem letu po zapadlosti tretjega obroka, · peti obrok v višini 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila v enem letu po zapadlosti četrtega obroka.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

- v II. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 25.021,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku v plačilo naložilo toženkine pravdne stroške v višini 2.016,54 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku; podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče samo opravi novo sojenje oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; vse s stroškovno posledico za toženko. Predlaga, da se v primeru vrnitve zadeve sodišču prve stopnje zaradi zagotovitve pravice do nepristranskega sojenja zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Tožnik v obširni pritožbi nasprotuje izhodišču sodišča prve stopnje, ki je izhajalo iz tega, da je vsakemu povprečnemu odraslemu v taki situaciji (tožnik je v Republiki Sloveniji postal tujec) jasno, da ne more brez vsakršnih omejitev bivati in delati v tuji državi, ampak mora tako svoje bivanje kot delo ustrezno pravno formalno urediti. Takšno vodilo je v nasprotju z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča RS in se pritožba v zvezi s tem sklicuje na odločbo II Ips 170/2016. Sodišču prve stopnje dalje očita, da je ugotovitev, da je odsotnost tožnikove uradne zaposlitve posledica slabih gospodarskih razmer, sprejelo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj naj bi se ta gospodarska kriza končala. Vse tožnikove priče so potrdile tožnikove navedbe, da tožnik ni mogel dobiti zaposlitve, ker ni imel papirjev. Mimo trditvene podlage strank je sprejeta tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da si tožnik pravnoformalno zadeve z delovnim dovoljenjem ni uredil zato, ker je vedel, da tako ali tako zaposlitve zaradi gospodarske krize ne bo mogel dobiti. Tožnik nasprotuje očitku sodišča prve stopnje, da je sam kriv, da ni mogel dobiti osebnega delovnega dovoljenja, ker je dal odpoved v A. Nobena od strank tekom postopka ni trdila, da je tožnik dal odpoved v A. O čem takem tožnik ni izpovedal. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri tem očitku popolnoma spregledalo, da je tožnik brez zaposlitve ostal junija 1991, iz registra stalnega prebivalstva pa je bil izbrisan 26. 2. 1992. Sodišče prve stopnje minimalizira tožnikove probleme z osebnimi dokumenti. Tožnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so se tožnikovi prejemki iz dela na črno dovolj dobro približali neto zneskom zajamčene plače oz. jih celo presegli. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi istih dokazil, na podlagi katerih je toženka v postopku, v katerem je obravnavala tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, prišla do diametralno nasprotnega zaključka. V slednjem postopku je Ministrstvo za notranje zadeve 4. 10. 2001 izdalo odločbo, v kateri je zapisalo, da dohodek, ki ga je tožnik izkazal v vlogi za sprejem v državljanstvo, ne zadostuje višini, ki bi njemu in njegovi družini omogočala materialno in socialno varnost. Sodišče prve stopnje te odločbe sploh ni omenilo. Prav tako ni upoštevalo sodbe U 251/95 z dne 7. 11. 1996. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 8. člena ZPP. Posledično je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje zaradi opisanih kršitev zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik z delom na črno zaslužil več od zajamčene bruto plače, je zmotno zaključilo, da tožnik ni bil upravičen do denarnega dodatka po ZSV. Že odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 10. 2001 potrjuje, da je tožnik dokazal, da so bili v relevantnem obdobju prihodki družine nižji od 52 % zajamčene plače na družinskega člana. Tožnik nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik za sobo v hotelu B. plačeval 150,00 do 200,00 DEM mesečno, torej med 18.000,00 in 24.000,00 SIT mesečno. Iz listinskih dokazov (potrdil o plačilih za najem sobe) je razvidno, da je najemnina znašala mesečno med 10.500,00 in 11.500,00 SIT. Teh potrdil sodišče prve stopnje iz neznanega razloga v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Tožnikova družina je bila ves čas na robu preživetja, o čemer so prepričljivo izpovedali tožnik, C. C., D. D. ter E. E. in potrjujejo izjave drugih prič, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Tožnik nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode in v zvezi s tem med drugim izrecno nasprotuje ugotovitvi, da ni mogel odpotovati na očetov pogreb iz razlogov na svoji strani. Tožnik je pred izbrisom potoval s potnim listom, ki mu ga je po izbrisu neupravičeno zasegla slovenska policija in nikoli vrnila, hkrati pa mu je Republika Slovenija sistematično in načrtno onemogočala ureditev statusa v Republiki Sloveniji. Glede nepremoženjske škode nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je to zavzelo v zvezi z brezposelnostjo, finančno prikrajšanostjo, nakupom stanovanja in prikrajšanostjo za zdravstvene storitve.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajal od 26. 2. 1992 do 7. 5. 2001, tj. 110 mesecev. Trdi, da mu je nastala škoda v skupni višini 30.521,76 EUR, in sicer 20.521,76 EUR iz naslova materialne škode in 10.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode. Glede na to, da mu je bila v upravnem postopku pravnomočno določena odškodnina v višini 5.500,00 EUR, v tej pravdi vtožuje odškodnino v višini 25.021,76 EUR.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo, saj je presodilo, da odsotnost tožnikove uradne zaposlitve ni bila posledica njegovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak posledica objektivnega dejstva, tj. izredno slabe gospodarske situacije, za katero toženka odškodninsko ne odgovarja. Dodatno je sodišče prve stopnje v zvezi s premoženjsko škodo zaključilo, da je toženki uspelo dovolj prepričljivo omajati tožnikovo navedbo, da bi bil tožnik v obravnavanem obdobju upravičen do denarnega dodatka. V zvezi z nepremoženjsko škodo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odškodnina, ki je bila tožniku določena v upravnem postopku, (najmanj) zadostuje in da dokazane okoliščine konkretnega primera ne dajejo podlage za dosojo dodatne odškodnine. Pojasnilo je, da posebnih, izrednih nevšečnosti v tej pravdi ni moglo dovolj prepričljivo ugotoviti.

_Splošno glede pritožbenih navedb_

8. Drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je odsotnost tožnikove uradne zaposlitve posledica izredno slabe gospodarske situacije, sprejelo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Tožnik je namreč ves čas postopka zatrjeval, da zaposlitve ni mogel dobiti zaradi izbrisa in neurejenega statusa. Toženka se je branila z navedbami, da je bil tožnik brez zaposlitve že pred izbrisom in da zatorej nezaposlenost ni v vzročni zvezi z izbrisom ter da tožnik ni izkazal, da bi v obdobju izbrisa zaposlitev iskal in da je ni dobil prav zaradi izbrisa. Toženka je še trdila, da je tožnik k zatrjevani škodi prispeval sam, ker si kot tujec ni poskušal urediti svojega položaja v Republiki Sloveniji. Zatrjevala je, da je imel tožnik možnost, da si pridobi delovno dovoljenje, pa tega ni storil. Trditev o izredno slabi gospodarski situaciji ni podala.

9. Poleg tega pa materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik uradne zaposlitve ni mogel dobiti predvsem zaradi takratnih izjemno slabih gospodarskih razmer v državi, ob dejstvu, da so tudi nekateri izbrisani bili uradno zaposleni, niti ne more zdržati. Kar še toliko bolj velja upoštevaje dejstvo, da je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik pripravljen opravljati katerokoli delo, da je glede na to, kaj vse je delal, očitno tudi bil sposoben opravljati zelo različna dela, in da je priložnostno delo, delo na črno, nenazadnje tudi našel. Tudi iz teh razlogov ni mogoče odsotnosti tožnikove uradne zaposlitve v času izbrisa pripisati slabim gospodarskim razmeram (pa čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priče izpovedovale o krizi v državi) in na ta način izključiti vzročne zveze med izbrisom in tožnikovo uradno brezposelnostjo. Nadaljnja pomanjkljivost v tem odstavku obravnavanega stališča sodišča prve stopnje, na katero je opozorila tudi pritožba, je v tem, da sodišče gospodarske krize časovno sploh ni opredelilo. Tako je sodišče prve stopnje pri presoji vpliva gospodarskih razmer na tožnikovo uradno brezposelnost zanemarilo dejstvo, da so se gospodarske razmere v državi spreminjale. Slabe gospodarske razmere niso z enako intenzivnostjo trajale vseh devet let in dva meseca, kolikor je trajal tožnikov izbris. Recesiji, ki je trajala do leta 1993, je sledilo okrevanje gospodarstva. Sploh pa je zaključek, da je bil tožnik več kot devet let brez uradne zaposlitve zaradi izjemno slabih gospodarskih razmer v državi, neživljenjski.

10. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko odsotnosti tožnikove uradne zaposlitve ni obravnavalo kot avtomatske, nujne posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vendar pa je pri tem spregledalo stališče, ki ga je v primerljivih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče1 in na katerega opozarja tudi pritožba, da je pri presoji obstoja vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim posegom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi s tem izbrisani nosil pretežko breme. Posledično so neupravičeni vsi očitki, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi naslovilo na tožnika v zvezi s tem, da ni poskrbel za ureditev svojega bivanja in delovnega dovoljenja.2 Ker sodišče prve stopnje pri presoji obstoja vzročne zveze ni upoštevalo navedenega stališča Vrhovnega sodišča, je ob dejstvih, ki jih je ugotovilo, sprejelo materialnopravno zmoten zaključek, da tožnik ni dovolj prepričljivo dokazal, da je bil v celotnem obravnavanem obdobju brez uradne zaposlitve prav zaradi izbrisa iz registra.

11. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je imel tožnik v Sloveniji stalno bivališče od leta 1978 do leta 1991; - da je v Slovenijo prišel kot oficir Jugoslovanske ljudske armade; - da je delal v vojski nekaj več kot osem let; - da je ob delu v vojski leta 1982 pridobil diplomo o končani višješolski izobrazbi elektrotehnika; da je leta 1990 pridobil še diplomo o končani visokošolski izobrazbi iste stroke; - da je bil za nekaj mesecev zaposlen v srednji šoli; - da je bil takoj za tem štiri leta, in sicer od 16. 2. 1987 do 30. 6. 1991, zaposlen v A.; - da je živel sam v samskem domu v Mariboru; - da se je poročil leta 1989 in leta 1990 dobil hči, pri čemer sta žena in hči živeli na Hrvaškem; - da je tožniku delovno razmerje v A. prenehalo junija 1991, pri čemer se je vedelo, da bo šla firma v zelo kratkem času v stečaj, tožnik pa je prejel odpravnino, ki je zadostovala za približno pol leta življenja; - da se je v zahodni ... na Hrvaškem kjer je živela žena s hčerjo, zelo zaostrovala situacija in je tožnik sumil, da se bodo morali evakuirati; - da so približno septembra 1991 vsi trije prišli v Slovenijo.; - da sta se po dveh mesecih bivanja pri prijatelju blizu ... žena in hči prijavili v begunski center v ..., ki je deloval v nekdanjem hotelu ..., in da je tožnik tam neuradno bival z njima; - da je tožnik z družino tudi po zaprtju begunskega centra (septembra 1993) proti plačilu najemnine ostal tam; - da je tožnik z družino od julija 1995 do približno maja 2001 bival v hišniškem stanovanju materinskega doma ..., pri čemer je tožnik v zameno za plačilo najemnine opravljal vsa hišniška dela, pospravljal material, ženskam prijavljal in odjavljal začasna bivališča; - da tožnik od junija 1991 do ureditve statusa maja 2001 ni imel nobene uradne zaposlitve; - da je tožnik v tem času opravljal različna plačana priložnostna dela (zidarska dela, redno hodil na trgatve, bil učitelj oz. inštruktor begunskih otrok, popravljal televizorje in avtoradie, vodil različne delavnice).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih, tako v Sloveniji kot v Trstu, ter da dokazni postopek niti v najmanjši meri ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno.

13. Spričo tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot je povzeto v 11. točki obrazložitve te sodbe, in ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so izpostavljene v prejšnji točki te sodbe in s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, ob upoštevanju omenjenega stališča Vrhovnega sodišča, je po prepričanju pritožbenega sodišča vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo uradno brezposelnostjo izkazana. Tožnik je bil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva praktično ves čas svojega bivanja v Republiki Sloveniji uradno zaposlen, kar je skupaj več kot dvanajst let, nato pa ves čas izbrisa brez uradne zaposlitve. Glede na to, da je tožnik v času izbrisa opravljal zelo različna priložnostna dela, od zidarskih del do poučevanja, in glede na to, da je kljub visoki izobrazbi opravljal tudi manj kvalificirana dela, kot je na primer trgatev in pospravljanje materiala, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da je tožnik želel delati in da si je uradno zaposlitev poskušal poiskati.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izpostavilo dejstvo, da tožnik tudi po pridobitvi dovoljenja za stalno bivanje ni imel niti ene zaposlitve, ki bi si jo našel na trgu dela in bi trajala več kot pol leta. Po oceni sodišča prve stopnje to dejstvo dokazuje, da vprašanje uradne urejenosti bivanja v Sloveniji ni odločilno vplivalo na tožnikovo uradno zaposlitev. Pritožba takšno oceno utemeljeno graja in pravilno opozarja, da je v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje pomen navedenega dejstva zmotno presodilo. Res je sicer, da je imel tožnik po ureditvi statusa zgolj nekaj krajših zaposlitev in nekatere od njih preko javnih del in s skrajšanim delovnim časom. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožba, obstaja razlika med obdobjem izbrisa in obdobjem po ureditvi statusa, ki je ne gre zanemariti. Celotno obdobje izbrisa je bil tožnik brez vsakršne uradne zaposlitve. Po ureditvi statusa pa je tožnik določene uradne zaposlitve imel. Poleg tega je pri ocenjevanju tožnikovih zaposlitev po ureditvi statusa treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnikov izbris, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, trajal med njegovim 36. in 45. letom. Z vidika dela in kariere gre za najbolj vitalna in ustvarjalna leta posameznikovega življenja. Ob tem je splošno znano, da odsotnost desetletne uradne zaposlitve sama po sebi povzroči nekonkurenčnost na trgu delovne sile. Navedeno še toliko bolj velja v tožnikovi stroki, tj. v stroki elektrotehnike, kjer je razvoj izjemno hiter. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da je bil tožnik, kot to izhaja iz izpisa njegove pokojninske dobe (A18), pred izbrisom, torej do svojega 36. leta starosti, uradno zaposlen več kot dvanajst let in to celo brez prekinitve delovne dobe, nato pa celotno obdobje izbrisa brez uradne zaposlitve, okoliščina, da je imel tožnik po ureditvi statusa zgolj nekaj krajših uradnih zaposlitev, ne more izključiti vzročne zveze med izbrisom in brezposelnostjo.

15. Utemeljena je tudi pritožbena graja presoje sodišča prve stopnje glede prenehanja tožnikovega delovnega razmerja v A. Ob tem, da je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, da je bilo navedeno podjetje pred stečajem in da ga je zaradi oboroževanja, sovražnosti in spopadov med Srbi in Hrvati zelo skrbelo za ženo in hči, ki sta živeli na Hrvaškem in za kateri je menil, da ju mora pripeljati v Slovenijo, je namreč neživljenjski očitek, ki ga je sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe naslovilo na tožnika, da se je raje prostovoljno odločil za odpravnino, kot pa da bi si prej poiskal drugo zaposlitev in do takrat vztrajal v podjetju pred stečajem z namenom, da bi prišel do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi vsak povprečen človek v takšni situaciji dal prednost družini pred zaposlitvijo. Poleg tega pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnik v trenutku, ko se je odločil za odpravnino, ni mogel vedeti, da se mu bo čez slabih osem mesecev zgodil izbris in da bi bilo s tega vidika zanj bolje, če bi imel redno zaposlitev ali če bi bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje.

_Glede premoženjske škode_

16. Kljub temu, da je po prepričanju pritožbenega sodišča izkazana vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo uradno brezposelnostjo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode pravilna.

17. Tožnik je tožbeni zahtevek v višini 19.152,00 EUR za povračilo premoženjske škode utemeljeval z navedbami o izgubljeni denarni socialni pomoči, do katere bi bil upravičen, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, saj je bil v obravnavanem obdobju brezposeln in brez premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je Zakon o socialnem varstvu (ZSV) poznal denarno pomoč in denarni dodatek. Sodišče prve stopnje je naredilo pravilen zaključek, ki ga pritožba niti ne izpodbija, da tožnik ni postavil niti prepričljivih trditev niti ni ponudil nobenih dokazov, ki bi prepričljivo dokazovali, da bi bil upravičen do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, če bi imel v obdobju izbrisa dovoljenje za stalno bivanje. Dalje je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je zahtevek za plačilo materialne škode na trditveni podlagi, da je bil tožnik zaradi izbrisa iz registra prikrajšan za denarne dodatke, neutemeljen. Pritožba pravilnosti slednjega zaključka ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne, koncizne in prepričljive razloge o tem, zakaj je štelo za dokazano, da je tožnik z neformalnim delom in delom na črno zaslužil vsaj toliko, kolikor je znašal prag za denarni dodatek (52 % zajamčenega osebnega dohodka na družinskega člana).

18. Pritožba skuša zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni bil upravičen do denarnega dodatka po ZSV, izpodbiti s sklicevanjem na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 10. 2001 (B18). Trdi, da je ministrstvo v tej odločbi ob upoštevanju istih dokazil, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, prišlo do diametralno nasprotnega zaključka kot sodišče prve stopnje, in sicer da dohodek, ki ga je tožnik izkazal v vlogi za sprejem v državljanstvo, ne zadostuje višini, ki bi njemu in njegovi družini omogočala materialno in socialno varnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba pri tem prezre Uredbo Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Skladno s 5. členom te Uredbe se je štelo, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, če dokaže, da je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka (prva alineja); prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v Republiki Sloveniji (druga alineja); ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini iz prve alineje (tretja alineja); jo je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug (četrta alineja). Če je prosilec po zakonu dolžan preživljati še koga drugega, mora višina njegovih dohodkov zadoščati v smislu navedenih alinej tudi za osebo, ki jo je dolžan preživljati. Navedeno pomeni, da je bilo za sprejem v državljanstvo potrebno izkazati trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, to je dohodek v višini zajamčenega dohodka na družinskega člana, do denarnega dodatka pa je bila oseba upravičena, če je bil dohodek na odraslega družinskega člana pod 52 % zajamčene plače, na otroka pa celo pod 29 %, 34 % oz. 42 %, odvisno od starosti otroka (26. člen ZSV). Pogoji po ZSV za dodelitev denarnega dodatka se torej razlikujejo od pogojev, ki so bili določeni za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za državljanstvo. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni dovolj prepričljivo dokazal, da bi v obravnavanem obdobju prejemal dohodke, ki bi bili nižji od 52 % zajamčene plače na družinskega člana, torej ni odločilo v nasprotju z odločbo ministrstva, na katero se sklicuje pritožba. Poleg tega je iz slednje odločbe razvidno, da je bil pri izračunu dohodka na družinskega člana upoštevan zgolj osebni dohodek tožnikove žene, glede nagrade za pomoč pri izvajanju inštrukcij za begunce pa je v obrazložitvi predmetne odločbe ministrstva navedeno, da se denarna nagrada ne upošteva kot drug reden trajni vir preživljanja. Tudi zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na predmetno odločbo ministrstva. Zaradi navedenega pritožba s sklicevanjem na to odločbo tudi ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se tožnikovi prejemki od delavnic in inštrukcij begunskih otrok lahko dovolj dobro približali neto zneskom zajamčene plače. Nenazadnje sodišče na obrazložitve drugih odločb ni vezano, še manj pa je vezano na presojo listin, ki jih opravijo drugi organi v teh obrazložitvah. Spričo obrazloženega tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do navedene odločbe, storilo bistvene kršitve določb postopka, ki mu jih očita pritožba. Gre za nerelevanten dokaz.

19. Pritožba navaja, da je bila tožnikova družina ves čas na robu preživetja in trdi, da so o tem izpovedali tako tožnik kot priče, pa sodišče tega sploh ni upoštevalo. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeni pritožbeni očitki ne držijo. Za odločitev o premoženjski škodi na trditveni podlagi, da je bil tožnik zaradi izbrisa iz registra prikrajšan za denarne dodatke, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dovolj prepričljivo dokazal, da bi v obravnavanem obdobju prejemal dohodke, ki bi bili nižji od 52 % zajamčene plače na družinskega člana. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da se je tožnikovi družini godilo dobro in da ni bila na robu preživetja. Pomeni zgolj to, da je tožnikova družina imela (ravno še) dovolj sredstev za preživetje, zaradi česar pa tožnik ni izkazal, da bi bil upravičen do denarnega dodatka. Namen socialno varstvenih dajatev, kamor spadata denarna pomoč in denarni dodatek, je namreč „zgolj“ v tem, da se upravičencu zagotovi sredstva za preživetje.3

20. Drži sicer, kot izpostavlja pritožba, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine najemnin oprlo na izpovedbo tožnika in ne na listinske dokaze, pri čemer ni posebej pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. Vendar gre za nebistveno kršitev, ki ni vplivala na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o višini tožnikovih mesečnih zaslužkov, ki bi šla tožniku v škodo. Pritožba namreč spregleda, da iz potrdil o plačanih najemninah (A7) izhaja, da je tožnik za najemnino od januarja 1995 dalje plačeval 28.800,00 SIT mesečno, kar je celo več, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

21. Pritožbeno izpodbijanje materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje iz 62. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je nepomembno. Argument sodišča prve stopnje iz navedene točke je namreč brez teže, saj ne gre za odločilen argument in je zgolj obrobno naveden.

22. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na povrnitev materialne škode iz naslova stroškov, ki jih je tožnik imel s plačilom hotelske sobe v hotelu ..., in sicer v skupni višini 1.369,76 EUR. Tožnik je zahtevek utemeljeval na podlagi ZSV in trdil, da bi bil upravičen do denarne pomoči za višino najemnine, ki bi jo plačal v socialnem oz. neprofitnem stanovanju. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev svoje odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka med drugim navedlo, da tožnik ni dovolj prepričljivo dokazal, da bi bil sploh upravičen do denarnega dodatka, ki je osnova za morebitni dodatek za najemnino. Ker pritožba, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, zaključka sodišča prve stopnje glede neupravičenosti do denarnega dodatka ni uspela izpodbiti, je ostala neizpodbita tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na povračilo škode iz naslova plačanih najemnin.

_Glede nepremoženjske škode_

23. Pri odmeri višine odškodnine ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).4 Glede na to, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je izkazana vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo uradno brezposelnostjo, je to narekovalo spremembo odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu. To je prepričljivo potrdila tudi priča F. F., tožnikova hči. Izpovedala je, da še vedno zelo šparajo in planirajo vsak korak ter da je negotovost ostala v njih. S tem je slikovito opisala, kakšen močan pečat je izbris pustil na tožnikovem življenju in potrdila tožnikovo trditev, da ga je duševna stiska zaznamovala za vse življenje. Poleg tega življenjsko logično, da se z vidika varnosti delo na črno ne more primerjati z uradno zaposlitvijo. Dohodek iz uradne zaposlitve je bolj gotov. Poleg tega uradna zaposlitev za razliko od dela na črno prinaša tudi zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Tudi zato ne more biti dvoma, da drži tožnikova trditev, da je živel v strahu za preživetje.

24. Upoštevaje vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj podobno 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) po oceni pritožbenega sodišča tožnik upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 10.000,00 EUR5, saj glede na sodno prakso6 ni zahteval preveč. Vendar pa je treba od navedenega zneska odšteti v upravnem postopku pravnomočno priznani znesek 5.500,00 EUR. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka tožniku dolžna plačati še znesek 4.500,00 EUR, in sicer skladno s šestim odstavkom 13. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) v petih obrokih, kot izhaja iz izreka te sodbe. Posledično je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, kar bo podrobneje pojasnjeno v zadnjem odstavku. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_Glede zakonskih zamudnih obresti_

25. Za določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti se upoštevaje 11. člen ZPŠOIRSP uporabljajo splošne določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, saj niti 12. niti 13. člen ZPŠOIRSP ne določata ničesar o zamudi. Po splošnih določbah obligacijskega prava pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od nastanka zamude dalje; do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo (drugi odstavek 324. člena ZOR, sedaj enako drugi odstavek 299. člena OZ). Glede na to tožnik utemeljeno zahteva zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Skladno z določbo prvega odstavka 12. člena ZPŠOIRSP je pritožbeno sodišče omejilo tek obresti do višine dosojene glavnice, za kar se je tekom te pravde pravilno zavzemala toženka.

_Glede pravdnih stroškov_

26. Ker je tožnik v pravdi delno uspel, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo dejstvi, da je tožnik z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode v celoti uspel in da postopek zaradi zahtevka za povračilo premoženjske škode ni bil nič dolgotrajnejši. Poleg tega ne gre zanemariti, da je prav toženka, ki bi morala ščititi svoje prebivalce, tožniku s kršitvijo človekovih pravic povzročila duševno trpljenje. Zato je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbi II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018. 2 Glede na to, da so se po presoji pritožbenega sodišča očitki, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi naslovilo na tožnika v zvezi s tem, da ni poskrbel za ureditev svojega bivanja in delovnega dovoljenja, izkazali za neupravičene, je posledično brezpredmetna pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodbe U 251/95 z dne 7. 11. 1996 (A73), in se zaradi tega pritožbenemu sodišču do nje ni treba opredeliti. 3 Navedeno izhaja iz 19. člena ZSV. 4 VS RS sodba in sklep II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016. 5 Glede na to se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na druge okoliščine, ki so bile zatrjevane v zvezi z nepremoženjsko škodo. 6 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017.