Jedro

V nasprotju z določilom 200. čl. ZOR je zahtevek oškodovanca, ki zahteva negmotno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, pri čemer oblikuje svoj zahtevek tako, da zahteva odškodnino po stanju na dan izdaje sodbe, čeprav takrat zdravljenje še ni bilo končano, pri tem pa najavi, da bo še naknadno zahteval odškodnino iz tega naslova. Obseg trajnih posledic takrat še ni bil znan, oteženo gibanje pa pomeni nevšečnost med zdravljenjem, ne pa trajnih posledic, ki do časa izdaje sodbe sploh še niso bile znane.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodiča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v izreku pod točko 1, prvi in tretji odstavek, v izreku pod točko 2 in v izreku o pravdnih stroških razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V neizpodbijanem delu, to je v izreku pod točko 1 drugi odstavek ostane sodba nespremenjena.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V prometni nezgodi dne 14.3.1991 sta tožnika utrpela hude telesne poškodbe in je prvo sodišče z izpodbijano sodbo prisodilo prvemu tožniku F.U. ml. znesek 2.100,000,00 SIT nematerialne odškodnine, poleg tega pa še določene zneske materialne odškodnine, ki ni več sporna in s pritožbo ni izpodbijana. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Drugemu tožniku F.U. st. je sodišče prisodilo 3.000.000,00 SIT nematerialne odškodnine, višji zahtevek je bil zavrnjen. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 216.000,042 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov in zlasti po oceni mnenja izvedenca, kakšne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sta oba tožnika utrpela, kakšen je bil njun strah, to pa predvsem sekundarni strah za izid zdravljenja in je sodišče prve stopnje tudi priznalo ustrezno odškodnino zaradi duševnih bolečin za trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. Izrecno je prvo sodišče sledilo trditvam tožeče stranke, ki so bile postavljene na zadnji glavni obravnavi, da se njun odškodninski zahtevek nanaša na nematerialno škodo, ki je nastala vključno do avgusta 1993, za bodočo nematerialno škodo pa sta si tožnika pridržala postaviti poseben tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, naj se v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi poudari, da je prvo sodišče nepravilno ocenilo vsa nesporno ugotovljena dejstva in zato prisodilo premajhno odškodnino. Tako posebej izpostavlja dolgotrajno zdravljenje, več operacij, telesne bolečine so še vedno prisotne, tudi trajne posledice so predvidene. Odškodnina je realno postavljena in je treba ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Zlasti je premajhna odškodnina za F.U. st., ki ne bo nikoli več popolnoma zdrav, popolna rehabilitacija ne bo dosežena.

Tožena stranka se pritožuje zoper prisodilni del sodbe in predlaga razveljavitev ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem.

Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker smatra, da sta tožnika s tem, ko sta na zadnji glavni obravnavi postavila časovno omejitev avgust 1993 za svojo odškodnino, pri čemer pa odškodninskih zahtevkov nista ustrezno znižala, spremenila tožbo, o tej spremembi tožbe pa tožena stranka ni bila seznanjena. Sicer pa je sodišče prisodilo več, kot pa sta tožnika upravičena. Med drugim prisodi sodišče prve stopnje nematerialno odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, teh trajnih posledic pa sodišče ni moglo ugotoviti, ker sploh še niso nastopile.

Zdravljenje namreč ni končano in ni jasno, kakšne posledice bodo v bodočnosti nastopile. Tudi bolečine sodišče prisoja tiste, ki bodo še nastopile, pri čemer pa je to v nasprotju z izjavo tožeče stranke, da zahteva odškodnino le za tisto škodo, ki je nastala do avgusta 1993. Gre očitno za manever tožnikov, ki bodo potem po pravnomočnosti te sodbe gradili nove odškodninske zahtevke, kar pa je seveda neupravičeno. Dejansko stanje je takšno, da obseg celotne škode v času izdaje sodbe sploh še ni bil znan in je zazreti nasprotje z določilom 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga, naj se pritožba tožene zavrne. Jasno je, da sta tožnika upravičena kasneje zahtevati dodatno odškodnino za škodo, ki se bo šele pojavila, to pa bi lahko storila ne glede na svojo izjavo, ki sta jo podala na glavni obravnavi. Ne gre za nobeno "zidanje" zahtevkov, ampak za odškodnino, do katere sta tožnika upravičena. Le v primeru izdatnega poslabšanja zdravja, katerega ne moreta predvidevati, bosta tožnika zahtevala dodatno odškodnino.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma je treba povedati, da nobena od strank ne izpodbija tistega dela sodbe, ko je odločeno o materialni odškodnini in je ta del sodbe postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pristopilo k reševanju odškodninske zadeve in ugotavljalo vsa za razsojo pomembna dejstva, zlasti je prepričljivo obrazložilo in osvojilo mnenje izvedenca tako o obsegu in teži poškodb obeh tožnikov, kot tudi o dosedanjem poteku zdravljenja. Po mnenju sodišča druge stopnje pa je prvo sodišče napačno sledilo trditvam tožeče stranke in omejilo čas, za katerega odškodnino priznava, na avgust 1993. Nasprotno temu, da tožnika zahtevata odškodnino po stanju v avgustu 1993, je sodišče prve stopnje pri odškodnini za bolečine upoštevalo tudi bolečine, ki bodo nastopale še v bodoče, enako je pri odškodnini za strah, zlasti pa neutemeljeno prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, ker naj bi tudi do avgusta 1993 tožnika duševno trpela zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Nedvomno je, da v času izdaje sodbe zdravljenje obeh tožnikov še ni bilo končano in je predvidena ne samo rehabilitacija, ampak celo ponovna operacija. Res je, da ima oškodovanec pravico kasneje zahtevati dodatno odškodnino, če se naknadno pojavi neka škoda, ki ni mogla biti predvidena. Nesprejemljivo pa je, da se postavi odškodninski zahtevek za nematerialno škodo v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in da se časovno omeji, do katerega datuma se zahteva ta nematerialna škoda.

Oblike nematerialne škode, ki so določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, predstavljajo enotno škodo, ki se ne da secirati po določenih časovnih obdobjih. Tako je oškodovanec upravičen za pretrpljene telesne bolečine do pravične denarne odškodnine, vendar mora biti ta zahtevek dokončen, torej takšen, ki bo vseboval vse pretrpljene bolečine v zvezi z nastalo poškodbo. Po določilu 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih seveda odškodovanec lahko zahteva tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Če takšno škodo zahteva, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru celo priznava odškodnino za bodoče bolečine, pa ne more biti ta odškodnina omejena s časovnim terminom. Evidentno je, da bodo bolečine še trajale, lahko da bodo večje ali manjše, vendar je treba vso odškodnino za bolečine enotno upoštevati in določiti primerno nematerialno odškodnino. Isto velja za odškodnino za pretrpljeni strah, saj ta strah še ni izginil in je vsaj po razlogih sodbe v zvezi s trditvijo tožnikov predviden tudi v bodoče, vse do gotovosti, ko bo zdravljenje končano. Tudi tovrstno odškodnino ni mogoče omejiti z določenim datumom, češ da se bo kasneje pa itak več zahtevalo. Za oba tožnika torej velja bistvena ugotovitev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je nematerialno odškodnino odmerjalo s predpostavko, da se ta odškodnina nanaša na čas do avgusta 1993. Takšno časovno limitiranje nematerialnih odškodninskih zahtevkov ni v skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih, ki so že zgoraj navedeni.

Ob nedvomnem dejstvu, da zdravljenje za oba tožnika še ni končano in ob trditvi tožnikov, da njihovi odškodninski zahtevki merijo le na stanje v avgustu 1993, pa je pojmovno povsem zgrešena odločitev prvega sodišča, ki kljub temu tožnikoma prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Takšna odškodnina se prisodi, ko je jasno, kakšne trajne posledice je poškodba pri oškodovancu zapustila in sodišče prve stopnje potem presoja, kolikšne so duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Dokler pa zdravljenje še ni končano, ni moč govoriti o nobenih duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Vse težave, ki jih sodišče prve stopnje navaja, pomenijo le neugodnosti in nevšečnosti v zvezi s tekočim zdravljenjem, kakšne pa bodo trajne posledice, zaradi katerih bo tožeča stranka upravičena do odškodnine iz tega naslova, pa sedaj še ni jasno. Lahko se sicer predvideva, zlasti glede na mnenje izvedenca, vendar sta tožnika sama s svojo trditvijo, da se njun odškodninskih zahtevek nanaša le na stanje do avgusta 1993, izključila utemeljenost zahtevka za tovrstno imaterialno škodo.

Zaradi tega, ker je prvo sodišče materialnopravno napačno ocenilo bistvene pogoje za priznanje nematerialne škode, je bilo potrebno sodbo z izjemo neizpodbijanega dela razveljaviti. V ponovljenem postopku bo tožeča stranka morala postaviti ustrezen tožbeni zahtevek, brez časovne omejitve in nato bo sodišče prve stopnje skladno z določilom 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih presojalo o višini posameznih nematerialnih škod. Sodišče druge stopnje je ugodilo obema pritožbama, kajti ravno glede na omenjene razloge ni moč presoditi, ali je sedaj prisojena odškodnina primerna, ali je previsoka ali celo prenizka. Pomembno pa je, da niti temelj zahtevka niti pasivna legitimacija v tej zadevi nista več sporna.

Zaradi razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, sodišče prve stopnje odločalo s svojo končno odločbo.