Jedro

Nagib je pri darilni pogodbi lahko tako zelo pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib, ki je navzven razviden tudi obdarjencu, del podlage darilne pogodbe. Če podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (39. člen OZ), posel s tem preneha veljati.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je z odpadom podlage darilna pogodba prenehala veljati. Ker je s tem prenehala tudi toženkina pravica do posesti, je utemeljeno ugodilo vrnitvenemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe z dne 6. 1. 2006, sklenjene med A. A. in toženko (I. točka izreka), odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni izprazniti nepremičnino z ID št. 000, ki v naravi predstavlja stanovanje št. ... v večstanovanjski hiši na naslovu ..., v izmeri 103 m2, in ga praznega vseh oseb in stvari izročiti v neposredno posest tožniku (II. točka izreka), ter odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 1.631,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnikoma plačati še 27,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno le zoper II. in III. točko izreka, se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v sodbi ni jasne ugotovitve o tem, kakšen je bil darovalčev nagib. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil darovalčev nagib navzven razviden toženki. Trditve in dokazi, ki sta jih tožnika prvič podala oziroma predlagala v ponovljenem sojenju, so prepozni in kot taki neupoštevni. Do ugovora prekluzije se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi sicer tožnika nista podala trditev, da je bil darovalčev nagib navzven razviden toženki in kako ji je bil razviden, ter da se je z njim strinjala. Odločilno vprašanje je bilo, ali je A. A. podaril toženki brezplačno dosmrtno pravico bivanja kar tako ali je pričakoval skupno življenje s toženko, kar ji je moralo biti znano. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sledilo neverodostojnim izpovedbam A. A., njegove žene in otrok, da je A. A. podaril bivanje toženki le, če bosta živela skupaj. Izpovedba A. A. je nekonsistentna, protislovna in nejasna. Njegova izpovedba o namenu skupnega življenja s toženko se ne sklada s prvotnimi navedbami tožnikov, poleg tega je tako izpovedal šele ob drugem zaslišanju. Ob prvem in drugem zaslišanju je različno izpovedoval tudi glede možnosti ločitve, namena, zaradi katerega se je sklepala najemna pogodba, in njenega predlagatelja. Njegova izpovedba o razlogu za prepis stanovanja na hčerko, se ne sklada z razlogom, ki izhaja iz dopisa toženki (B11). Dvom v njegovo verodostojnost vzbuja tudi obsodba za kaznivo dejanje ter način odgovarjanja na vprašanja. Ni jasno, zakaj mu glede namena pogodbe sodišče prve stopnje verjame, če mu ne verjame, da ni šlo za darilo. Njegova izpovedba, da se je najemnini odpovedal zase in tudi v imenu otrok, ni ocenjena. Če bi imel v mislih skupno življenje s toženko, vprašanja najemnine ne bi pogodbeno urejal. Pri presoji verodostojnosti izpovedb B. A. in tožnikov ni upoštevana njihova zainteresiranost za izid pravde, pri presoji verodostojnosti tožnikov pa tudi ne protislovnost in nekonsistentnost njunih trditev, ki sta jih prilagajala potrebam postopka. Sprva sta se sklicevala na obstoj razlogov za odpoved veljavne najemne pogodbe. Nato sta trdila, da je bilo dovoljenje za bivanje dano zaradi obstoja ljubezenskega razmerja ter v pričakovanju njegovega nadaljevanja, v ponovljenem sojenju pa sta zaradi napotkov pritožbenega sodišča podala vsebinsko drugačne trditve - da je bilo dano z namenom skupnega življenja in da je takšen namen imela tudi toženka. Tožnika, na katerih je dokazno breme, nista dokazala, da je bilo darilo dano z namenom skupnega življenja. Če bi bilo darilo dano s tem namenom, bi bilo to zapisano v najemni pogodbi in aneksih, iz katerih je volja pogodbenikov jasno razvidna. Ker v njih ni omejitev dosmrtne pravice do brezplačnega bivanja, je šlo za darilo brez posebnega namena, ki ni bilo vezano na skupno ali ljubezensko življenje. To potrjuje tudi izpovedba A. A. o pojasnilih odvetnika glede odpovednega roka. Izpovedba B. A. potrjuje toženkine navedbe. Ni dokazano, da je toženka vedela, da mora po koncu ljubezenske zveze zapustiti stanovanje, saj je A. A. izpovedal, da je bilo to samoumevno in da se ne spomni, da bi toženki kdaj povedal. Toženka je trdila, da je vzrok tožbe sprememba ekonomskega statusa A. A., kar dokazuje vsebina dopisa, ki ga je A. A. poslal toženki (B11), do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, tožničina izpovedba ter dejstvo, da toženkina izselitev ni bila zahtevana ob skrhanju odnosov (leta 2008), temveč ob spremembi premoženjskega stanja (leta 2014). Navedeno kaže, da darilo ni bilo dano z namenom skupnega življenja. A. A. je dajal različna darila, tudi bistveno dražja, različnim ženskam. Ugotovitev, da je ljubezensko razmerje razpadlo, ni obrazložena, trenutek njegovega razpada ni ugotovljen in ni bil niti zatrjevan. Toženka je trdila in dokazovala (sporočila), da se njun odnos ni bistveno spremenil. Ne drži, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Gre za zahtevek za vrnitev darila, ki kot obligacijski kondikcijski zahtevek zastara v petih letih. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

4. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni. Navaja, da je stroškovna odločitev odvisna od uspeha v pravdi. Zato bo stroškovna odločitev mogoča šele po pravnomočnosti sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za utemeljenost vrnitvenega zahtevka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (1) tožnik je lastnik stvari, (2) toženec ima to stvar v posesti, (3) toženec do posesti ni upravičen.

8. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da sta tožnika lastnika stanovanja, ki je v posesti toženke. Tožnika sta na njem pridobila lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z A. A., sicer njunim očetom. Sporno je bilo, ali ima toženka pravico do posesti.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta A. A. in toženka 6. 1. 2006 sklenila najemno pogodbo (A3), s katero je toženka prevzela v uporabo predmetno stanovanje, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se najemno razmerje sklepa do smrti toženke neprenosno na drugo osebo. Z navedeno najemno pogodbo sta se sicer dogovorila za plačilo neprofitne najemnine, vendar ji je z aneksom (B3), ki je bil sklenjen istega dne kot najemna pogodba, A. A. v svojem imenu in v imenu svojih pravnih naslednikov nepreklicno in brezpogojno odpustil plačilo neprofitne najemnine ter se odpovedal vsem tožbenim zahtevkom iz naslova plačila najemnine, z aneksom (A4), sklenjenim 1. 8. 2006, pa je bila določena najemnina v simboličnem znesku 2 EUR. Na podlagi ugotovitev, da namen pisne najemne pogodba (z aneksi) ni bil plačevanje najemnine za omogočeno uporabo stanovanja (najemnina se tudi sicer ni nikoli plačevala), temveč je bila sklenjena zaradi pridobitve subvencionirane najemnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre pri pisni najemni pogodbi (z aneksi) za navidezno pogodbo.

10. Toženka je pravico do posesti utemeljevala z (obligacijskopravnim) dogovorom o dosmrtni brezplačni uporabi stanovanja, ki ga je sklenila z A. A., glede katerega sta tožnika navajala, da je šlo le za prekarij (in ne za darilo), sklicevala pa sta se tudi na odpadlo podlago dogovora.

11. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bilo v resnici dogovorjeno, da toženka in njena otroka brezplačno uporabljajo stanovanje do smrti toženke, kar se je od leta 2005 dalje tudi izvrševalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila med A. A. in toženko sklenjena darilna pogodba.1

12. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako zelo pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del podlage darilne pogodbe. Pri tem je upoštevalo, da mora biti nagib navzven razviden tudi obdarjencu. Če podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (39. člen OZ), posel s tem preneha veljati.2

13. Za presojo, ali so podana zgoraj nakazana pravno relevantna dejstva, je imelo sodišče prve stopnje zadostno trditveno podlago. To velja tudi glede dejstva, ali je bil darovalčev nagib navzven razviden toženki. Tožnika sta podala trditve, da je bilo toženki, ki je bila z A. A. v ljubezenskem razmerju, poznano, da je v zameno za darilo pričakoval skupno življenje, pa tudi, da je bila ureditev skupnega življenja v stanovanju skupen namen A. A. in toženke kot ljubimcev.3 Tožnika sta imela pravico, da se izjavita o pravnorelevantnih dejstvih, ki so upoštevna z materialnopravnega vidika, na katerega je opozorilo šele pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem sojenju pravdnim strankam pravilno dalo možnost, da se o tem izrečejo, ter dopolnijo navedbe in dokazno ponudbo. Takšno postopanje je bilo v skladu z načelom kontradiktornosti. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da so bile navedbe in dokazni predlogi, ki sta jih tožnika podala šele v ponovljenem sojenju, podani prepozno, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Do ugovora prekluzije se je smiselno opredelilo z upoštevanjem navedb in dokaznih predlogov, kar v obravnavanem primeru zadostuje.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in jih tudi ustrezno obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, kaj je bil nagib daritve. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo skupno življenje namen obeh (A. A. in toženke) oziroma da je šlo za skupen namen, je ugotovljeno tudi to, da je bil nagib daritve toženki razviden. Ugotovitev, da je njuna zveza prenehala, ni neobrazložena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tako zaključilo na podlagi njunih izpovedb. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso podane.

15. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da A. A. ni naklonil toženki brezplačne uporabe stanovanja kot dober prijatelj, temveč zato, ker sta bila s toženko v ljubezenskem razmerju in sta kot ljubimca načrtovala skupno življenje, kar pa se ni uresničilo, njuno ljubezensko razmerje je razpadlo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenih dejstev. Dokazna ocena je v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do posameznih indičnih dejstev, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi in ki po njenem mnenju kažejo, da darilo ni bilo dano iz nagiba, ki sta ga zatrjevala tožnika, saj sodijo v polje proste dokazne ocene. To pa pomeni, da se ni bilo dolžno opredeljevati niti do dokazov (dopis na B11, posamezni deli izpovedb tožnikov in prič), iz katerih so ta indična dejstva po mnenju pritožbe razvidna. Vse navedeno velja tudi glede tistih okoliščin, ki so relevantne le kot kontrolna dejstva.

16. Vsa zgoraj (v 15. točki) navedena ugotovljena dejstva imajo dokazno podlago v izpovedbi priče A. A., ki ji je sodišče prve stopnje (v tem delu) utemeljeno sledilo. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe o pravno relevantnih dejstvih. Ocenjevati jo je treba kot celoto. Takšen pristop pa pokaže, da je o bistvenem ves čas izpovedoval enako, za razliko od toženke, ki je na primer šele ob drugem zaslišanju priznala, da sta bila v času sklepanja darilne pogodbe v ljubezenskem razmerju. Z izpostavljanjem posameznih delov njegove izpovedbe pritožba ne vzbuja dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe, saj so vzeti iz konteksta ali pa se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva. Zadnje velja glede pojasnjevanja okoliščin sklepanja najemne pogodbe, ki je bila le fiktivna in kot taka ni odražala prave volje pogodbenikov. Logično pa je, da sodišče prve stopnje ni sledilo s strani A. A. ponujeni pravni kvalifikaciji dejansko hotenega dogovora (da ni šlo za darilo), saj je pravna opredelitev stvar sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je A. A. že ob prvem zaslišanju izpovedal, da sta s toženko načrtovala skupno življenje, ob drugem zaslišanju pa svoje izpovedbe ni spremenil. Verodostojnost njegove izpovedbe potrjuje tudi dejstvo, da je o svoji nameri ločitve in preselitve k toženki seznanil svojo družino. O tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi izpovedb priče B. A. in tožnikov, ki sta tako izpovedala že ob prvem zaslišanju. V njihovih izpovedbah pritožbeno sodišče ne zazna protislovnosti ali neskladnosti. Tudi z navedbami, da sta med postopkom tožnika spreminjala svoje navedbe, pritožnica ne vzbuja dvoma v verodostojnost njunih izpovedb, saj je šlo le za postopno dograjevanje trditvene podlage, ki je bilo v konkretnih okoliščinah upravičeno in razumljivo (pri sklepanju navideznega in dejansko hotenega dogovora tožnika nista sodelovala). Da je priča A. A. verodostojno izpovedoval o razlogu za darilo, pa potrjuje tudi izpovedba same toženke, iz katere izhaja, da jo je A. A. prepričeval, da se izseli iz hiše, ki sta jo naredila z bivšim možem, da je bil ljubosumen, da je plezal po balkonu in preverjal, da ne hodi k njej bivši mož. V luči takšne izpovedbe in ob upoštevanju, kako je prišlo do nakupa stanovanja (ob sodelovanju toženke, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe A. A.), pritožba neutemeljeno vztraja, da nagib za daritev ni bil navzven razviden toženki oziroma da ni dokazano, da je bila z njim seznanjena.

17. Takšna darila, to je brezplačna dosmrtna uporaba povsem prenovljenega stanovanja v izmeri 103 m2, med prijatelji niso običajna, čeprav gre za zelo dobre prijatelje. A. A. in toženka pa ob sklenitvi darilne pogodbe nista bila le prijatelja, temveč sta bila v ljubezenskem razmerju in sta načrtovala skupno življenje. V dani situaciji sta ugotovljeni nagib za sklenitev darilne pogodbe in njegova razvidnost toženki povsem življenjska in edino logična. Z vztrajanjem, da bi, če bi to držalo, tožnika že prej zahtevala njeno izselitev, in s sklicevanjem na to, da je zahtevek za izselitev le posledica poslabšanja premoženjskega stanja darovalca, ga pritožba ne uspe omajati. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi bil ugotovljeni nagib za daritev zapisan v najemni pogodbi, če bi obstajal. Pisna najemna pogodba (z aneksi) je bila le navidezna in torej namenjena tretjim osebam, zato je logično, da v njej nagiba za darilo, ki se je navezoval na njuno ljubezensko razmerje, pogodbenika nista razkrivala. Tudi sicer se nagibov za sklenitev darilne pogodbe običajno v njej ne zapisuje.

18. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ljubezensko razmerje med A. A. in toženko razpadlo, saj to izhaja tako iz izpovedbe priče A. A., kot tudi iz izpovedbe same toženke. Pri tem je vztrajala tudi po tem, ko je bila opozorjena na sporočila, ki jih izpostavlja v pritožbi kot dokaz, da sta še vedno v ljubezenski zvezi. Trenutek razpada ljubezenskega razmerja ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

19. Kondikcijski zahtevki, ki so posledica nične pogodbe, so zastarljivi,4 vendar v obravnavanem primeru tožnika nista postavila takšnega zahtevka, zato tudi ni relevantno, kdaj je ljubezensko razmerje med A. A. in toženko prenehalo. Tožnika sta postavila vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ, ki ne zastara, zato je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

20. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je z odpadom podlage darilna pogodba prenehala veljati. Ker je s tem prenehala tudi toženkina pravica do posesti, je utemeljeno ugodilo vrnitvenemu tožbenemu zahtevku.

O pritožbi zoper sklep:

21. Stroškovna odločitev, vsebovana v izpodbijanem sklepu, ni preuranjena, saj je o glavni stvari sodišče prve stopnje že odločilo. Je tudi materialnopravno pravilna, saj upošteva končni uspeh v pravdi.

Odločitev pritožbenega sodišča:

22. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

23. Zaradi pritožbenega neuspeha toženka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnika sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glede na vsebino dogovora ni šlo za prekarij. 2 VS RS sodba in sklep II Ips 295/2014 z dne 18. 2. 2016, VS RS sodba II Ips 206/2010 z dne 20. 6. 2013, VSL sodba I Cp 407/2013 z dne 7. 8. 2013. 3 Glej list. št. 115 in 116. 4 VS RS sodba II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.