Jedro

Opravljanje dela varnostnika v ugotovljenih razmerah, to je v nočnem času, ko je bil dolžan oborožen obhoditi nekajkrat celotno območje elektrarne ob bregovih reke (Drave) in visokem jezu, kjer je bil izpostavljen nevarnostim, ki bi lahko ogrozile objekt varovanja, predstavlja nevarno dejavnost, iz katere izhaja povečana nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi v smislu 173. oziroma 174. člena ZOR. Za tako škodo pa odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec pretrpel škodo na delu ali v zvezi z delom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je podana toženkina objektivna odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici v zvezi s smrtjo njenega sina ter je zato naložilo toženki, da mora plačati tožnici za duševne bolečine v zvezi z izgubo sina 1.600.000,00 SIT in za premoženjsko škodo 95.800,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Toženko je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka tožnice. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razvejavi. Z izpodbijanima sodbama je ugotovljeno, da je tožničin sin A. K. umrl nasilne smrti, to je zaradi ravnanja tretje osebe. Ker pa v sodbah ni ugotovljeno ali bi se toženka lahko izognila škodnim posledicam ali jih odstranila, imata sodbi pomanjkljivosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je kršeno tudi določilo drugega odstavka 177. člena ZOR. Toženka je storila vse, da ne bi prišlo do škodnih posledic in tem se v konkretnih razmerah ni mogla izogniti. A. K. je namreč imel strelno orožje, katerega pa ni uporabil. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP (1977), katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 30.6.1999, to je pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP (ki je začel veljati 14.7.1999). Kot je že pojasnjeno, je moralo zato revizijsko sodišče uporabiti pri reševanju toženkine revizije določbe ZPP (1977). To pomeni, da toženka v reviziji neutemeljeno navaja določbe novega ZPP.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje: tožničin sin A. K. je kot varnostnik toženke nastopil delo 13.11.1992 ob 19.00 uri, dne 14.11.1992 pa ga je ob 7.00 uri na ploščadi pod 20m visokim jezom našel mrtvega sodelavec. Alkoholimetrična preiskava je pokazala, da ponesrečenec v krvi ni imel alkohola. Pokojnik je bil dosleden varnostnik, ki je delal striktno po pravilih službe in zato je med njim in osebami, ki so želele zaradi bližnjice prečkati varovani objekt, prihajalo do sporov. Iz izpovedi treh zaslišanih prič izhaja, da so od Romkinje izvedeli, da naj bi pokojnega preko ograje pahnil Rom, ki je s skupino Romov hotel prespati v vratarnici elektrarne. Pri ogledu kraja so bile najdene na mostu in na vrhu jezu kaplje krvi pokojnega, iz česar izhaja, da je ta utrpel manjše poškodbe že pred padcem na ploščad. Ta okolnost pa kaže na fizičen obračun med pokojnim in tretjimi osebami, kar pomeni, da ne drži očitek, da se pokojni ni skušal braniti. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je tožničin sin umrl nasilne smrti pri opravljanju službe in, da je podana za dogodek in nastalo škodo toženkina objektivna odgovornost na podlagi 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Delo varnostnika, še posebej v nočnem času, je po oceni sodišč šteti za nevarno dejavnost, iz katere izvira objektivna odgovornost, v tem primeru toženkina, ki se s tako nevarno dejavnostjo ukvarja.

Glede na navedene razloge izpodbijanih sodb ugotavlja revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj navedli v obrazložitvi svojih sodb razumljive in zadostne razloge tako o dejanski kot pravni podlagi spora, da sta sodbi jasni in razumljivi ter da nimata pomanjkljivosti, ki bi mogle predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja revizija. Sodbi pa sta tudi materialnopravno pravilni. Opravljanje dela varnostnika v ugotovljenih razmerah, to je v nočnem času, ko je bil dolžan oborožen obhoditi nekajkrat celotno območje elektrarne ob bregovih reke (Drave) in visokem jezu, kjer je bil izpostavljen nevarnostim, ki bi lahko ogrozile objekt varovanja, predstavlja nevarno dejavnost, iz katere izhaja povečana nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi v smislu 173. oziroma 174. člena ZOR. Za tako škodo pa odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec pretrpel škodo na delu ali v zvezi z delom (ne po 170. členu ZOR, ki ureja odgovornost delovne organizacije za škodo delavca, ki jo ta povzroči tretjim), v tem primeru toženka kot organizacija, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri je tožničin sin izgubil življenje. Sodišči nižjih stopenj sta pojasnili, da se toženka ni uspela otresti svoje odgovornosti (v smislu 177. člen ZOR). Toženkino trditveno in dokazno breme je bilo, če je želela doseči svojo (delno) oprostitev odgovornosti za sporno škodo. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da so bile toženkine trditve v tej smeri le pavšalne in zato toženka s ponavljanjem takih stališč v reviziji ne more vplivati na drugačno materialnopravno presojo, kot je bila sprejeta na nižjih stopnjah sojenja. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravno utemeljeno zaključili, da je podana toženkina odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala s smrtjo njenega delavca, to je tožničinega sina.

Toženka v reviziji ni navedla nobenih razlogov, ki bi zadevali višino tožnici priznane odškodnine (za duševne bolečine zaradi izgube sina 1.600.000,00 SIT in za postavitev nagrobnika 95.800,00 SIT).

Revizijsko sodišče v okviru uradoma opravljanega preiskusa (na podlagi 386. člena ZPP (1977)) ni ugotovilo kršitev materialnega zakona v zvezi z dosojo odškodnin za omenjeni dve obliki škode. Na podlagi takih ugotovitev je zato zaključilo, da v reviziji uveljavljane kršitve niso podane, prav tako ne uradoma upoštevne. Zato je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).