Jedro

Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da za odločitev v obravnavani zadevi samo po sebi ni bistveno, ob kateri uri natančno je prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni uspel dokazati, da se je zatrjevana nesreča zgodila na delu pri prvi toženki (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 17) ni temeljilo zgolj na dejstvu spreminjanja tožnikovih zatrjevanj glede časa škodnega dogodka, ampak tudi upoštevaje celotno skopo in nedoločno trditveno podlago tožnika, ki jo je prilagajal tudi pri navedbi delovnega opravila, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka.

Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (niti) nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval, in ki bi naj utemeljeval odškodninsko odgovornost prve (ter posledično druge) toženke zanj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženki tožniku nerazdelno plačati denarni znesek v višini 39.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2021 dalje do plačila.

2.Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je do poškodbe tožnikove noge sicer prišlo, vendar ne na delovnem mestu oziroma ne tako, kot zatrjuje tožnik, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, z neizvedbo predlaganih dokazov pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo tožnikovo pravico do izjave. V zvezi z grajanim zaključkom, da naj do tožnikove poškodbe ne bi prišlo na delovnem mestu pri prvi toženki izpostavlja izpovedbo priče A. A., da ga je tožnik še pred koncem delovnika vprašal, če je videl, kako se je udaril v nogo, ter da je tožnik potem odšel domov, saj ga je bolelo koleno. Tudi iz prijave poškodbe pri delu, ki jo je sestavil B. B., izhaja, da je do nezgode prišlo pri premikanju pozicij. Tožnik poškodbe ni mogel zadobiti nikjer drugje kot na delu, zaradi česar se zdi zaključek sodišča nerazumen. Tožnik je podrobno in jasno izpovedal, kako je prišlo do nastanka poškodbe, kakšna pozicija ga je udarila, kaj je povzročilo njen izmik in kje so se le-te nahajale, zato ni bistveno, ob kateri uri natančno je do škodnega dogodka prišlo (med 15.30 in 16.00 ali med 16.30 in 17.00). Glede časa nastanka poškodbe se je pri izdaji prvega izvida pripetila napaka. Sodišče ni upoštevalo, da imajo pri toženki letno večje število delovnih nesreč, zaradi katerih so delavci prejemali odškodnine, zaposleni iz strahu niso želeli izpovedovati proti svojemu delodajalcu, priča A. A. (ki je še vedno zaposlen v okviru prve toženke) pa je bil celo izrecno poučen, kaj naj izpove na sodišču. Pisna izjava priče A. A. na obrazcu zavarovalnice z dne 7. 4. 2021 in tudi izjava očividca delovne nezgode A. A. z dne 7. 4. 2021, da naj tožnik ne bi imel nobenih pripomb na bolečine in poškodbo kritičnega dne, je lažna in narejena pod vplivom delodajalca za potrebe postopka pred zavarovalnico. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožniku nihče ni dal konkretnih, jasnih navodil, kaj in kako naj dela, saj očitno na delovišču poteka pravi kaos. Toženka ni zagotavljala ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečila ali vsaj zmanjšala tveganja za nastanek poškodb pri delu, ni zagotovila ustreznega nadzora in vodenja del niti vseh potrebnih zaščitnih sredstev. Ugotovitev, da naj nesreče ne bi videl nihče, je nerelevantna, saj se delo pri prvi toženki opravlja v bučnem in glasnem okolju. Obseg tožnikovih poškodb je bil ugotovljen s strani izvedenca medicinske stroke, ki ga sodišče v celoti spregleda, čeprav je potrdil, da je poškodba lahko nastala na način, kot ga zatrjuje tožnik. Ni nelogično, da je tožnik zdravnika obiskal šele v večernih urah, glede na njegovo izpovedbo, da zunaj vidni znaki niso izkazovali hujše poškodbe. Nepravilen je tudi prvostopni zaključek, da tožnikovega dela ne bi bilo mogoče šteti za nevarno dejavnost ali delo z nevarnimi stvarmi, glede na to, da se v okviru delovnega procesa pri prvi toženki izdelujejo velike in težke železne konstrukcije.

3.Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 286.b členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ker sodišče v skladu z dokaznim predlogom tožnika ni pozvalo prve toženke na predložitev internih aktov, s katerimi je imela urejeno varno delo v podjetju, prav tako pa tudi ne podatkov o merah in težah valjastih pozicij, ki so nameščene na vrh pokrova, ter podatkov in navodil glede postavljanja in zlaganja pozicij. V predmetni zadevi se zato z angažiranjem izvedenca za varstvo pri delu dejansko stanje v predmetni zadevi ni moglo popolnoma in v celoti ugotoviti, saj izvedenec ni razpolagal z dovolj podatki. Sodišče se v sodbi do predlaganega dokaza tudi ni opredelilo, ampak ga je preprosto prezrlo, s čimer je kršilo tožnikovo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4.V odgovoru na pritožbo se toženki zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ki je povsem pravilna in obširno obrazložena z vsemi izvedenimi dokazi. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V okviru trditev strank in zanje predloženih ter predlaganih dokazov je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

7.V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka, ki naj bi ga utrpel v času zaposlitve pri prvi toženki na delovnem mestu ključavničar, ko naj bi ga pri opravljanju dela v proizvodni hali v desno koleno močno udarila železna pozicija mase med 50 kg in 100 kg, velikosti 1,5 m krat 1,5 m. Pozicije so bile po navedbah tožnika zložene nepravilno in nestabilno druga na drugo, zato se je takrat, ko je vzel pozicijo, ki jo je potreboval za delo, druga pozicija, ki je bila zložena zraven, izmaknila in tožnika udarila v desno nogo ter ga s tem poškodovala. Tožnik je v tožbi podane navedbe glede časa škodnega dogodka (10. 2. 2020 okoli 10.30 ure) tekom postopka (v prvi pripravljalni vlogi) popravil z navedbo, da naj bi do poškodbe prišlo istega dne med 15.30 in 16.00 uro, zaslišan kot stranka pa je trenutek škodnega dogodka še nekoliko zamaknil (okoli 16.30 oziroma 16.45 ure). Med strankama je bil sporen sam nastanek škodnega dogodka, saj sta toženki prerekali, da bi se tožnik poškodoval v času opravljanja dela pri prvi toženki, ker navedenega dne tožnik pri prvi toženki sploh ni opravljal dela s pozicijami, temveč je skupaj s sodelavcem A. A. delal na zaščiti pokrova in njegovi pripravi za peskanje. Tožnikove poškodbe tudi ni videl nihče od sodelavcev, tožnik pa zatrjevanega dne ni predčasno zaključil z delom, temveč je celo opravil tri nadure.

8.Tožnik je tako od prve toženke kot svojega takratnega delodajalca in druge toženke, pri kateri je imela prva zavarovano svojo odgovornost, zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v posledici poškodbe pri opravljanju dela pri prvi toženki. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (3. in 17. ter 18. točka obrazložitve) pravilno navedlo materialnopravno podlago, relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), in sicer v določbah 131. člena, ki ureja dve podlagi odškodninske odgovornosti, krivdno in objektivno, predpostavke katerih so urejene v nadaljnjih določbah OZ. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno povzelo predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo (kar vse je dolžan dokazati oškodovanec, v konkretnem primeru tožnik) ter krivda povzročitelja škode (za slednjo v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ velja obrnjeno dokazno breme, saj se krivda predpostavlja, povzročitelj pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde). Pri objektivni odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ) pa krivda ni predpostavka te odgovornosti, zato se odgovorna oseba ne more razbremeniti odgovornosti s tem, da dokaže, da ni kriva, temveč mora dokazati, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere. Po posebnem pravilu, določenem v 149. členu OZ, velja domneva, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost vzrok za škodo, ki je nastala v zvezi s to nevarno stvarjo ali dejavnostjo. Oškodovanec mora zato dokazati samo, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, odgovorna oseba pa mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze, torej dokazati, da nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo (da škoda ne izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti).

9.V okviru trditev strank in zanje podanih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje izpeljalo dokazni postopek in po opravljeni dokazni oceni na podlagi rezultatov dokazovanja (8. člen ZPP) tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da tožnik poškodbe ni mogel zadobiti nikjer drugje kot na delu, zaradi česar naj bi bil zaključek sodišča nerazumen. Po izvedencu medicinske stroke potrjena poškodba tožnika vključno z verjetnostjo mehanizma nastanka le-te na način, kot zatrjuje tožnik (zaradi udarca predmeta mase med 50 in 100 kg), dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri prvi toženki.

9.Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da za odločitev v obravnavani zadevi samo po sebi ni bistveno, ob kateri uri natančno je prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni uspel dokazati, da se je zatrjevana nesreča zgodila na delu pri prvi toženki (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 17) ni temeljilo zgolj na dejstvu spreminjanja tožnikovih zatrjevanj glede časa škodnega dogodka, ampak tudi upoštevaje celotno skopo in nedoločno trditveno podlago tožnika, ki jo je prilagajal tudi pri navedbi delovnega opravila, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka. Šele po ugovoru toženk v odgovoru na tožbo, da tožnik konkretnega dne sploh ni opravljal dela s pozicijami, pri katerih naj bi prišlo do udarca, je ta v svojih navedbah potrdil, da je navedenega dne res delal na pripravi pokrova za peskanje, do poškodbe pa naj bi prišlo, ko je v okviru priprav za zaščito pokrova za peskanje šel iskati druge (manjše) jeklene elemente, ki so bili zloženi na isti paleti skupaj z valjastimi pozicijami. Sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo, da tožnik niti v okviru svojega zaslišanja ni znal natančno pojasniti, katere elemente konkretno naj bi šel iskati in zakaj jih je potreboval za konkretno delo zaščite pokrova. Tudi priča A. A. ni vedel, kateri kos naj bi tožnika pri delu tako poškodoval, glede na delo konkretnega dne, ko sta pri pripravi pokrova za peskanje delala s čepki mase 10 dkg. Tožnik v okviru svojega zaslišanja kot stranka ni znal natančno pojasniti niti tega, kako naj bi se zgodila nesreča, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji verodostojnosti in zanesljivosti njegove izpovedbe. Neutemeljena je zato pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je tožnik podrobno in jasno izpovedal, kako je prišlo do nastanka poškodbe, kakšna pozicija ga je udarila, kaj je povzročilo njen izmik in kje so se sporne pozicije nahajale, saj njegova izpovedba, kot izpostavljeno, ni bila tako jasna, določna in (upoštevaje celotno procesno aktivnost) tudi ne konsistentna in prepričljiva, kot to poskuša v pritožbi prikazati tožnik. Priča A. A. je sicer v okviru svojega zaslišanja potrdil, da mu je tožnik (šele) tik pred odhodom domov okoli 17.00 ure povedal, da se je udaril v nogo (oziroma ga je tožnik vprašal, ali je videl, kako se je udaril v nogo), kar pa še ne potrjuje, da se je zatrjevani dogodek dejansko zgodil, temveč gre zgolj za trditve tožnika. Ni zanemarljiva nadaljnja izpovedba priče A. A., da ni ničesar videl (bil je 100 m stran) in ni vedel, kaj bi lahko tožnika udarilo glede na njegovo delo konkretnega dne (delo s plastičnimi čepki teže 10 dkg), poleg tega so bile različne izjave s strani tožnika, ki je najprej trdil, da mu je na nogo padel kos, težak 50 kg, kar bi po izpovedbi priče A. A. povzročilo hujšo poškodbo od zatrjevane. S to izpovedbo skladna je v pritožbi izpostavljena pisna izjava (povzetek izjave) priče A. A. na obrazcu zavarovalnice z dne 7. 4. 2021 (priloga B6) in tudi izjava očividca delovne nezgode A. A. z dne 7. 4. 2021 (priloga B8), da tožnik ni imel nobenih pripomb na bolečine in poškodbo kritičnega dne do trenutka, ko je šel domov. Dokazna ocena pritožbe, da je navedena pisna izjava priče A. A. lažna in narejena pod vplivom delodajalca za potrebe postopka pred zavarovalnico, je po vsem obrazloženem neutemeljena, navedeni resni očitki zoper verodostojnost priče A. A. so bili že v postopku na prvi stopnji povsem neizkazani. Tožnik jih je črpal zgolj iz dejstva, da priča A. A. ni potrdil verzije škodnega dogodka, kot jo je zatrjeval tožnik. Po drugi strani pa je slednji v svoji izpovedbi vendarle priznaval, da se priča A. A. na kraju, kjer naj bi po zatrjevanjih tožnika prišlo do udarca pozicije, niti ni nahajal, čeprav je po drugi strani v prvi pripravljalni vlogi (nekoliko protislovno) trdil tudi, da sodelavec A. A. poškodbe tožnika ni mogel zaznati zaradi razmer v proizvodni dvorani (glasno in bučno delovno okolje) in ne zaradi oddaljenosti oziroma nahajanja na drugem delu hale.

10.Sodišče druge stopnje po vsem zgoraj obrazloženem kot pravilno in utemeljeno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je narejena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pri njej sodišče prve stopnje ni spregledalo niti izpovedbe priče B. B., varnostnega inženirja, ki je sestavil prijavo nezgode - poškodbe pri delu z dne 17. 2. 2020 (priloga A13). Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe priče B. B. pravilno povzelo, da nezgode niso pravočasno prijavili, ker ni bilo pravih informacij oziroma ker ni znal nobeden prav povedati, kaj se je sploh zgodilo. V pritožbi izpostavljena navedba v prijavi poškodbe pri delu, ki jo je sestavil B. B., da je do nezgode prišlo pri premikanju pozicij, sama po sebi ne potrjuje načina nastanka nezgode, kot se smiselno zavzema tožnik, temveč gre za povzetek tožnikovih navedb v prijavo (kot smiselno izhaja tudi iz izpovedbe priče B. B.).

11.Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (niti) nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval, in ki bi naj utemeljeval odškodninsko odgovornost prve (ter posledično druge) toženke zanj. V dokazni stiski, v kateri se je znašel tožnik, je sodišče prve stopnje benevolentno sledilo njegovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca za varstvo pri delu, čeprav si je glede na nedokazanost nastanka škodnega dogodka na zatrjevani način od njegove postavitve in izdelave mnenja objektivno težko obetalo posebno spoznavno vrednost. Res sodišče prve stopnje predhodno ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da naj prva toženka predloži konkretne podatke o merah in teži valjastih pozicij, vendar je to storilo povsem utemeljeno glede na zaključek, da tožnik nastanka škodnega dogodka na zatrjevani način ni uspel dokazati, kar posledično pomeni, da ni uspel dokazati niti, da je do škodnega dogodka prišlo v zatrjevani povezavi z valjastimi pozicijami. Podatki o merah in teži valjastih pozicij so se posledično v tej fazi postopka izkazali kot nerelevantni. V pritožbi izražena bojazen tožnika, da se zato v predmetni zadevi z angažiranjem izvedenca za varstvo pri delu dejansko stanje ni moglo popolnoma in v celoti ugotoviti, ker izvedenec ni razpolagal z dovolj podatki, je iz navedenih razlogov neutemeljena. Sicer pa po tožniku zatrjevane karakteristike valjastih pozicij s strani toženk niti niso bile prerekane. Poleg tega je ta izvedenec opravil tudi ogled kraja nezgode, na katerem je morebitne manjkajoče podatke lahko na kraju pridobil sam, tožnik pa ob njegovi postavitvi niti ni ugovarjal, da v spisu manjkajo potrebni podatki za izdelavo izvedenskega mnenja. Tožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje navedenega dokaznega predloga po predložitvi manjkajočih podatkov ni obrazloženo zavrnilo, kar ni procesno pravilno. Vendar glede na povsem jasno in zadostno obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati niti, da bi se zatrjevana delovna nesreča zgodila na delu pri prvi toženki, zaradi česar sodišče prve stopnje ostalih elementov odškodninske odgovornosti niti ni raziskovalo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 17 in 18), v pritožbi izpostavljena procesna nedoslednost ne dosega očitane kršitve tožnikove pravice do izjave in s tem bistvene kršitve določb postopka. Enako velja tudi glede predlaganega poziva prvi toženki na predložitev internih aktov, s katerimi je imela urejeno varno delo v podjetju, čemur sodišče prve stopnje glede na zavzeto stališče prav tako (utemeljeno) ni sledilo.

12.Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega nastanka škodnega dogodka (poškodbe pri delu pri prvi toženki), je pravilen nadaljnji sklep, da odškodninska odgovornost toženk ni podana, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje posledično ni bilo treba ugotavljati natančnega vzroka za poškodbo tožnika.

13.Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato teh stroškov sodišče druge stopnje toženkama glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo in jih krijeta sami.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179, 179/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 149 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.