Jedro

Le če bi bila pritožba, ki jo je vložil državni tožilec v obsojenčevo škodo, zavržena kot prepozna ali nedovoljena ali zavrnjena kot neutemeljena, bi veljalo, da je bila pritožba podana samo v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.N. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 240.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 31.5.2004 obsojenega S.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena in 2. odstavkom 16. člena KZ ter mu z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena istega zakonika izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in mu naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.1.2006 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora, pritožbo zagovornika obsojenca pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 140.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 10. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bil s sodbo prekršen 385. člen istega zakona. V opisu kaznivega dejanja, ki ga je vseboval izrek prvostopenjske sodbe z dne 7.1.2002, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, je bilo navedeno: "Nameravanega kaznivega dejanja pa ni uspel dokončati", v izpodbijani sodbi, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo v ponovnem sojenju, pa je dodalo: "Ker mu ni uspelo prerezati važnih žil in sapnika v vratu D.M.". Načelo prepovedi reformatio in peius je sodišče kršilo tudi s tem, ko je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti z direktnim naklepom, medtem ko je v prvem sojenju zaključilo, da je šlo za eventualni naklep. Zahteva z navedbo, da je sodišče pomanjkljivo obrazložilo naklep, da ti razlogi ne zadostijo zahtevam, predpisanim v 7. odstavku 364. člena ZKP, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov v zvezi z zagovorom obsojenca, ki je poudarjal, da oškodovanke ni imel namena umoriti ali huje telesno poškodovati, da prvostopenjska sodba nima razlogov o soprispevku oškodovanke k ravnanju obsojenca, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o predmetu, s katerim naj bi bila povzročena vreznina, da so nepopolni razlogi v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V ponovljenem postopku je državni tožilec na glavni obravnavi 31.5.2004 spremenil obtožbo, med drugim tudi v obsegu, ki ga navaja zahteva za varstvo zakonitosti. Tako spremenjeno obtožbo je sodišče povzelo v izrek pravnomočne sodbe. Napadena sprememba zgolj pojasnjuje, zakaj ni prišlo do dokončanja kaznivega dejanja umora. Za presojo popolnosti opisa obravnavanega kaznivega dejanja takšen dodatek sploh ni odločilen, saj ne spreminja bistva inkriminiranega dogodka. Ugotovitev, iz katerih razlogov obsojenec dejanja ni dokončal, je lahko stvar obrazložitve sodbe. Zato že iz tega vidika ne gre za kršitev, ki jo uveljavlja zahteva.

V obravnavani zadevi je državni tožilec prvostopenjsko sodbo z dne 7.1.2002 izpodbijal zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornik pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 15.10.2003 ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni odločilo o pritožbi državnega tožilca. V takem položaju, ki ga ne upošteva zahteva za varstvo zakonitosti, ne velja prepoved reformatio in peius, ker ni mogoče sklepati, da je bila podana pritožba samo v korist obsojenca. Enako stališče je zastopano tudi v komentarju Zakona o kazenskem postopku (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004). Le v primeru, če bi bila pritožba, ki jo je vložil državni tožilec v obsojenčevo škodo, zavržena kot prepozna ali nedovoljena ali zavrnjena kot neutemeljena, bi veljalo, da je bila podana samo v njegovo korist. Zato tudi iz navedena razloga ni mogoče sprejeti naziranja zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prekršilo določbo 385. člena ZKP, ker je v izrek pravnomočne sodbe sprejelo navedeno spremembo opisa kaznivega dejanja, kar je tudi smel storiti državni tožilec v novem sojenju in ker je presodilo, da je obsojenec ravnal z direktnim in ne z eventualnim naklepom, kot je ugotovilo v prvem sojenju. V ponovljenem sojenju pa tudi sicer ni prišlo do poslabšanja obsojenčevega položaja, ker izpodbijana pravnomočna sodba ni bila spremenjena v njegovo škodo niti glede pravne presoje dejanja niti glede kazenske sankcije. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva z ostalimi navedbami, ki jih opredeljuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v bistvu izpodbija njene dejanske zaključke s ponujanjem lastnih, pri čemer izhaja iz drugačnih dejanskih ugotovitev, kot jih je sprejelo sodišče. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče storiti. Po drugi strani pa ima po presoji vrhovnega sodišča pravnomočna sodba ustrezne razloge glede obsojenčevega krivdnega ravnanja kot tudi glede ocene njegovega zagovora ter oškodovankine izpovedbe. Iz takšne presoje tudi dovolj jasno sledi, iz katerih razlogov sodišče ni sledilo trditvi, da je oškodovanka bistveno soprispevala k obsojenčevemu ravnanju. Ob upoštevanju ugotovitve, ki se opira na izvedene dokaze, posebej še na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke, da je obsojenec povzročil oškodovanki vreznino na bradi in 3 cm dolgo ter 2,5 cm globoko vreznino na levi strani vratu z ostrim predmetom, ni odločilno, da vrsta uporabljenega sredstva pri izvršitvi kaznivega dejanja ni bila natančneje ugotovljena in opredeljena. Prav tako sodišču ni mogoče očitati nepopolnosti razlogov, s katerimi je utemeljilo obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost. V tem delu zahteva, ki tudi sicer povzema le izseček mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pri čemer ta dokaz ocenjuje le drugače kakor sodišče, ki ga je presodilo kot celoto, uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelil. Prav tako iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev uveljavlja. Vrhovno sodišče se pri odločanju zahteve za varstvo zakonitosti omeji le na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora v zahtevi navesti konkretne kršitve in jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.N. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).