Jedro

Tožnik, ki je prišel iz ZR Jugoslavije, kamor se je priselil v letu 1999 iz Prištine, po lastnih izjavah v ZRJ ni bil preganjan zaradi rasnih, verskih ali političnih razlogov in se tja lahko tudi vrne, ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 2094/2001-8 z dne 9.1.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.12.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočnosti odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje na podlagi upravnih spisov ocenjuje, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil utemeljeno zavrnila na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Ur. list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil niti pogojev za azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik ni begunec oziroma oseba, ki bi pobegnila iz matične države zaradi preganjanja, prav tako pa ni razlogov, da se tožnik v matično državo ne bi vrnil, brez nevarnosti za svojo varnost ali fizično integriteto. Je kosovski Srb, doma iz P., zadnji dve leti pa je živel v L. in B. V Slovenijo je prišel ilegalno preko Črne Gore in Italije. Po lastni izjavi ZR Jugoslavije ne mara in se tja ne želi vrniti niti ne želi živeti v ZR Jugoslaviji, do katere goji hudo zamero. Če bi se moral vrniti k svoji družini v L., se mu ne bi nič zgodilo, saj ga tam niso preganjali zaradi rasne, verske ali politične prepričanosti. Prav tako ga nihče ni preganjal zaradi navedenih razlogov, ko je nekaj časa živel v B. Domov v P. pa se ne more vrniti, ker bi bil tam življenjsko ogrožen od Albancev. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožnikova osebna zamera do izvorne države sama po sebi ni zakonit razlog za priznavanje azila v Republiki Sloveniji po določbah ZAzil, niti to ne izhaja iz določb Ženevske konvencije kot okoliščina, ki bi utemeljevala pridobitev azila. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da zanj ni varna njegova izvorna pokrajina (entiteta) Kosovo, ki da tudi ne spada pod "ingerenco ZR Jugoslavije", in sicer iz razloga, ker ta okoliščina ni pravno relevantna. Niti po Ženevski konvenciji niti po določbah ZAzil ni pravno relevanten pojem "izvorna pokrajina (entiteta)", v zvezi s tem pojmom pa prosilcem za azil niso zagotovljene nobene posebne pravice ali poseben status (begunca), saj je upoštevan le pojem država. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor, da o azilnem postopku ni bil obveščen predstavnik UNHCR, kar naj bi bila bistvena kršitev ZAzil. Slednja kršitev, po mnenju sodišča prve stopnje, na odločitev v stvari ni vplivala.

V svoji pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče odločbo prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Z materjo in sestro je zapustil P. na Kosovu v juniju 1999. Odšli so, ker so se bali, da jih bodo Albanci ubili, saj so jim grozili s smrtjo. Zato so se naselili v Srbiji. Tožnik je nekaj časa živel z materjo in sestro v L. in nato v B., Srbijo pa je zapustil zato, ker tam ni želel živeti. Sodišče prve stopnje bi moralo razveljaviti odločbo že iz razloga, ker tožena stranka ni obvestila o azilnem postopku UNHCR. Samo ta organ bi lahko dal verodostojen podatek o tem, kateri državljani so prebivalci Kosova. Znano je, da prebivalci Kosova nimajo državljanstva ZR Jugoslavije, saj ima Kosovo poseben status pod okriljem Organizacije združenih narodov. Prvostopno sodišče je tožbene ugovore, da je tožnik prebivalec Kosova in ne ZR Jugoslavije odpravilo s pravnim formalizmom, v katerem se sklicuje na Ženevsko konvencijo in Zakon o azilu, ki ne poznata pojma pokrajina oziroma entiteta, pač pa le izvorna država. Sodišče je spregledalo definicijo Ženevske konvencije, ki govori o tem, kdo je begunec.

Begunec je namreč tudi oseba, ki nima državljanstva in se nahaja izven države, kjer je imela predhodno prebivališče, pa se zaradi razlogov, ki opravičujejo utemeljen strah pred preganjanjem, ne more ali zaradi strahu ne želi vrniti v to državo. Zato je ostalo dejansko stanje neraziskano, zlasti kaj je Kosovo, ali je država ali ne in katere države je tožnik državljan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbene sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikova osebna zamera do izvorne države Zvezne Republike Jugoslavije ni in ne more biti zakoniti razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji po določbah ZAzil in da tega razloga tudi Ženevska konvencija ne pozna kot okoliščine, ki bi utemeljevala pridobitev azila. Tožnik je prišel iz Zvezne Republike Jugoslavije, kamor se je leta 1999 priselil z družino iz P. na Kosovu. Po lastnih izjavah v L., kjer še sedaj živita njegova mati in sestra, ni bil preganjan zaradi rasnih, verskih ali političnih razlogov. Prav tako po lastni izjavi ni imel težav niti s policijo niti z vojsko. Je pripadnik večinskega naroda in večinske vere in ni pripadnik nobene od političnih strank. Preganjanja ni doživel niti v B., kjer je nekaj časa živel pri prijateljih. Ob zaslišanju je tudi dejal, da ne bi bil preganjan v Srbiji, če bi se tja vrnil, kar pa si ne želi. Dejstvo je tudi, da je ZR Jugoslavija država, kjer ni vojnih operacij, da je sedaj mednarodno priznana država, ki je bila sprejeta tudi v OZN in druge mednarodne organizacije.

Pritožbeno sodišče zaradi navedenega meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je prišel iz ZR Jugoslavije, kjer ni bil preganjan zaradi rasnih, verskih ali političnih razlogov in da zaradi teh razlogov ne potrebuje zaščite v Republiki Sloveniji po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil in da prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, saj se v ZR Jugoslavijo lahko vrne brez strahu za lastno varnost ali telesno integriteto (3. odstavek 1. člena ZAzil). Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pravno neupošteven tožbeni (in pritožbeni) ugovor, da se trenutno ne more v svoji državi vrniti v isto pokrajino Kosovo, katerega status je mednarodno nedifiniran.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je azilni postopek potekal nepravilno, ker ni bil obveščen UNHCR, ki ga tožnik sedaj ponavlja kot pritožbeni ugovor. Iz podatkov spisa je razvidno, da je imela tožena stranka ob odločanju upoštevne podatke o stanju v ZR Jugoslaviji in podatke o stanju na Kosovu, čeprav ni razvidno, da je bil o azilnem postopku obveščen tudi UNHCR.

Pomanjkanje tega podatka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost odločitve v tej zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.