Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je s tožencem solastnica do 1/2 vtoževanih stvari, ki so bile nabavljene v času skupnega dela na solastni kmetiji, toženec pa, da so te stvari njegova izključna lastnina, ker so bile kupljene le z denarjem iz njegovih dohodkov (tistih iz dela na kmetiji in tistih, ki jih je ustvaril z delom v Nemčiji). Trditveno in dokazno breme je bilo torej porazdeljeno na obe stranki. Vendar pa so dejanske ugotovitve, sprejete po zelo obsežnem in izčrpnem dokaznem postopku, bile sprejete v prid tožeče stranke oziroma povedano drugače: toženec ni dokazal niti svoje izključne lastnine niti manjšega solastninskega deleža tožeče stranke od vtoževanega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka solastnica do 1/2 traktorja z nekaterimi priključki. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na kmetiji je bil toženec po očetovi smrti edina moška delovna sila. Tožnica - mati pa je razpolagala tudi z dohodki, ki jih je ustvaril toženec. Tudi v tujini zasluženi denar je toženec pošiljal materi. Tako je bil kupljen traktor s priključki. Zaradi toženčevega razmerja z L. K. je prišlo do spora, vendar pa do tega spora tožeča stranka tožencu ni osporavala izključne lastninske pravice na vtoževanih premičninah. Tožbo na izročitev traktorja in mehanizacije, ki jo je tožnica - mati vložila leta 1983, je izgubila. V bistvu je o stvari torej že bilo odločeno, saj gre za identičen zahtevek. Tudi toženčev solastninski delež na kmetiji do 1/4 ni bil posebej upoštevan.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je v reviziji obrazložen le s stališča kršitve iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP: o identičnem tožbenem zahtevku naj bi bilo že pravnomočno odločeno. Vendar pa se je s tem ugovorom ukvarjala že izpodbijana sodba in ga zavrnila z obrazložitvijo, da je bil v pravdi II P 619/83 prvega sodišča zavrnjen zahtevek, ki ni "enak in identičen". V omenjeni pravdi je namreč tožeča stranka zahtevala od toženca vrnitev traktorja (ki je tudi predmet pričujoče pravde) s stališča, da je njegova izključna lastnica, vendar v pravdi ni uspela. V tu obravnavani zadevi pa je predmet presoje drug zahtevek - da je namreč tožeča stranka solastnica traktorja in ostale mehanizacije do 1/2. Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ne obstoji. V ostalem pa je v smeri navedenega revizijskega razloga zaradi izostanka ustreznih razlogov revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti po 386. členu ZPP in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je s tožencem solastnica do 1/2 vtoževanih stvari, ki so bile nabavljene v času skupnega dela na solastni kmetiji, toženec pa, da so te stvari njegova izključna lastnina, ker so bile kupljene le z denarjem iz njegovih dohodkov (tistih iz dela na kmetiji in tistih, ki jih je ustvaril z delom v Nemčiji). Trditveno in dokazno breme je bilo torej porazdeljeno na obe stranki. Vendar pa so dejanske ugotovitve, sprejete po zelo obsežnem in izčrpnem dokaznem postopku, bile sprejete v prid tožeče stranke oziroma povedano drugače: toženec ni dokazal niti svoje izključne lastnine niti manjšega solastninskega deleža tožeče stranke od vtoževanega. Te dejanske ugotovitve, ki temelje na izpovedi prič in pravdnih strank, predvsem pa na razčlenitvi prispevkov strank k nakupu strojev, ki jo je opravil izvedenec, pa ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kolikor gre pri oceni izvedenskega mnenja za morebitno njegovo drugačno (pravno) interpretacijo, ki jo je toženec ponudil v pritožbenem postopku in ki naj bi upoštevala pri dohodku kmetije toženčev solastni delež na njej, je to interpretacijo izvedenskega mnenja pritožbeno sodišče zavrnilo s stališča dejanskih ugotovitev, revizijska trditvena podlaga pa v navedeni problem niti ne posega. Ne glede na to pa je trditveno stališče pravdnih strank izhajalo iz take konstrukcije za ugotovitev solastnih deležev na vtoževanih premičninah, ki je upoštevalo le dejanske prispevke k njihovi ustvaritvi.

Predvsem pa obvelja, da je v tej pravdi bilo sporno le vprašanje lastništva na spornih premičninah, ne pa morebitnega toženčevega prispevka k ohranitvi kmetije zaradi njegovega 20 letnega dela na njej.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih napak, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).