Jedro

Tožnica je uveljavljala varstvo svojih pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja v skladu z določbami 24. in 25. člena ZJU najprej pri delodajalcu in nato pred sodiščem, pri čemer je predhodni postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Zato je bila tožba vložena pravočasno pred iztekom 30 – dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po določbi drugega odstavka 25. člena ZJU, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2014 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 1. 10. 2014, neveljavna. Ugotovilo je, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 3. 11. 2010 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 16. 11. 2010 dalje. Ugotovilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 9. 2014 nezakonito prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo z razporeditvijo na uradniško delovno mesto višji svetovalec in z imenovanjem v uradniški naziv višji svetovalec III ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 9. 2014 do vrnitve na delo, obračunati plače in ostale prejemke iz naslova delovnega razmerja (dodatek za delovno dobo), in sicer v mesečni višini 1.618,47 EUR bruto oz. pripadajoče nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost za čas od 16. 9. 2014 do 15. 6. 2015 v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od bruto zneskov plače oz. razlik v plači odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost in akontacijo davka in ji izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti posameznega zneska do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače (da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo z razporeditvijo na delovno mesto višji svetovalec III ter obračun in plačilo plač v obdobju nezakonitega prenehanja delovnega razmerja brez upoštevanja prejetih denarnih nadomestil za brezposelnost) (II. točka izreka). Ustavilo je postopek v delu tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v višini minimalne plače (III. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 807,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zakoniti zastopnik tožene stranke vlaga pritožbo zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe in sklepa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, s stroškovno posledico oziroma zadevo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Tožena stranka meni, da je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 9. 2014 nezakonito prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od 16. 9. 2014 dalje do vrnitve obračunati plače in ostale prejemke iz naslova delovnega razmerja. Vztraja na stališču, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni bil vložen pravočasno. Tožeča stranka je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja podala 7. 11. 2014, čeprav ji je delovno razmerje prenehalo z dnem 15. 9. 2014. Od 16. 9. 2014 dalje je torej obstajala dolžnost izpodbijati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in ne šele od vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, kot to utemeljuje sodišče, saj od tega datuma stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, s čimer je bila tožnica nedvomno seznanjena. Če bi tožnica želela doseči pravice iz delovnega razmerja od 16. 9. 2014 dalje, bi v roku 30 dni od takrat dalje morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba VS RS VIII Ips 228/2014 z dne 27. 1. 2015, sodba VS RS VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014, sodba VS RS VII Ips 54/2014) mora delavec, ki dela po civilni pogodbi o delu oziroma avtorski pogodbi, po prenehanju veljavnosti te pogodbe (kadar vtožuje obstoj delovnega razmerja) uveljavljati oziroma zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja, ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar tožena stranka meni, da mora tudi v primeru transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, delavec pravočasno zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je v tem primeru, zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dejansko šlo za delovno razmerje.

Zaradi navedenega mora biti tožba na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja vložena v roku 30 dni od dneva, ko je tožeča stranka zvedela za kršitev pravice (3. odst. 200. člena ZDR-1), torej od 16. 9. 2014. Ker tožnica tožbe v tem roku ni vložila, prenehanja delovnega razmerja z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas ni izpodbijala pravočasno, zato ni pravne podlage za njeno reintegracijo v delovno razmerje in tudi ne za reparacijo.

Nadalje pritožnica opozarja na nepravilno in nezakonito odločitev iz 1. odst. 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Ugotovitev neveljavnosti sklepov tožene stranke (tako 1., kot tudi 2. stopnje) sama po sebi še ne pomeni konstitutivnega učinka v smislu razveljavitve obeh sklepov. Posledično navedenemu prvostopno sodišče tožnici v nadaljevanju (drugi del 4. odst. I. izreka izpodbijane sodbe) ne bi smelo prisoditi zahtevane reparacije.

Tožena stranka opozarja tudi na nepravilno postavljene zahtevke v tožbi, česar tožeča stranka ni odpravila oz. modificirala do konca glavne obravnave, kljub temu, da jo je v postopku ves čas zastopal odvetnik. Iz tožbe (str. 11) je razvidno tudi, da tožeča stranka postavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer več primarnih (tč. 1 in tč. 2 - zahtevka) in podrednih (tč. 3 in tč. 4 zahtevka) ter zveznih, ki pa so vsi ugotovitveni (razen zahtevkov pod tč. 6 in 7 tožbe).

Tožena stranka glede I. točke izreka izpodbijane sodbe uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ob tem tožena stranka opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 98/1996 z dne 5. 2. 1997, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru (kot je tudi primer, ki ga tožena stranka izpodbija s predmetno pritožbo), če je zoper istega toženca uveljavljenih več tožbenih zahtevkov v relaciji eventuelnega združevanja, odločiti najprej o tistem zahtevku, ki je v tožbi označen kot prvi.

Šele po ugotovitvi sodišča, da ta zahtevek ni utemeljen, razpravlja in odloči o naslednjem zahtevku. Sodišče pri eventuelni kumulaciji ne more ugoditi vsem zahtevkom v celoti ali deloma, temveč lahko ugodi le enemu izmed njih. Ker je sodišče najprej ugodilo ugotovitvenemu zahtevku iz 5. tč. tožbenega zahtevka (ki je popolnoma napačno postavljen, saj bi se moral glasiti na razveljavitev sklepov), šele nato zahtevkoma iz 1. in 2. točke tožbenega zahtevka, o obeh podrednih zahtevkih pa izrek sodbe sploh ne vsebuje odločitve je odločilo v nasprotju z določbami ZPP, kar ima za posledico nezakonito sodbo.

Sodišče bi namreč moralo v okviru materialno-procesnega vodstva pozvati tožečo stranko na odpravo pomanjkljivosti glede postavljenega tožbenega zahtevka, ne pa, da je neposrečeno poskušalo tožbeni zahtevek, oz. tudi sam vrstni red zahtevkov iz tožbe (primarni in podredne), samo spreminjati. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odst. 339. člena ZPP. Ker tožbeni zahtevek iz 5. točke tožbe (str. 11) ni pravilno postavljen kot oblikovalni, pač pa zgolj kot ugotovitveni, bi moralo sodišče ob upoštevanju dejstva, da pooblaščenec tožeče stranke do konca glavne obravnave ni modificiral tožbenega zahtevka, le-tega zavrniti.

3. Tožeča stranka odgovarja na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, določene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožba dopustna in pravočasna. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v zvezi z vprašanjem pravočasnosti uveljavljanja sodnega varstva ter z razlogi, navedenimi v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi je tožnica v času veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas od tožene stranke pisno zahtevala odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, tožena stranka pa je s sklepom z dne 15. 9. 2014 njeno zahtevo zavrnila. O tožničini pritožbi zoper navedeni sklep je Komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja odločila 1. 10. 2014, sklep pa je bil tožnici vročen 11. 10. 2014. Tožnica je uveljavljala varstvo svojih pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja v skladu z določbami 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) najprej pri delodajalcu in nato pred sodiščem, pri čemer je predhodni postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Zato je bila tožba (dne 7. 11. 2014) vložena pravočasno pred iztekom 30 – dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po določbi drugega odstavka 25. člena ZJU, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem izpostavilo, da zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni mogoče presojati samostojno, ampak le v okviru zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ter da je tožnica šele s prejemom sklepa komisije zvedela, da njeni zahtevi za transformacijo in posledično nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo ugodeno. Kot je že navedeno, je tožnica uveljavljala varstvo pravic in sodno varstvo v skladu s specialnim predpisom – ZJU, ki vsebuje nekoliko drugačne določbe glede uveljavljanja varstva pravic kot ZDR-1. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki se sklicuje na to, da bi morala tožnica vložiti tožbo glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja za določen čas na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR-1. To bi (lahko) veljalo le v primeru, če tožnica v času trajanja delovnega razmerja za določen čas ne bi sprožila postopka varstva pravic pri delodajalcu, ampak bi tako transformacijo delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas kot nezakonito prenehanje delovnega razmerja uveljavljala šele po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki. Iz tega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, saj se judikati, navedeni v pritožbi, nanašajo na drugačne primere kot je obravnavani, poleg tega pa je v zadnjem času, to je v letu 2016, dotedanja praksa VS RS nekoliko spremenjena, kot izhaja iz objavljenih judikatov (npr. odločba opr. št. VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016).

7. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo prisoditi zahtevane reparacije, ker izpodbijanih sklepov tožene stranke sodišče ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njihovo neveljavnost. Res je sicer, kot navaja pritožba, da bi bil zahtevek ustrezneje formuliran, če bi tožnica zahtevala razveljavitev obeh sklepov tožene stranke (in ne le ugotovitve nezakonitosti sklepov), vendar zgolj zaradi takšne pomanjkljivosti ne sme priti do zavrnitve tožbenega zahtevka po vsebini. Tako iz tožbe kot iz vseh nadaljnjih navedb tožeče stranke in poteka celotnega postopka je namreč razvidno, da tožnica po vsebini uveljavlja razveljavitev sklepov, ki jih je tožena stranka sprejela v zvezi z njeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja, in ugotovitev, da se šteje, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Prav ta odločitev (v drugem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa) predstavlja temelj za nadaljnji reparacijski in reintegracijski zahtevek. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

8. Pritožba uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ne da bi konkretno navedla, katerih določb ZPP sodišče ni uporabilo ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (kar bi sicer morala konkretizirati). Tožbeni zahtevki, kot so postavljeni v izpodbijani tožbi, niso postavljeni napačno, kot trdi pritožba, saj vrstni red ne more biti odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo nobene določbe ZPP, če je v izreku sodbe vrstni red posameznih zahtevkov spremenilo v bolj smiselnem zaporedju, saj so vsi tožbeni zahtevki, o katerih je odločilo, postavljeni kot primarni. Zato je ravnalo pravilno, ker o podrednih zahtevkih ni odločalo, ker za to ni bilo pravne podlage. Kot izhaja iz tožbe, sta bila le tožbena zahtevka, navedena v 3. in 4. točki tožbe, postavljena kot podredna v razmerju do tožbenega zahtevka, postavljenega pod 2. točko tožbe, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo (v drugem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa) in iz tega razloga o podrednih zahtevkih pravilno ni odločilo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi, vključno s sklicevanjem na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 98/96 z dne 5. 2. 1997, povsem neutemeljene.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.