Jedro

Toženec je dolžan plačati tožnici uporabnino za čas, ko je imel po prenehanju njune zunajzakonske skupnosti skupno osebno vozilo v posesti, tožnica pa ga kljub njeni želji ni mogla uporabljati. Glede višine uporabnine se je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca o tem, koliko je znašala tržna najemnina za uporabo najetega osebnega vozila v spornem obdobju.

Sodišče ni vezano na obvezno razlago Odvetniške zbornice, temveč le na sámo tarifo, Ustavo RS in zakone.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah VI in VII izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se ti dve točki glasita: „ VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 1.021,71 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

VII. Tožena stranka je dolžna pravdne stroške tožnice v višini 728,18 EUR v roku 15 dni nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100 6370 4218 77, namen plačila BPP št. 401/2019, 902/2019, 2848/2016, sklic 008 003 70040119, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada kupnina od prodanega osebnega vozila Dacia Dokker, reg. št. AA 000-BB, v znesku 7.750,00 EUR, pri čemer je delež tožnice na tako ugotovljenem skupnem premoženju 30%, delež toženca pa 70%. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka I izreka). Ugotovilo je tudi, da obstoji terjatev tožnice v znesku 2.328,58 EUR, v presežku do 3.875,00 EUR tožničina terjatev ne obstoji (točka II izreka). Ugotovilo je tudi, da obstoji terjatev tožnice v znesku 597,90 EUR, v presežku do 1.399,50 EUR tožničina terjatev ne obstoji (točka III izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev toženca v znesku 1.224,93 EUR, v presežku do 2.041,55 EUR toženčeva terjatev ne obstoji (točka IV izreka). Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan plačati 1.701,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8.3.2016 dalje do plačila. V presežku do 1.224,93 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 498,82 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka). Tožencu je naložilo, da pravdne stroške tožnice v višini 255,76 EUR v roku 15 dni nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh toženčevih pravdnih stroškov. Navaja in povzame zaslužke obeh pravdnih strank v času njune skupnosti. Napačno je sodišče upoštevalo, da toženec v letu 2006 ni zaslužil ničesar in da so vsi dohodki tožničinega s.p. dohodki tožnice. Matematični izračun prilivov na TRR v obravnavani zadevi ni pravno upošteven kriterij za določitev dejanskega prispevka vsake od strank. Sodišče je pomoč staršev pravdnih strank brez vsakršne obrazložitve obravnavalo različno, razen v delu darila za nakup vozila. Pomoč tožničinih staršev v denarni obliki je obravnavalo zgolj v korist tožnice, pomoč toženčevih staršev, ki so jo dajali konstantno, v obliki hrane, pa je sodišče obravnavalo kot darilo obema strankama. V korist obeh strank je sodišče obravnavalo tudi zneska po 4.000,00 EUR, ki sta jih pravdni stranki dobili vsaka od svojih staršev za nakup vozila Dacia Dokker. Različna obravnava virov premoženja ni obrazložena, za različno obravnavo tudi ni podlage v spisu, saj je tožnica ves čas zatrjevala, da sta s tožencem imela skupne finance in da so njeni starši denar dajali obema. Tožničina mama je sicer navajala, da je ona preživljala tožnico, a hkrati, da je ob začetku sobivanja pravdnih strank plačala najemnino za stanovanje, v katerem sta živeli pravdni stranki in tudi, da je tožencu pomagala plačati dohodnino od dohodkov, ki jih je toženec ustvaril v prvih letih skupnega življenja s tožnico. Povzame tudi izpoved priče Z. K. Po ustaljeni sodni praksi se darila, dana enemu zakoncu, štejejo kot darila, dana obema, po enakih deležih, zato bi pomoč staršev obeh strank moralo sodišče šteti v korist obeh strank do enakega deleža, česar pa ni upoštevalo. Toženec sicer ni predložil zaslužkov za leto 2006, a obe stranki in priče so izpovedali, da je toženec zaslužil ves čas trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Sodišče je pri oceni prispevka vsake od strank k nastanku skupnega premoženja tudi vse zneske, ki jih je tožnica prejela na trr račun svojega s.p., upoštevalo kot izključni doprinos tožnice. Prihodke za ta s.p. je ustvarjal s svojim delom tudi toženec, kar mu priznava tudi tožnica. Stroški oprave vozniškega izpita (3.307,50 EUR) prav gotovo niso skupni stroški pravdnih strank. Med tožničin finančni doprinos k skupnemu premoženju pravdnih strank je sodišče le tožnici v korist štelo zneska 1.200,00 EUR in 327,48 EUR, ki ju je na tožničin račun nakazal sklad T. Tožnica je zatrjevala, da ji je denar za vplačilo v ta sklad dala mama v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank (zapisnik o zaslišanju tožnice z dne 1.4.2019), kar pa je tožničina mama izrecno zanikala (zapisnik o zaslišanju te priče z dne 1.4.2019). Vse te okoliščine kažejo na to, da je tožnica zelo malo in tudi manj, kot je to sodišče z izpodbijano sodbo ocenilo, prispevala k skupnemu premoženju s finančnimi viri, delo v gospodinjstvu pa je sodišče štelo kot enakovreden doprinos obeh strank, zato je delež pravdnih strank na skupnem premoženju nepravilno ugotovljen. Sodišče je celoten tožničin doprinos v celotnem trajanju njune življenjske skupnosti nadomestilo z v korist tožnice pretirano ovrednoteno okoliščino, da je toženec naglušen in tožničino vlogo pri pridobivanju zaposlitev za toženca. Sodišče ni ovrednotilo okoliščine, da je toženec tožnico vozil povsod, kamor je želela, in tudi na kraje oprave dela, saj tožnica vozniškega dovoljenja ni imela in je ta okoliščina primerljiva z njeno vlogo pri pomoči tožencu zaradi naglušnosti. Zaradi nepravilno ugotovljenega deleža vsake od strank je previsoko ugotovljena terjatev tožnice do toženca v znesku 2.328,58 EUR. Toženec temelju in višini terjatve ves čas postopka ugovarja tudi iz razloga zatrjevane darilne pogodbe, ki utemeljenost tožničine terjatve izključuje sama po sebi. Svojo odločitev iz naslova uporabnine za vozilo je sodišče utemeljilo s protispisnimi navedbami. Toženec je že v točkah 7 in 10 prvega pripravljalnega spisa navedel, da sta se pravdni stranki dogovarjali o delitvi spornega avta s prodajo in delitvijo kupnine. Do toženkinega sporočila z dne 28.11.2015 ob 19.34 uri tožnica nikdar ni toženca pozvala, da nujno potrebuje navedeno osebno vozilo za opravljanje svoje samostojne dejavnosti, kar je toženec tudi izrecno prerekal v točki 7 te svoje vloge. V točki 10 prvega spisa pa je toženec prerekal tožničino trditev, da ni mogla uporabljati stroja za čiščenje, ker je toženec odpeljal avto. Zato je sodna obrazložitev, da je toženec šele po prejemu izvedenskega mnenja o višini uporabnine navedel, da je bil ves čas dobroverni posestnik vozila, ker naj bi mu tožnica po prenehanju zunajzakonske zveze vozilo podarila, očitno protispisna. Protispisna pa je tudi sodbena navedba, da je toženec prepozno in zato neupoštevno zanikal, da bi ga tožnica večkrat prosila, naj se vozilo čim prej proda. To navedbo je toženec sicer res podal po prvem naroku, a tako navedbo je tožnica podala šele ob povišanju tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine, zato toženčevo zanikanje prav gotovo ni prepozno, prepozna je kvečjemu tožničina trditev. Tožnica z ničemer ni zatrjevala niti dokazala konkretnega prikrajšanja na svoji strani in konkretne obogatitve na strani toženca, do katere naj bi prišlo zaradi izključne rabe vozila, že zato zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen. Tožnica je svoj zahtevek gradila zgolj na temeljih za odškodninsko odgovornost, relativni rok za zastaranje odškodninske odgovornosti pa je 3 leta. Škoda je bila tožnici znana najkasneje dne 15.11.2015, ko se je toženec iz skupnega doma odselil, najkasneje tedaj ji je bil znan tudi povzročitelj zatrjevane škode, saj se je toženec odselil skupaj z avtom. Škoda je nehala nastajati dne 18.2.2016, ko je bilo vozilo prodano. Sodišče je napačno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo tudi z oceno, da toženec ni bil dobroverni posestnik vozila in da se je po prenehanju zunajzakonske zveze ves čas zavedal, da je odpeljano vozilo v solastnini obeh pravdnih strank. Podano je tudi nasprotje med samimi razlogi sodbe. Tožničin sms z dne 28.11.2015 ob 16.54 uri: „Če ti podarim, mi nisi dolžen - sej si me vzdrževal“ je podkrepljen z realno okoliščino, ki jo je sodišče tudi samo ugotovilo v sodbi, to je, da je toženec tožnico dejansko več let vzdrževal. Sodišče bi moralo izpoved tožnice v tem postopku kritično oceniti. Življenjsko logično je tudi, da potem, ko nekaj podariš, pa to potrebuješ sam, zaprosiš za izposojo – prav to pa je tožnica storila dne 4.12.2015, ko je toženca prosila za izposojo avta za posel. Toženec po sklenitvi darilne pogodbe nikoli ni govoril, da bo tožnici izplačal njen delež na skupnem premoženju, ampak da ji bo nekaj dal. Ocena sodišča je tako sama s seboj v nasprotju. Odločitev sodišča je nezakonita tudi po višini zahtevka na plačilo uporabnine. V dopolnitvi mnenja je izvedenec pojasnil, da je višino najemnine ugotavljal iz cen, po katerih so gospodarski subjekti v RS oddajali taka vozila v najem, cene najema v primerih, ko to osebe počnejo mimo tržnega najema, pa izvedenec ne zna in ne more oceniti in bi lahko zajela vrednosti od 0 do tržne cene najema. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je pri višini uporabnine upoštevalo višino najemnine, ki jo je izvedenec podal za gospodarske subjekte, katerih dejavnost je oddajanje vozil v najem in ki je torej podvržena davkom in stroškom poslovanja pravnih oseb, kar v obravnavani zadevi ni uporabljivo, saj je tožnica fizična oseba brez registracije za oddajanje v najem. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Protispisna pa je tudi navedba, da zaslišanja izvedenca toženec ni predlagal, saj je neposredno zaslišanje toženec predlagal že v prvih pripombah na izvedeniško mnenje, predloga pa nikoli ni umaknil. Napačno je ugotovljen uspeh pravdnih strank, napačno pa so tožnici priznani pravdni stroški po odvetniški tarifi. Sodišče je tožnici priznalo stroške zastopanja za drugo glavno obravnavo za trajanje 800 točk, čeprav je na podlagi 1. odst. 6. člena OT dopustno priznati za urnino največ do višine postavke, ki je določena za prvo tovrstno zastopanje, torej največ 300 točk. Tožnici je priznalo tudi stroške končnega poročila stranki v višini 50 točk, kar sodna praksa zavrača ter tudi stroške kilometrine in neizkazanih stroškov javnega prevoza, čeprav tožnica avta sploh nima. Tožencu pa sodišče ni priznalo priglašenih stroškov poravnalnega naroka, kar je v nasprotju z Obvezno razlago 1. in 2. točke tarifne številke 20 Odvetniške tarife, ampak le skupne stroške poravnalnega in prvega naroka za trajanje 100 točk, ki pa je skupaj trajal 2 uri in 35 minut, prav tako pa tudi ne priglašenih stroškov pobotnega ugovora. Sodišče je tožencu naložilo še povračilo stroškov prevajalke in sodnega izvedenca, kar vse je bilo založeno iz proračuna. Do stroškov prevajalke je prišlo izključno iz razloga na strani tožnice, ki je neposredno zaslišanje zahtevala, medtem ko je toženec predlagal pridobitev pisne izjave. Stroški izvedenca so bili nepotrebni, saj je šlo za neprimeren dokaz, če izvedenec odgovora na zastavljeno vprašanje sploh ni mogel podati.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. V okviru ugotavljanja prispevka vsake od strank k skupnemu premoženju je pravilno ugotovilo tako dohodke pravdnih strank kot ostale okoliščine, ki v skladu z 59. členom ZZZDR vplivajo na delež pravdnih strank na skupnem premoženju. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje glede dohodkov toženca v letu 2006, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih za to leto toženec ni izkazal. Tudi če je toženec takrat kaj delal, pa ni izkazal, koliko je iz tega naslova dejansko zaslužil. Tega ne pojasni niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so starši tožnice na tožničin račun v letih od 2006 do vključno 2010 nakazovali denarna sredstva kot pomoč za njeno šolanje oziroma študij. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je šlo v tem primeru za darilo obema pravdnima strankama, saj je iz namena nakazil jasno, da je šlo za sredstva, namenjena zgolj tožnici, saj je bila le ona tista, ki se je v tistem času šolala. Glede prihodkov od ustanovljenega s.p. je sodišče prve stopnje ugotovilo, koliko je bilo iz tega naslova prilivov, ugotovilo pa je tudi, da je v njem opravljal delo tudi toženec. Tako prihodkov od s.p - ja sodišče ni štelo zgolj v korist tožnici. Sodišče prve stopnje je po posameznih letih sicer ugotovilo dohodke pravdnih strank, pritožba pa pravilno navaja, da določitev deležev na skupnem premoženju ni zgolj matematični izračun dohodkov pravdnih strank. To pravilo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je upoštevalo, da je toženec zlasti od leta 2008 dalje moral delati cele dneve, hkrati pa gredo tudi tožnici velike zasluge za to, da je toženec imel delo, saj je bil slednji zaradi svoje naglušnosti oziroma invalidnosti manj spreten v komunikaciji z ljudmi. Te okoliščine sodišče ni pretirano ovrednotilo, kot meni pritožba. Tudi tožnica je kdaj pa kdaj priskočila na pomoč tožencu pri lažjih čiščenjih, na črno pa je tudi sama čistila stanovanja in s tem nekaj zaslužila. Glede nakupa avtomobila Dacia Dokker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo darila staršev obeh pravdnih strank kot darilo obema pravdnima strankama, enako velja glede hrane, ki so jo dajali toženčevi starši, ki imajo kmetijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da je tožnica imela velike stroške z opravo vozniškega izpita. Drži pritožbena navedba, da je do oprave vozniškega izpita moral tožnico voziti toženec, vendar pa takšna okoliščina ne more bistveno vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, kakšen je delež posamezne od pravdnih strank na skupnem premoženju. Med tožničin finančni doprinos k skupnemu premoženju pravdnih strank je sodišče pravilno le tožnici v korist štelo zneska 1.200,00 EUR in 327,48 EUR, ki ju je na tožničin račun nakazal sklad T., saj je tožnica povedala, da ji je ta znesek dala mama, mama pa tega ob zaslišanju ni izrecno zanikala, kot trdi pritožba. Tudi sicer tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da ta vplačila v sklad predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, prav tako ni postavila zahtevka v tej smeri. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno ovrednotilo prispevke obeh strank k pridobitvi skupnega premoženja. Delež na skupnem premoženju 70% proti 30% v korist toženca je po oceni pritožbenega sodišča ustrezen.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica ni podarila svojega deleža na vozilu tožencu. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 41 obrazložitve sodbe. Pritožba te ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Ker je toženec še po datumu spornega sms-a, iz katerega naj bi izhajalo darilo tožencu (28.11.2015), tožnici zagotovil, da bo dobila delež od prodaje vozila, tudi sam očitno vsebine tožničinega sms-a ni štel kot darilo spornega vozila. Tožničine prošnje za posojo avtomobila z dne 4.12.2015 ni mogoče razumeti na način, kot to razloguje pritožba. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica toženca za avto ne bi prosila, če bi mu ga pred tem podarila. V obrazložitvi sodbe ni nobenega nasprotja med razlogi, ne protispisnosti, toženec pa se s tem, ko utemeljuje te kršitve, v bistvu ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede pravilnosti katere pritožbeno sodišče ne dvomi.

Glede uporabnine za avtomobil

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati uporabnino za čas, ko je imel vozilo v posesti, tožnica pa ga kljub njeni želji ni mogla uporabljati. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je po prenehanju zunajzakonske skupnosti le toženec uporabljal odpeljano vozilo in sicer vse do prodaje le-tega. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženec po prenehanju zunajzakonske zveze ves čas zavedal, da je odpeljano vozilo v skupni lastnini pravdnih strank. Njegove trditve o darilu avtomobila so se izkazale za neutemeljene. Iz sporočila tožnice z dne 17.11.2015 je razvidno, da je le-ta že tedaj tožencu izpostavila težavo, ker nima osebnega vozila, medtem ko naj bi imel toženec v posesti kar dve vozili. Tožnica je dne 20.11.2015 zopet izpostavila potrebo po vozilu in prosila toženca, da poišče rešitev. Pravdni stranki sta se nato do dne 4.12.2015 dogovarjali za prodajo vozila in je tožnica z razumevanjem sprejela zavrnitev toženca, da ji vozila ne more pripeljati. Dne 4.12.2015 pa je tožnica toženca ponovno zaprosila, da ji za en dan v naslednjem tednu posodi avto, ker ima za opraviti posel, vreden 90,00 EUR. Tedaj sta se stranki očitno sprli. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec tožnico od tedaj dalje proti njeni volji izključil iz uporabe skupnega osebnega vozila oziroma ji je kljub njenemu zaprosilu od 4.12.2015 dalje onemogočal oziroma preprečeval souporabo vozila. Dokazano je tako prikrajšanje tožnice kot obogatitev toženca, tožnica pa je glede prikrajšanja podala tudi ustrezne trditve. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 39 sodbe navedlo, da so določene trditve toženca bile podane prepozno, vendar pa se je nato v kasnejši obrazložitvi opredelilo do vseh relevantnih navedb toženca, tako glede njegove zatrjevane dobrovernosti kot tudi do komunikacije med pravdnima strankama. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Glede višine uporabnine se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A. z dne 27.5.2019 in njegovo dopolnitev z dne 14.6.2019. Ugotovilo je, koliko bi znašala tržna najemnina za uporabo najetega osebnega vozila. Višino je izvedenec ugotovil na podlagi cen, po katerih so v spornem obdobju podjetja v RS oddajala enaka ali podobna vozila v kratkoročni in dolgoročni najem. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede uporabe takšne višine najemnine pri določitvi višine uporabnine. Za enako ceno bi namreč lahko avtomobil oddajala tudi fizična oseba, saj je to potrdil tudi izvedenec, ko je zapisal, da bi lahko cena v takšnem primeru znašala od 0 EUR do tržne cene najema. Toženec je bil z uporabo vozila obogaten za znesek tržne najemnine, saj je tolikšen znesek prihranil z uporabo skupnega vozila, saj če vozila ne bi imel, bi ga moral najeti pri podjetju, ki se s tem ukvarja. V takšnem primeru bi moral plačati za njegovo uporabo znesek, kot ga je ugotovil izvedenec avtomobilske stroke. Res je tožena stranka v pripombah na prvo izvedensko mnenje predlagala tudi neposredno zaslišanje izvedenca. Po prejemu dopolnitve mnenja pa ni imela več dodatnih pripomb na izvedenčevo mnenje. V pritožbi tožena stranka ne pojasni, kaj bi želela z neposrednim zaslišanjem izvedenca na naroku še razčistiti, kar izvedenec ni že pojasnil v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodba vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se je oprlo na višino tržne najemnine, kot jo je ugotovil izvedenec za posamezna obdobja. Takšna ugotovitev za preizkus sodbe zadostuje.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da terjatev tožnice ni zastarala. Pravilno se je oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kjer je določen petletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel. Tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila uporabnine ima pravno podlago v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi. Zato je nepravilno sklicevanje tožene stranke glede zastaranja odškodninskih terjatev.

Glede odločitve o pravdnih stroških

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo uspeh pravdnih strank. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, zakaj naj bi bil ta izračunan napačno. Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo stroške za končno poročilo, saj je tudi to opravilo bilo potrebno. Prav tako tožeči stranki pripada kilometrina za prihod na sodišče, saj je dejansko prišla na sodišče, nepomembno pa je, ali s svojim avtomobilom ali kako drugače (da jo je pripeljal nekdo drug). Tožena stranka ni upravičena do nagrade posebej za poravnalni narok, temveč skupaj za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo skladno z določbo tar. št. 20 OT. Sodišče ni vezano na obvezno razlago Odvetniške zbornice, zato je lahko odločilo drugače. Sodišče je vezano le na tarifo samo (2. odst. 155. člena ZPP), Ustavo RS in zakone. Prav tako tožena stranka glede na OT ni posebej upravičena do nagrade za pobotni ugovor, saj to v OT ni predvideno. Sodišče pa je toženi stranki priznalo nagrado za tretjo pripravljalno vlogo, v kateri je tožena stranka takšen pobotni ugovor postavila. Sodišče prve stopnje je toženki v plačilo pravilno naložilo tudi stroške tolmačke, saj je šlo za potreben strošek. Stranka ima pravico predlagati, da se določena priča neposredno zasliši (tudi če je ta podala pisno izjavo) in gre tako za potreben pravdni strošek, ne gre pa za krivdno povzročen strošek, ki bi ga morala nositi zgolj stranka, ki je tak dokaz predlagala. Tudi stroški za izvedenca so bili potrebni in ni šlo za neprimeren dokaz, saj je izvedenec podal odgovore na vsa relevantna vprašanja. Pravilno pa pritožba navaja, da je glede na 1. odst. 6. člena OT urnina omejena največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje (v konkretnem primeru je to 150 točk namesto priznanih 400 točk, seveda ob upoštevanju znižanja za 1/2 na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu zaradi zastopanja po Bpp). V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo. Pritožbeno sodišče pa je hkrati po uradni dolžnosti zaradi pravilne uporabe materialnega prava (46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP2) upoštevalo, da je bila tožnici redna brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku B. B. z odločbo Bpp 2848/2016 z dne 23.11.2016. Ker teh stroškov ni krila tožnica sama, jih je sodišče prve stopnje nepravilno pobotalo s stroški tožene stranke. Kot tožničine stroške je mogoče upoštevati le stroške pričnine v višini 64,00 EUR in kilometrino v znesku 42,00 EUR, ob upoštevanju uspeha (46%) je to znesek 48,76 EUR. Le v tem obsegu je pritožbeno sodišče pobotalo stroške tožeče in tožene stranke. Sicer stroški za tožničino zastopanje znašajo ob uspehu tožnice (46%) 472,42 EUR, če prištejemo še stroške izplačane iz BPP za sodno tolmačko in izvedenca avtomobilske stroke v znesku 255,76 EUR (pri čemer je v tem znesku že upoštevan uspeh tožnice), dobimo znesek 728,18 EUR, ki ga je dolžna tožena stranka plačati v proračun. Po pobotanju stroškov tožnice v znesku 48,76 EUR in stroškov toženca v znesku 1.070,47 EUR, pa mora tožnica tožencu plačati 1.021,71 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo točki VI in VII izreka sodbe prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je uspela le glede stranske terjatve, v ostalem delu pa ne, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami