Jedro

Ker ni jasno, s katerim od različnih originalnih podpisov imetnika ukradene čekovne kartice je sodišče primerjalo ponarejene podpise na ukradenih čekovnih blanketih, se odločitve o bistveno različnih ponarejenih podpisih na čekih s tistimi "na listinskih dokazih v spisu", ne da preizkusiti (13. tčl. 2 ali 354 ZPP/77).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (tč. 1 in 2 izreka) glede tožene stranke Banke C., razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških Banke C. se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki Z. S. in Banka C. dolžni solidarno plačati tožeči stranki Banki L. znesek 45.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek in sicer za znesek 45.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki Banki C. njene pravdne stroške v znesku 3.715,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje drugotožena stranka Banka C. iz vseh treh pritožbenih razlogov. Po prepričanju pritožnice je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je razsodilo, da Banka C. ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, zaradi česar je prišlo do vnovčitve čekov. Tožena stranka je namreč v skladu s pravili stroke opravila identifikacijo prinositelja čeka, katerega podpis je bil enak, kakor podpis na čeku samem, torej z istim imenom in priimkom. Navedba obrazložitve, da naj bi bila podpisa na čeku in čekovni kartici bistveno različna, kar naj bi ugotovil vsak laik, pa ne more biti pravno upoštevna, saj so sposobnosti laikov za ugotavljanje pristnosti podpisa tudi zelo različne. Takšno ugotavljanje pa lahko pripelje do usodne zmote, ko bi delavec banke posumil v pristnost podpisa samega imetnika tekočega računa, v takšnem primeru bi si pa lahko tožena stranka nakopala tako civilno kot tudi kazensko odgovornost. Da do tega ne bi prišlo, je uveden instrument blokade tistih čekov, ki so protipravno odtujeni. To, da pa je kritičnega dne prišlo do prekinitve terminalske podpore, pa ne more pomeniti podredne odgovornosti tožene stranke, saj v kolikor bi terminalska podpora bila, tožena stranka čekov ne bi izplačala. Tožena stranka, ki je v celoti ravnala s skrbnostjo profesionalca pri opravljanju svojega dela, za škodo niti delno ne more biti odgovorna. Odgovornost za nastalo škodo si naj delita le tožeča stranka in imetnik tekočega računa pri tožeči stranki. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Odločino za razsojo v obravnavani zadevi je torej vprašanje ali so delavci tožene stranke pri sprejemu (in vnovčenju) nesporno ponarejenih čekov ravnali s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta jim nalaga, v zvezi z navodili Priročnika za poslovanje s čeki, primerjavo podpisa imetnika tekočega računa na čeku s podpisom na čekovni kartici, v primeru dvomljive istovetnosti podpisov pa ustrezno ravnanje v skladu z navodili bančnega priročnika. Po prepričanju prvostopnega sodišča Banka C. po svojih delavcih pri sprejemu čekov ni ravnala dovolj skrbno, saj bi sicer ugotovila, da gre za izdajo čekov po neupravičeni osebi in s ponarejenim podpisom. Po prepričanju pritožbe pa je Banka C. po svojih delavcih identifikacijo prinositelja čeka, katerega podpis je bil enak kakor podpis na čeku samem, torej z istim imenom in priimkom, opravila v skladu s pravili stroke, pri čemer je potrebno še upoštevati, da delavci banke niso grafologi in da so sposobnosti laikov za ugotavljanje pristnosti podpisa zelo različne. Citirano stališče pritožbe torej po naravi zadeve vsebuje tudi nasprotovanje stališču prvostopnega sodišča o "bistveno različnem podpisu", kar opazi - ob skrbnem pregledu - vsak laik. Ob obravnavanju pritožbe in pregledu priložene dokumentacije, ki vsebuje več pristnih podpisov imetnika tekočega računa, torej toženca S. Z., na različnih bančnih listinah in iz različnih časovnih obdobij, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat (na podlagi do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja) o zadevi ne more razsoditi. Ob dejstvu, da je bila ukradena tudi čekovna kartica, katere torej ni več, zaradi česar ni mogoče primerjati ponarejenih podpisov na vnovčenih čekih pri Banki C. s pristnim podpisom imetnika tekočega računa, in katera je bila za primerjavo podpisov na razpolago delavcem tožene stranke Banke C., se postavi vprašanje, s pomočjo katerega podpisa Z. S. oziroma pravilneje katerega izmed dokumentov v spisu, na katerih so podpisi Z. S., je prvostopno sodišče opravilo primerjavo ponarejenih podpisov z vnovčenih čekov, saj žal odgovor na to vprašanje iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. V zvezi s tem je prvostopno sodišče le zapisalo, da je na podlagi "listinskih dokazov, ki so v spisu" mogoče povsem laično ugotoviti, da se podpisi na vnovčenih čekih bistveno razlikujejo od podpisa imetnika tekočega računa. Razjasnitev te okoliščine je odločilna iz razloga, ker se po sicer laični presoji pritožbenega sodišča podpisi Z. S. iz različnih časovnih obdobij med seboj močno razlikujejo in sicer njegova podpisa iz leta 1980 na tako imenovani pristopnici (dokaz A3) in na "Pravicah in obveznostih občana in banke pri poslovanju s tekočim računom" (dokaz A2) proti podpisom iz leta 1992 na evidencah izdanih čekovnih blanketov (dokaz A4) in na "prijavi kraje" (dokaz A1) iz leta 1994 (17.1.1994). Le ti slednji iz let 92 in 94 so po presoji pritožbenega sodišča podobni (po stilu podpisa) ponarejenim podpisom na vnovčenih čekih, tistima na dokazu pod A2 in pod A3 pa ne. Ker so torej razlogi o tem, s katerim od originalnih, a različnih podpisov Z. S. je prvostopno sodišče primerjalo ponarejene podpise, nejasni, ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti (kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77), zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo (člen 369. ZPP/77). V ponovnem sojenju naj prvostopno sodišče pozove toženca S. Z., da pojasni, kakšen je bil njegov podpis na ukradeni čekovni kartici (ali - na primer - tak kot na pristopnici, ali tak kot na prijavi tatvine, ali drugačen) in kdaj mu je bila ukradena čekovna kartica izdana (glede na to, da je videti, da se njegov podpis z leti spreminja), pri čemer bi verjetno (po potrebi) k razjasnitvi zadeve doprineslo tudi, če bi toženec pokazal, kako se sedaj podpisuje. Po ugotovitvi, kako se je Z. S. na ukradeni čekovni kartici podpisal, pa naj prvostopno sodišče opravi (laično) primerjavo ponarejenih podpisov s čekovnih blanketov s podpisom, kakršen je bil tisti na čekovni kartici in zavzame obrazloženo stališče o podobnosti ali različnosti primerjanih podpisov. Šele na tej podlagi bo lahko pravilno odločilo, ali so delavci tožene stranke, pa čeprav niso opazili, da so na čekovnih blanketih ponarejeni podpisi, kljub temu pri vnovčenju čekov ravnali s potrebno skrbnostjo (ali ne), pa čeprav niso grafologi (kot tudi niso sodniki). Dejstvo pa, na katerega opozarja pritožba in sicer, da ukradeni čeki niso bili blokirani, pa po presoji pritožbenega sodišča na odškodninsko odgovornost tožene stranke Banke C. nima prav nobenega vpliva (pač pa na presojo dogovornosti tožeče stranke), saj v kolikor bi bila blokada čekov izvedena, tudi kljub eventualnemu nestrokovnemu ravnanju delavcev tožene stranke ob sprejemu čekov, do vnovčenja čekov vseeno ne bi moglo priti, ker bi bili delavci pri tej operaciji opozorjeni na blokado.