Jedro

Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.536,05 EUR, v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Navaja, da se pritožuje na priznane stroške do znižanja tožbenega zahtevka z dne 26. 6. 2024 za znesek 15.256,96 EUR ter na priglašene materialne stroške v skupni vrednosti storitev v višini 2 % pavšala v višini 20 in 31,5 točk, torej na napačno priznane materialne stroške odvetniških storitev v višini 4175 po 3. odstavku 11. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta pravni stranki dne 30. 9. 2020 sklenili sodno poravnavo, po kateri je tožnik pridobil brezbremenski prenos lastništva za 1/2 od celote nepremičnine parc. 642, k.o. ..., saj je zastavni upnik kot banka izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke iz sporazuma o zavarovanju po 142. členu SPZ in lastnica A. A. je dovolila in izstavila brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo za prepis lastništva tega dela nepremičnine na tožnika. S to sodno poravnavo je bilo po določbi 159. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dogovorjeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške delne sodne poravnave in na podlagi tega je tožnik utesnil tožbeni zahtevek na vrednost spornega predmeta 15.256,77 EUR. Glede na sklenitev sodne poravnave z dne 30. 9. 2020 tožniku ni bilo treba umikati tožbenega zahtevka, saj se je sklenitev nanašala na njegov del v tem sodnem postopku. Zato sodišče po 30. 9. 2020 ne bi smelo šteti, da se je znižal tožbeni zahtevek šele 26. 6. 2024, s čimer se je tudi nepravilno odmerila višina pravdnih stroškov toženke po 30. 9. 2020. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe tožnika in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje že od datuma sklenitve sodne poravnave, to je od dne 30. 9. 2020, upoštevati za odmero pravdnih stroškov sporno vrednost 15.256,77 EUR.

6.Sodišče odmeri in odloči o stroških postopka na podlagi vrednosti spornega predmeta (2. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 4. člena OT). Sporno vrednost v pravdnem postopku določi tožnik, kot jo je v obravnavani zadevi v tožbi, v kateri je v tožbenem zahtevku zahteval od toženke plačilo 33.930,57 EUR. V primeru dajatvenih tožbenih zahtevkov namreč znaša vrednost spornega predmeta toliko, kolikor znaša vrednost dajatvenega dela tožbenega zahtevka (39. člen ZPP).

7.Drži, da je bila v tem postopku sklenjena sodna poravnava dne 29. 9. 2020, ki pa je vsebovala nedenarno dajatev, ki je ni bila dolžna opraviti toženka, temveč B. B. iz Avstrije in A. A. , kar pomeni, da ta sodna poravnava ni zavezovala toženke, ki je po tožbenem zahtevku še vedno dolgovala znesek 33.930,77 EUR, vse do delnega umika tožbe dne 26. 6. 2024. Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.

8.Posledično je tudi pravilna odmera stroškov iz naslova materialnih stroškov od vrednosti 4175 točk, in sicer je 2% nagrado od skupne vrednosti storitev do 1000 točk odmerilo v višini 20 točk, od presežka nad 1000 točk, torej od 3175 točk, pa 1% odstotek v višini 31,75 točk. Navedeno je skladno s 3. odstavkom 11. člena OT.

9.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene uradno upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10.Odločitev o stroških pritožbe postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa do stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena, saj z navedbami iz pritožbe ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).