Jedro

Določba o prekluziji se nanaša na dejstva in dokaze, ne pa na materialnopravne ugovore, kot je ugovor aktivne legitimacije.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da je bilo nanjo (kot leasingojemalko) preneseno upravičenje za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, in ker ni dokazala, da je postala lastnica predmeta leasinga, ni izkazala svoje aktivne legitimacije.

Sodišče prve stopnje je dolžno izpolniti svojo razjasnitveno dolžnost kot dopolnilo trditvenemu bremenu šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 119.689,96 EUR s pripadki, podaljšanje garancijskih rokov in vzpostavitev teka novih garancijskih rokov, kot tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da tožena stranka vtoževani znesek plača V., ter prav tako tudi podaljšanje garancijskih rokov in vzpostavitev teka novih garancijskih rokov. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tokrat pred drugim sodnikom. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožena stranka prepozno (šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo) podala ugovor aktivne legitimacije. Določba o prekluzijah se nanaša na nova dejstva in dokaze ter izjavo o navedbah nasprotne stranke, ne velja pa za druge institute (npr. materialnopravne ugovore). Ugovor aktivne legitimacije je ugovor materialnopravne narave, zato je pravočasen, če je podan do konca glavne obravnave.

6. Pritožba navaja, da tožena stranka ni pravočasno predložila dokazov za utemeljitev ugovora aktivne legitimacije. Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res že v odgovoru na tožbo in vlogi z dne 24. 6. 2011 zapisala, da tožeča stranka ni smela oddajati plovila (gre za navedbo tožene stranke, da gre za plovilo, ki je predmet leasinga, in da je tožeča stranka leasingojemalec). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka šele po prejemu fotografij plovila (ki so del izvedeniškega mnenja in iz katerih je razvidna tuja registrska oznaka plovila, zaradi katere je tožena stranka bila prepričana, da lastnik plovila ni tožeča stranka, saj je, glede na tujo registracijo, lastnik lahko le tuja oseba), lahko sklepala, da tožeča stranka že ob vložitvi tožbe ni bila lastnica spornega plovila, temveč je bila to H. d. o. o. Kot dokaz za svoje trditve je tožena stranka zato predlagala opravo poizvedb v registru plovil, sodišče prve stopnje pa ji je nato naložilo, da v zvezi s tem opravi predlagane poizvedbe.

7. Če dejstva, potrebna za presojo ugovora, niso bila navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se ta dejstva sme upoštevati le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti (drugi odstavek 286. člen ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Nekrivda je podana tudi v primeru, ko stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka še ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali. Tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi nasprotne stranke (po prepričanju višjega sodišča pa tudi, kot v tem primeru, izvedeniško mnenje) lahko povzročijo obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti. Višje sodišče ocenjuje, da je pri odločanju, ali je tožena stranka brez svoje krivde (in zato pravočasno tudi po prvem naroku za glavno obravnavo) predložila dokaze za svoj ugovor, potrebno upoštevati, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da je lastnica in kupec plovila. Niti tekom postopka na prvi stopnji niti v pritožbi ni trdila, da je bila med njo in H. d. o. o. sklenjena pogodba o finančnem leasingu. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je po tem, ko tožeča stranka na izrecno vprašanje tožene stranke, ali je bila ob vložitvi tožbe lastnica spornega plovila, sploh ni odgovorila, toženi stranki dovolilo, da dokaz, ki ga je predlagala na naroku 25. 3. 2013, predloži sodišču v roku 8 dni. V pozivu stranki na naroku, da se izjavi o določenih dejstvih ali da dopolni svoje dokazne predloge, je implicirano stališče da, glede na okoliščine primera, v pozivu navedenih navedb in dokazov pred tem brez svoje krivde ni mogla podati in jih tudi ne more podati takoj na naroku. Če jih bo podala v postavljenem roku, ne bo prekludirana (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2002).Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka pravočasno predložila dokaze v utemeljitev ugovora.

8. Neutemeljeno zato pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno s pomočjo materialno procesnega vodstva toženi stranki dalo možnost, da že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo predloži dokaze za svoj ugovor, tožeči stranki pa ni naložilo, da odgovori na ugovor aktivne legitimacije. Glede na to, da je tožeča stranka že na naroku, na katerem je tožena stranka postavila ugovor aktivne legitimacije, trdila, da je ugovor prepozen in neutemeljen, višje sodišče ugotavlja, da je imela možnost, da se o njem izjasni. To možnost je imela tudi na naroku za glavno obravnavo in v svojih kasnejših pripravljalnih vlogah in jo je tudi izkoristila.

9. Sodišče prve stopnje tožeče stranke res ni pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede utemeljitve njene aktivne legitimacije, vendar jo je na te pomanjkljivosti opozorila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je dolžno izpolniti svojo razjasnitveno dolžnost kot dopolnilo trditvenemu bremenu šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama. Ker je že tožena stranka opozarjala na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke, bi tožeča stranka morala ustrezno utemeljiti svojo legitimacijo, vendar tega ni storila, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi to moralo storiti sodišče prve stopnje.

10. Na vprašanje aktivne legitimacije (ker gre za materialno pravno vprašanje) sodišču ni treba paziti po uradni dolžnosti. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je materialno pravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti (Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 177/2007). Tožena stranka do takrat, ko je prejela izvedeniško mnenje s fotografijami plovila, aktivni legitimaciji tožeče stranke ni ugovarjala niti ni zanikala poslovnega razmerja s tožečo stranko. Pravilno se je zato šele po tem dogodku sodišče začelo ukvarjati s vprašanjem aktivne legitimacije. Sodišče namreč ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Tožeča stranka je svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja svoje legitimacije (do ugovora tožene stranke) zadostila z navedbo, da je pri toženi stranki 15. 4. 2008 kupila plovilo, tožena stranka pa temu (do prejema izvedeniškega mnenja ni oporekala).

11. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (s H. d. o. o.) sklenila pogodbo o finančnem leasingu, vendar pa trdi, da je pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo namena leasinga, ki je v tem, da leasingojemalec pridobi možnost uporabe predmeta leasinga, leasingodajalec pa postane lastnik predmeta zgolj zaradi zavarovanja svoje terjatve do leasingojemalca. Zato jamčevalne zahtevke iz odgovornosti za napake uveljavlja leasingojemalec in ne leasingodajalec, pa čeprav je pravni kupce oziroma lastnik predmeta leasinga.

12. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v potrdilo o vpisu čolna (B29) ugotovilo, da je bil čoln v vpisnik morskih čolnov Izpostava Piran dne 8. 5. 2008 vpisan na lastnika H. d. o. o., da je leasingojemalec po pogodbi o finančnem leasingu št. ... tožeča stranka ter da je bil čoln dne 28. 6. 2010 izbrisan iz vpisnika zaradi prodaje v tujino. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala dejstva, da je bila s H. sklenjena pogodba o finančnem leasingu, kot to izhaja iz prej navedenega potrdila. Iz vsega navedenega pa tudi po oceni višjega sodišča izhaja, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni bila lastnica čolna.

13. Pritožba pravilno povzema sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/96, v kateri je zapisalo, da pogodba o čistem finančnem leasingu načeloma izključuje odgovornost dajalca leasinga za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, ker se to tiče razmerja med dobaviteljem in jemalcem leasinga. Višje sodišče prav tako soglaša s pritožbo, da gre v praksi pri pogodbah o finančnem leasingu redno za prevalitev tveganj in bremen predmeta leasinga z dajalca na jemalca leasinga. Leasingodajalec ni odgovoren leasingojemalcu za stvarne napake opreme, ampak uveljavlja pravice iz tega naslova jemalec neposredno pri dobavitelju opreme, obveznosti dajalca v zvezi z opremo, ki je predmet pogodbe, pa so znižane na minimum. Namen leasingojemalca je pridobiti možnost uporabe predmeta leasinga, pri čemer leasingodajalec postane lastnik predmeta leasinga (za časovno omejeno obdobje zgolj zaradi zavarovanja svoje terjatve do leasingojemalca) in je torej lastništvo predmeta leasinga namenjeno zgolj zavarovanju terjatve. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi I Cpg 1347/2011 zapisalo, da je za odločanje o tem, kdo ima pravico uveljavljati stvarne napake in odškodnino zaradi teh napak, treba upoštevati predvsem pogodbo o finančnem leasingu (in morebitne splošne pogoje). Pogodba o finančnem leasingu je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje, to pa pomeni tudi, da lahko sami določita vsebino tega razmerja in ga uredita tako, da leasingodajalec odstopa leasingojemalcu vse pravice in terjatve nasproti dobavitelju, ki izhajajo iz ugotavljanja napak, leasingojemalec pa te pravice in terjatve nasproti dobavitelju sprejme in se odpove pravici do uveljavljanja takšnih zahtevkov zoper leasingodajalca. Tožeča stranka v tem sporu ni predložila pogodbe o leasingu niti ni zatrjevala, da je na podlagi pogodbe o leasingu upravičena uveljavljati pravice in terjatve nasproti dobavitelju (toženi stranki). Ravno zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka (leasingojemalec) predložiti pooblastilo leasingodajalca (lastnika), s katerim bi izkazala materialnopravno upravičenje za to tožbo. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je bilo nanjo (kot leasingojemalko) preneseno upravičenje za to tožbo, in glede na to, da ni dokazala, da je (od vsega začetka ali kasneje s poplačilom leasinga) postala lastnica plovila, višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije.

14. Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki (bi) se nanašal na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavljalo samo na podlagi in v mejah postavljenih trditev tožeče stranke (7. člen ZPP), teh pa ta sploh ni podala. Da bi tožeča stranka, kljub temu, da ni lastnica plovila, temveč le leasingojemalka, sploh lahko uspela dokazati svojo aktivno legitimacijo, bi morala trditi, da je leasingodajalec s Pogodbo o finančnem leasingu nanjo prenesel vse pravice iz jamčevalnih zahtevkov in kot dokaz predložiti to pogodbo (oziroma se nanjo sklicevati). Tega pa ni storila. Šele na podlagi njenih trditev, bi lahko sodišče obravnavalo vsebino pogodbe o finančnem leasingu.

15. Tožeča stranka je tekom postopka navedla, da je bilo plovilo, ki je predmet pravde, po vložitvi tožbe prodano kupcu V. in je postavila še podrejeni zahtevek, naj tožena stranka namesto njej plača vtoževani znesek pridobitelju. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala, da je poplačala leasing in tako še pred prodajo avstrijskemu kupcu postala lastnica plovila, prav tako pa ni dokazala, kdo sploh je bil prodajalec. Kot je navedlo sodišče prve stopnje bi v primeru, če je bil prodajalec H., moral kot tožeča stranka (tudi glede podrednega zahtevka) nastopati H. d. o. o. oziroma bi morala tožeča stranka izkazati njegovo pooblastilo za tožbo.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odst. 155. člena ZPP).