Jedro

Trditveno in dokazno breme za izkaz pogoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Če pogoja revident ne uspe izkazati, Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 42301-14260/2013-17 z dne 20. 3. 2015, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za vračilo plačane trošarine za zemeljski plin, porabljen v koledarskem letu 2012. Tožeča stranka je zoper odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo, št. DT 498-3-40/2015-2 z dne 30. 9. 2015. 2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičena do vračila plačane trošarine na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro),1 po katerem se trošarina ne plačuje od energentov, ki jih proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih porabi za nadaljnjo predelavo oziroma proizvodnjo netrošarinskih izdelkov ali drugih energentov in električne energije, razen če so bili uporabljeni kot pogonsko gorivo za transportna sredstva. Ker je menilo, da se v postopku pridobivanja kremenovega peska (kar je dejavnost tožeče stranke) kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, ni mogoče govoriti o predelavi materiala, proizvodnji netrošarinskih izdelkov ali proizvodnji nekovinskih mineralnih izdelkov v smislu Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju Uredba SKD). Trošarine za zemeljski plin, porabljen v postopku pridobivanja kremenovega peska, zato ni mogoče vrniti.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo vsebinsko ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Revizija ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.2

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.3

9. Revident kot pomembna izpostavlja naslednja pravna vprašanja:

1. "Ali je upravni organ pri odločanju o izpolnjevanju pogojev iz 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZTro vezan na določbe Uredbe SKD?",

2. "Ali je upravni organ dolžan v primeru spora o tolmačenju standardne klasifikacije dejavnosti v skladu s 6. členom Uredbe SKD in 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za razlago sporne vsebine postavk zaprositi pristojen Statistični urad Republike Slovenije ali ima upravni organ dovolj strokovnega znanja, da razlago SKD poda sam?" in

3. "Ali je Uredba SKD ustrezno implementirana v slovenski pravni sistem ob upoštevanju DI 26 NACE nomenklature, ki je del Uredbe Sveta (ES) št. 3037/90 z dne 9. oktobra 1990 o statistični klasifikaciji gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti, in sicer v delu, kjer NACE nomenklatura pod oznako DI 26 klasificira „proizvodnjo drugih nekovinskih mineralnih izdelkov"?

10. Po presoji Vrhovnega sodišča nobeno izmed vprašanj ne izpolnjuje vseh pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. V prvi vrsti je treba opozoriti, da se v revizijskem postopku (ob predhodni ugotovljeni dovoljenosti revizije) presoja pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe in ne upravne odločbe. Vprašanje, ki se nanaša na odločanje upravnega organa, zato ni ustrezno zastavljeno in je nanj mogoče odgovoriti v revizijskem postopku le, če je vsebinsko povezano z odločanjem sodišča prve stopnje. Takšno je prvo zastavljeno vprašanje, ki pa ni dovolj jasno in konkretno, saj zgolj na splošno sprašuje po vezanosti pri razlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZTro na določbe Uredbe o SKD. Iz navedenih okoliščin ter vsebine samega vprašanja revizijskemu sodišču tudi ni razvidno, da bi vprašanje po svojem pomenu presegalo odločanje v konkretni zadevi. Ker je za dovoljenost revizije pomembno le tisto pravno vprašanje, ki omogoča razvoj sodne prakse in prava, torej npr. v pričakovanem večjem številu primerov, navedeno vprašanje tega pogoja ne izpolnjuje.

12. Drugo izpostavljeno vprašanje se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša zgolj na uporabo pravil upravnega postopka. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta pa ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, zato revizije ni mogoče dovoliti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da iz njih domnevno izvirajoče kršitve materialnega prava ali pravil ZUS-1 pri odločanju sodišča prve stopnje revident z zastavljenim vprašanjem ni ustrezno utemeljil.4

13. Tudi tretje vprašanje ni pomembno v smislu 83. člena ZUS-1. Vprašanje, ali je Uredba SKD ustrezno implementirana v slovenski pravni sistem /.../ je v določeni meri nejasno, saj se implementirajo predpisi Evropske unije in ne nacionalni predpisi. Poleg tega – ob poskusu pravilnega razumevanja tega vprašanja – niti iz revizijskega vprašanja niti iz nadaljevanja revizije ni razvidno, v katerem delu naj nacionalna standardna klasifikacija ne bi bila v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 3037/90 z dne 9. oktobra 1990 o statistični klasifikaciji gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti, ki jo navaja revident. Omenjena uredba za obravnavani primer tudi ni več aktualna, saj je bila spremenjena z Uredbo (ES) 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih. Priloga NACE Rev. 1 pa je bila nadomeščena z vsebino NACE Rev. 2.5 Že z branjem besedila je tudi jasno, da se nacionalna standardna klasifikacija dejavnosti in NACE Rev. 2 glede umestitve "proizvodnje drugih nekovinskih mineralnih izdelkov" popolnoma prekrivata. Tudi v tem primeru tako ni mogoče ugotoviti, da bi odgovor na zastavljeno vprašanje prispeval k razvoju prava in sodne prakse, kar je pogoj za dovoljenost revizije na tej pravni podlagi.

14. Revident je uveljavljal dovoljenost revizije tudi na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zgolj z navedbo, da predstavlja zavrnitev uveljavljanja trošarine (po lastnih navedbah v višini 11.837,47 EUR) hud udarec za finančno poslovanje podjetja, zelo hudih posledic v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ni izkazal. Navedb ni konkretiziral niti izkazal.6

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

**K II. točki izreka**

16. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Navedeno zakonsko ureditev je nadomestil nov Zakon o trošarinah (ZTro-1). 2 Razlogi za to so bili pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010. 4 Primerjaj s sklepoma X Ips 368/2014 z dne 23. 3. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016. 5 Glej Uredbo Komisije (ES) št. 29/2002 z dne 19. decembra 2001 o spremembah Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 o statistični klasifikaciji gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti. 6 Npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013.