Jedro

V komasacijskem postopku ni mogoče dati v last in posest komasacijskemu udeležencu zemljišča, ki je v naravi javna cesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Občine M. z dne 17.12.1987. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se pravni prednici tožnice L.A. dodeli pet parcel na eni lokaciji v skupni izmeri 25.805 m2 za deset vloženih parcel na dveh lokacijah v skupni izmeri 25.354 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnica izpodbija napadeno odločbo tožene stranke zato, ker ji v postopku komasacije ni bila dodeljena tudi parc. št. 1167/2 k.o. J. - pot v izmeri 1611 m2, na kateri je v zemljiški knjigi (po uvedbi komasacije) vknjižena družbena lastnina v splošni rabi, med strankami pa je tudi nesporno, da je ta parcela tudi v naravi pot oziroma cesta. Vložitev zemljišč v komasacijski sklad pomeni, da se po pravnomočnosti odločbe o uvedbi komasacije vsa zemljišča na komasacijskem območju obvezno, ne glede na voljo lastnikov, vložijo v komasacijski sklad in se potem na novo razdelijo udeležencem komasacijskega postopka po pravilih tega (komasacijskega) postopka. V zvezi s tem je že Ustavno sodišče RS v obrazložitvi svoje odločbe, št. U-I-26/97-8 z dne 13.7.2000 (Uradni list RS, št. 68/2000), ugotovilo, da zakonodajalec lahko poseže v ustavne pravice, če so podani pogoji iz 3. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije. Komasacija kot agrarna operacija je po oceni ustavnega sodišča nujna za dosego smotrnega izkoriščanja zemljišč, kar je tudi v javnem interesu. V primeru komasacijskih postopkov je teža posega v lastninsko pravico v sorazmerju s pomenom varovane ustavne dobrine, zato komasacija sama po sebi ni v nasprotju s 13. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 1. odstavka 115. člena ZKZ, 1. odstavka 80. člena, 89. in 91. člena ZKZ/86 ter navaja, da tožnica lahko pri novi razdelitvi zemljišč uspešno uveljavlja le ugovore v okviru zakonskih meril, ki so določena za novo razdelitev zemljišč. V zakonu pa ni podlage za zahtevo, da bi se naj tožnici dodelilo oziroma vrnilo ravno tisto zemljišče, katerega je vložila v komasacijski sklad, konkretno sporna parc. št. 1167/2, ki je poleg tega v naravi javna pot in kot taka tudi opredeljena v katastru in v zemljiški knjigi, ter v zvezi s katero izvedenec ugotavlja, da gre za občinsko cesto, ki je utrjena z gramozom in prevozna preko celega leta, razvrščena pa je med vaške ceste.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da z naštevanjem površin in cen ni mogoče prikriti, da je v tem primeru šlo za načrtno vključitev ceste oziroma poti v lasti tožničine pravne prednice v postopek komasacije, čeprav iz kmetijskih in drugih vidikov to ni bilo utemeljeno. V splošni proces komasacije je bila načrtno "podtaknjena" tudi pot, ki je služila le pravni prednici tožnice, v času komasacije pa je interes zanjo pokazal tudi "vplivni sosed", ki je sicer imel dostop do svojih zemljišč in hiše po javni poti.

Dejanje je možno oceniti kot zlorabo upravnega organa, ki je izvajal komasacijo, torej kot kaznivo dejanje, ki ni moglo ustvariti zakonitih pravnih učinkov, to je prenosa poti v sklad zemljišč, namenjenih komasaciji. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je bilo tožnici z naknadno vročitvijo odločbe z dne 17.12.1987, zagotovljeno pravno varstvo zoper to odločbo, katere zakonitost je v zvezi z izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke z dne 7.9.2001, predmet presoje v tem upravnem sporu. V ponovnem postopku je bilo s pomočjo izvedencev geodetske in kmetijske stroke ugotovljeno, da parc. št. 1167/2 k.o. J., katere vrnitev uveljavlja tožnica, predstavlja v naravi utrjeno javno cesto in je kot taka tudi opredeljena v zemljiški knjigi. Ker pa v komasacijskem postopku ni mogoče dati v last in posest komasacijskemu udeležencu zemljišča, ki je v naravi javna cesta, kar pa parc. št. 1167/2 k.o. J. po podatkih predloženih spisov nedvomno je, je bil v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje materialni zakon pravilno uporabljen. To sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Da bi bila delitev ostalih zemljišč in izračunana odškodnina v nasprotju z določbami takrat veljavnega ZKZ, pa tožnica niti ne zatrjuje. Zato so pavšalni pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo na za odločitev o zadevi pravno pomembne okoliščine, neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.