21. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 414/2005 z dne 14. 12. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 574/2005 z dne 5. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) zaradi suma storitve nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 19., 20., 25. in 27. člena Ustave. Navaja, da okoliščine, na podlagi katerih je sodišče podaljšalo pripor (odvisnost od mamil, nezaposlenost, predkaznovanost in odprt kazenski postopek) ne potrjujejo smiselnosti, sorazmernosti in primernosti obstoja pripora. Sodišče bi jih moralo kumulativno povezati in obrazložiti, zakaj obstoji konkretna iteracijska nevarnost. Nadalje sodišče, po oceni pritožnika, ni vsebinsko utemeljilo, zakaj je odvzem prostosti neogibno potreben za varnost ljudi. S tem naj bi bil kršen 20. člen Ustave. Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke (pritožnik naj bi imel možnost zaposlitve in naj ne bi bil več odvisen od mamil) oziroma njihove zavrnitve ni obrazložilo do te mere, da bi lahko naredilo meritorno pravilen sklep. Naštevanje okoliščin po oceni pritožnika samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga, na podlagi katerega se "splošna bojazen", da bo prav prizadeti posameznik ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, prevesi v realno nevarnost. Nadalje pritožnik tudi meni, da v primeru, ko odprt kazenski postopek predstavlja edino konkretno in realno merilo sodišča za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, to samo po sebi predstavlja kršitev 27. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter pripor zoper pritožnika odpravi.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov je v času odločanja o tej ustavni pritožbi že potekla. Po podatkih, ki jih je sodišče pridobilo pri Okrožnem sodišču v Celju, se pritožnik še vedno nahaja v priporu, vendar nadaljnjih pripornih sklepov ne izpodbija.

4.Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-763/03 (odločba z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04). Tudi v tej zadevi gre za tak primer.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem "neogibna potrebnost za varnost ljudi" zajema tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti in pomeni, da te ni mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim (blažjim) ukrepom.

6.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev nevarnosti) ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

7.Obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj je zunajobravnavni senat utemeljil s sicer še nepravnomočno obtožnico in z vsemi dokazi, na katerih ta temelji. Gre za dokaze, ki so bili pridobljeni z izvajanjem nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter za izsledke tajnih opazovanj, s katerimi so bili zbrani dokazi o prodaji prepovedane droge. Po oceni senata utemeljen sum izkazujejo tudi drugi pridobljeni dokazi, tj. zapisniki o zasegu predmetov, zapisniki o preiskavi stanovanj in drugih predmetov, uradni zaznamki o zbranih obvestilih in o preliminarnih testih snovi ter nenazadnje tudi izpovedbe številnih prič.

8.V zvezi z zanikanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pritožnik sodiščem očita predvsem posplošeno razlogovanje pri ugotavljanju relevantnih okoliščin in neopredelitev do tistih okoliščin, ki bi naj bile njemu v prid. Po mnenju zunajobravnavnega senata je še vedno moč govoriti o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Na obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče sklepalo na podlagi več okoliščin, med katerimi je velika teža dana subjektivnim okoliščinam na strani pritožnika. Sodišče je posebej poudarilo, da je bil pritožnik že trikrat kaznovan za premoženjske delikte, poleg tega pa je zoper njega vložena zahteva za preiskavo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Nadalje je sodišče poudarilo, da si je pritožnik, glede na to, da je brez premoženja, brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje, z izvrševanjem kaznivih dejanj zagotavljal sredstva za lastno preživetje kot tudi za nabavo droge za lastne potrebe. Pri presoji je upoštevalo tudi težo očitanih kaznivih dejanj ter okoliščine in način njihove storitve. Tudi po oceni Višjega sodišča sklep sodišča prve stopnje vsebuje navedbo konkretnih okoliščin, ki dajejo zanesljivo podlago za sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Sklepom sodišč, da izrecno navedene okoliščine upravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni mogoče odreči razumne presoje. Iz obrazložitev izpodbijanih odločb je tudi razvidno, da sta sodišči glede na naravo in način storitve kaznivega dejanja ter ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj utemeljeno sklepala, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

9.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora ravnali v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zato z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

10.Odločitvi pritožbenega sodišča pritožnik izrecno očita kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh navedb, ki jih je podal v pritožbi.

11.Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano sodno odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Iz izpodbijane odločbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sodišče obravnavalo relevantne pritožbene navedbe pritožnika in so opredelilo do njih. Tako je obrazloženo zavrnilo pritožbene očitke glede obstoja utemeljenega suma. Tudi do očitka v zvezi z obstojem pripornega razloga se je obrazloženo opredelilo in konkretno utemeljilo, zakaj navedb pritožnika, da ni več uživalec mamil in da ima možnost redne zaposlitve, ni moč upoštevati. Višje sodišče se je opredelilo tudi do presoje v zvezi z ogroženostjo varnosti ljudi in se pri tem v celoti pridružilo obrazložitvi sodišča prve stopnje. Glede na navedeno pritožniku z odločbo Višjega sodišča očitno ni bila kršena pravica do pritožbe.

12.Pritožnik Višjemu sodišču očita kršitev 27. člena Ustave z navedbo, da je svojo odločitev oprlo na okoliščino, da zoper pritožnika teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kot na edino konkretno in realno merilo za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo številne razloge, med njimi tudi to okoliščino. Sicer pa Ustavno sodišče očitek pritožnika, da je podaljšanje pripora v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, zavrača v skladu s stališčem, sprejetim v zadevi št. U-I-18/93.

13.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer