Jedro

Tožnica v tem postopku od toženke zahteva plačilo dela investicije v obnovo strehe glede na solastniški delež toženke in povračilo sorazmernega vložka v fasado objekta, v delu, kot je ta presegel golo obnovo, upoštevajoč vrednost toženkine obogatitve.

Obseg nujnih del, potrebnih za sanacijo strehe, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je po podanih pripombah toženke v dopolnitvi izvedeniškega mnenja poudaril, da je bila streha zaradi dotrajnosti elementov nujno potrebna obnove, saj je zamakala, kar je vplivalo na skupne dele in posamezna stanovanja.

Soglasje toženke za rušitev obeh dimnikov po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da bi za ta dela morala kriti tudi stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se dosojeni znesek 13.257,78 EUR iz I. točke izreka sodbe zniža na 12.337,78 EUR, plačilo razlike v višini 920 EUR pa se zavrne, in znesek 3.314,55 EUR iz III. točke izreka sodbe nadomesti z zneskom 3.086 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 13.257,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje ter pravdne stroške v višini 3.314,55 EUR. V presežku za znesek 2.505,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Izpostavlja dogovor strank v sklenjeni sodni poravnavi III P 1974/2007 glede adaptacije strehe in fasade ter vztraja, da ji S. S. ni izročila predračuna za sanacijo strehe z opisom nujnih del. Obrazložitev iz 44. točke sodbe je preveč pavšalna, saj iz nje ni razvidno, katera priča je izpovedala, da se je toženka strinjala z rušenjem dimnikov. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da stanje strehe ni bilo tako slabo, da bi lahko prišlo do podrtja. Tudi rušitev dimnikov ni bila potrebna, saj bi jih bilo mogoče obnoviti v prvotno stanje, a je sodišče tožnici kljub temu priznalo stroške rušitve v znesku 920 EUR. V listinskih dokazih ni zaslediti, da bi bilo opravljeno deskanje strehe z deskami colaricami ter dobava in montaža parapropustne folije. Tudi če bi bila ta dela opravljena, sama od njih nima koristi. Sodišče je zmotno štelo B. B. za nevtralno pričo, saj je zaposlen pri tožnici. Napačno je izhodišče, da gre za primer, ko se solastniki dogovorijo o sanaciji objekta, potem pa nekdo noče plačati svojega deleža. V konkretnem primeru je pravna prednica tožnice hotela na črno adaptirati dve podstrešni stanovanji brez soglasja toženke. Zato je izsilila obnovo ostrešja in fasade. Ker je sama živela od denarne socialne pomoči, si ni mogla privoščiti pravdanja s tožnico in je bila prisiljena skleniti sodno poravnavo. Ta bi morala biti izhodišče za sojenje prvostopnega sodišča. Toženka na poravnavo ne bi pristala, če bi vedela, da bo morala kot solastnica za obnovo strehe in fasade prispevati okrog 15.000 EUR. Strinjala se je s sofinanciranjem nujnih del, ki bi jih moralo sodišče ugotoviti s pomočjo izvedenca. Z izolacijo fasade ni bila obogatena, saj so bila ta dela opravljena zato, ker je S. S. začela samovoljno graditi dve podstrešni stanovanjski enoti. Z njuno prodajo je pokrila vse stroške adaptacijskih del. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakonita zastopnica tožnice S. S. in toženka sta se kot solastnici objekta na naslovu v Ljubljani s sodno poravnavo, sklenjeno 20. 11. 2007 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, dogovorili za sanacijo strehe in fasade stanovanjske stavbe, pri čemer je toženka soglašala, da bo dela izvedla S. S., ki bo sama nosila stroške obnove fasade, toženka pa bo v skladu s svojim solastniškim deležem krila nujno potrebne stroške za sanacijo strehe po posredovanju predračuna in popisa nujnih del. Tožnica v tem postopku od toženke zahteva plačilo dela investicije v obnovo strehe glede na solastniški delež toženke in povračilo sorazmernega vložka v fasado objekta, v delu, kot je ta presegel golo obnovo, upoštevajoč vrednost toženkine obogatitve.

6. Toženka v laični pritožbi neupravičeno graja dokazno oceno sodišča glede izpolnitve obveznosti predložitve predračuna za sanacijo strehe. Sodišče prve stopnje je razloge, zakaj šteje, da je toženka ponudbe prejela, opisalo v 28. točki sodbe. Oprlo se je na popise del in predračune, ki so bili predloženi v spis, izjavo toženke, ki je ob zaslišanju izpovedala, da je tri ponudbe prejela, ter izjavo tretjega solastnika, ki so mu bili predračuni vročeni. Na podlagi predloženih dokumentov (priloga A 16 – A 18) pritožbeno sodišče ocenjuje, da predračuni, ki vsebujejo popis del s cenami in kvadraturo, ustrezajo dogovoru iz sodne poravnave in da se je toženka preko njih lahko seznanila s predvidenimi deli na strehi ter je imela možnost njihovemu obsegu ugovarjati. Pritožbenemu vztrajanju, da svoje obveznosti po predložitvi predračuna iz sodne poravnave S. S. ni izpolnila, zato ni mogoče pritrditi.

7. Obseg nujnih del, potrebnih za sanacijo strehe, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je po podanih pripombah toženke v dopolnitvi izvedeniškega mnenja poudaril, da je bila streha zaradi dotrajnosti elementov nujno potrebna obnove, saj je zamakala, kar je vplivalo na skupne dele in posamezna stanovanja. Toženka v pritožbi zgolj s fragmentiranim povzemanjem izvedeniškega mnenja, da streha še ni bila tako slaba, da bi se zrušila, nujnosti njene obnove ne more zanikati. Prav tako v pritožbi ne more uspeti z novimi navedbami, da dela z deskanjem strehe in montažo parapropustne folije niso izkazana, saj je njihovo izvedbo izvedenec v 5. točki izvedeniškega mnenja potrdil, in sicer v obsegu celotne obračunane kvadrature. Tem ugotovitvam toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala, prav tako v pritožbi ne pojasni razlogov, zakaj sedaj vanje dvomi.

8. Sodišče je v 38. točki sodbe pojasnilo, zakaj šteje, da je toženka z rušenjem dveh dimnikov soglašala, pri čemer se je oprlo na izpovedi prič S. S., N. N., K. K. in B. B., ki ga je ocenilo kot najbolj nevtralno pričo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je tudi omenjena priča poslovno sodelovala s tožnico, kar pa, kot bo pojasnjeno, ni pravno odločilno. Ne glede na to, ali je toženka soglašala z rušenjem obeh dimnikov ali ne, je namreč utemeljeno njeno opozorilo, da omenjena dela niso bila nujna in da z njimi ni bila obogatena. Izvedenec gradbene stroke je namreč pojasnil, da za obnovo strehe v njenem izhodiščnem stanju ta dela ne bi bila potrebna, saj bi bilo dimnike moč obnoviti v prvotno stanje. Rušenje je bilo izvedeno iz razloga racionalne izrabe prostora podstrešja za namen gradnje dveh novih stanovanjskih enot, pri čemer ostale etaže objekta od teh del nimajo koristi. Soglasje toženke za rušitev obeh dimnikov zato po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da bi za ta dela morala kriti tudi stroške, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu njeni pritožbi ugodilo in dosojeni znesek plačila znižalo za 920 EUR, kot znaša strošek rušitve dimnikov po računu 24/2014, ki predstavlja podlago tožbenemu zahtevku.

9. Smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženosti dokazne ocene v 44. točki sodbe sodišče ni zagrešilo. Ta točka se namreč nanaša na 38. točko sodbe, v kateri je sodišče imenovalo priče, na katere je oprlo svoje zaključke, in navedlo, zakaj jim je sledilo. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da med nujna dela ne sodi izdelava frčade, saj je bila ta sestavni del ostrešja že pred obnovo. Da bi njeno minimalno povečanje vplivalo na višji strošek prenove strehe, v postopku ni bilo ugotovljeno in tega toženka tudi po izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke v okviru postavljenih pripomb ni izpostavila.

10. Toženka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje iz 55. točke sodbe, da je soglašala z izvedbo del na fasadi v obsegu, kot so bila izvedena, to pa je več, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo v zadevi III P 1974/2007 z 20. 11. 2007. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 48. člena SPZ in toženki kot solastnici objekta, vključno s skupnimi deli, kamor spada fasada, naložilo v plačilo razliko, za katero je bila obogatena zaradi povečane vrednosti njenega solastniškega deleža. Višine tega zneska, ki ga je sodišče izračunalo s pomočjo izvedeniškega mnenja, toženka v pritožbi ne graja.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je dosojeni znesek znižalo za 920 EUR, kolikor znašajo stroški rušitve dveh dimnikov (2. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker je sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je ponovno odločalo tudi o stroških prvostopnega postopka. Ugotovilo je, da je tožnica po spremenjeni odločbi uspela z 78,3 % tožbenega zahtevka, zato ji je glede na skupno odmerjene stroške v višini 3.941,20 EUR, kot so razvidni iz 66. točke sodbe sodišča prve stopnje in jim toženka ne nasprotuje, priznalo 3.086 EUR.

13. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi, svoje pritožbene stroške krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).