Jedro

Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP.

Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR, obsojeno B. B. se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 25444/16 z dne 4. 4. 2024 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerima je vsakemu določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojencema so bili nato po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzeti zaseženi predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, obsojencu pa še denar v znesku 4.170,oo eur. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila obsojenca oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

Obsojeni A. A. je bil obtožen tudi za domnevno storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, sodišče pa ga je v tem delu po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in s stroški kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenilo proračun.

2.Obsojenca sta se po zagovornikih pritožila zoper obsodilni del sodbe, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 25444/2016 z dne 6. 9. 2024 delno ugodilo le pritožbi obsojenčevega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo v odločbi o odvzemu predmetov spremenilo tako, da obsojencu zaseženega denarja ni odvzelo. V ostalem je to pritožbo, pritožbo obsojenkinega zagovornika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenki naložilo plačilo sodno takse.

3.Zagovornika obsojencev sta zoper pravnomočno sodbo v navedenem delu vložila še zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega A. A. uveljavlja kršitve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obsojene B. B. pa še kršitev iz 1. točke prvega odstavka tega člena. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na vloženi zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki predlaga njuno zavrnitev. V odgovoru meni, da v zahtevah uveljavljane kršitve zakona niso podane in da vložnika v ostalem nasprotujeta dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencema in vložnikoma. Ti se o odgovoru niso izjavili.

B.

6.Zagovornik obsojene B. B. zatrjuje kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Po obrazložitvi v zahtevi bi lahko bila obsojenka, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kvečjemu spoznana za krivo kot pomočnica pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne kot ena oz. eden od njegovih sostorilcev. Čeprav je obsojenka kot najemnica stanovanja vedela, kaj njen sin goji in na to pristala, po drugi strani kot priučena šivilja ni razpolagala s specifičnimi znanji s področja elektrotehnike, potrebnimi za postavitev in delovanje laboratorija. Razen tega so se po ugotovitvah sodišča prve stopnje na zaseženih sivih rokavicah nahajale zgolj obsojenčeve biološke sledi, preostala dva sostorilca pa nista bila identificirana.

7.Po opisu dejanja v izreku obsodilnega dela pravnomočne sodbe sta obdolženca kaznivo dejanje storila s skupnim izvrševanjem njegovih znakov, pri čemer sta se za storitev predhodno dogovorila, podrobneje opisane vloge v izreku pa razdelila. S tem je bilo konkretno opisano obsojenkino zavestno sodelovanje pri kaznivem dejanju iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, ki mu vložnik nasprotuje z naštevanjem dejstev izven tako opisanega kaznivega dejanja in ki zato niti ne morejo biti predmet primerjave z določenimi okoliščinami v drugem odstavku 38. člena KZ-1. Le v primeru, ko bi bile te okoliščine sestavni del konkretnega opisa kaznivega dejanja, namesto opisanih okoliščin iz prvega odstavka 20. člena KZ-1, bi bilo treba eventualno vložniku v povzetih prizadevanjih pritrditi ter po 4. točki 372. člena ZKP ugotoviti, da je bil glede obsojenkine udeleženosti pri kaznivem dejanju uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Sicer pa je vložnikovo naštevanje dejstev zaradi katerih meni, da obsojenka ni mogla zavestno sodelovati pri kaznivem dejanju, zgolj zavzemanje za dejansko stanje, ki bi po njegovi oceni moralo biti drugače ugotovljeno in ki ga po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

8.Vložnika zatrjujeta uveljavljano kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Njeno jedro je v enotni navedbi, da izdana odredba za hišno preiskavo pri obsojenki ni temeljila na zadostnih dejanskih podlagah, da zato opravljena hišna preiskava ni bila zakonita ter da v posledici niti prvostopenjska sodba ne bi smela biti oprta na dokaze, ki so bili pri hišni preiskavi zaseženi ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov. Zagovornik obsojene B. B. v tej zvezi zatrjuje še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se zlasti sodišče druge stopnje o predhodno zatrjevani kršitvi, kljub pritožbeni obrazložitvi ni opredelilo. Podobno izhaja iz obrazložitve v zahtevi zagovornika obsojenega A. A., le da je po vložniku v tem primeru podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, kot podlaga za izrecno neuveljavljano kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Navajanja vložnikov o dejanski nezadostnosti podlag za odreditev hišne preiskave pri obsojenki nimajo opore v razlogih, zaradi katerih je preiskovalna sodnica izdala odredbo za hišno preiskavo I Kpd 25444/2016 z dne 24. 6. 2016. Po razlogih v odredbi je namreč jasno, da ta ni bila izdana zgolj po informatorjevem obvestilu, kot to izhaja iz obrazložitev obeh zahtev, temveč da je bilo obvestilo v nadaljevanju preverjano z dodatnim zbiranjem obvestil od C. C. ter obvestil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 12. 5. 2016, kakor tudi s pridobljenimi podatki o

i

) najemniku oz. uporabniku stanovanja, v katerem je bilo treba opraviti hišno preiskavo,

ii

) nesorazmerni mesečni porabi električne energije v tem stanovanju,

iii

obsojenčevi nezaposlenosti in

iiii

nezdružljivih gmotnih razmerah. Če k temu dodamo, da v odredbi nista bili prezrti niti verjetnost odkritja prav določenih predmetov, pomembnih za kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne nevarnost njihovega uničenja, odtujitve ipd., zatrjevanega vzroka za nezakonitost hišne preiskave pri obsojenki ter za prepoved opiranja sodbe na dokaze, pridobljene po opravljeni hišni preiskavi, po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti. V ostalem pa, ko vložnika zbrana obvestila, nekatere preverjane okoliščine in posamezne podatke iz odredbe, v bistvu protislovno sama ocenjujeta, ne zatrjujeta več bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po preizkušenem ni podana, ampak po vsebini navajata, da dejstva glede utemeljenosti razlogov za sum, v odredbi o hišni preiskavi niso bila pravilno oz. popolnoma ugotovljena. Sklicujeta se torej na razlog, ki ga znova zaradi omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP. V prvem primeru je spoznavni položaj sodišča druge stopnje razmeroma enak spoznavnemu položaju sodišča prve stopnje zaradi neposrednega načina izvajanja že izvedenih dokazov ali izvajanja novih dokazov. Sodišče druge stopnje je v takšnem primeru dolžno v razlogih sodbe oblikovati dokazno oceno in se na njeni podlagi opredeliti do odločilnih dejstev primerljivo podobno kot sodišče prve stopnje, ki je dokaze najprej neposredno izvajalo. V drugem primeru sodišče druge stopnje ne opravlja obravnave in ne izvaja dokazov, ugotovljena dejstva pa sme drugače presoditi le, ko jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi

i

) listinskih dokazov, ali

ii

dokazov, ki jih ni samo neposredno izvedlo ali

iii

ko je sodišče prve stopnje katero od odločilnih dejstev ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega, sicer pravilno ugotovljenega dejstva (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 str. 846). Zaradi posrednega načina izvajanja dokazov (praviloma branja) in metodološko enakega ugotavljanja dejstev s sklepanjem iz predhodno ugotovljenih dejstev, se položaja sodišča druge in prve stopnje niti v tem primeru spoznavno ne razlikujeta. Posledica je, da se mora sodišče druge stopnje o dejstvu, ki ga je samo drugače presodilo, znova opredeliti ali izjaviti na primerljivo podoben način kot je to, sicer nepravilno storilo sodišče prve stopnje. Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Ker sodišče druge stopnje ni opravilo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, niti ni na seji drugače presojalo že ugotovljena dejstva po petem odstavku 392. člena ZKP, Vrhovno sodišče povzetih navajanj vložnikov o nezadostnosti razlogov glede pritožbenih navedb o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v drugostopenjski sodbi ni preizkušalo znotraj zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč znotraj omenjene druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kot jo je sicer posredno uveljavljal obsojenčev zagovornik. Pri tem je najprej ugotovilo, da vložnika nista obrazložila zahtevanega negativnega vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe in zlasti, da povzeta navajanja ne držijo. Sodišče druge stopnje je namreč njune navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo presodilo v celoti. Pri tem je v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe uvodoma ugotovilo, da sta vložnika sprva uspela s predlogoma za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni po hišni preiskavi na podlagi odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 25444/2016 z dne 24. 6. 2016, nakar je višje sodišče s sklepom V Kp 25444/2016 z dne 7. 10. 2021 pritrdilo utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke ter prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predloga za izločitev dokazov zavrnilo. Ugotovilo je še, da sta vložnika v pritožbenih navedbah zgolj ponavljala razloge (argumentacijo) iz zavrnjenih predlogov, da nista navajala drugih razlogov ali se sklicevala na drugačno dejansko stanje. Glede na to je sodišče druge stopnje obrazložitev v navedeni točki drugostopenjske sodbe sklenilo z ugotovitvijo, da se okoliščine v zvezi z odrejeno hišno preiskavo in dokazi, ki naj bi bili po opravljeni hišni preiskavi pridobljeni nezakonito, niso v ničemer spremenile in je dodatno pritožbeno presojo v tej smeri, sklicujoč se na izčrpne in prepričljive razloge iz navedenega sklepa višjega sodišča opustilo. Skrajšano pomeni, da se je sodišče druge stopnje v razlogih drugostopenjske sodbe dejansko sklicevalo na razloge iz sklepa višjega sodišča V Kp 25444/2016 z dne 7. 10. 2021, vendar subsidiarno in ne na način, da pritožbenih navedb glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, samo ne bi presodilo. Končno, vložnika z zahtevama v tem delu nista bila uspešna še zato, ker je obsojenkin zagovornik v obrazložitvi zahteve v zvezi z odločanjem o dovoljenosti dokazov zgolj na splošni ravni opozarjal na možno razliko med ugotovljenim dejanskim stanjem na predobravnavnem naroku in ugotovljenim dejanskim stanjem po opravljeni glavni obravnavi, ki je za dani primer v nadaljevanju obrazložitve zahteve ni konkretiziral, medtem ko obsojenčev zagovornik te možnosti v obrazložitvi zahteve ni omenil.

C.

9.Po obrazloženem in po navrženi navedbi v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika, da se je tudi sodišče prve stopnje nezadostno opredelilo do razlogov iz predlogov za izločitev dokazov, ki je vsebinsko neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP), je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in da sta bili zahtevi v delu vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter ju je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločba o dolžnosti plačila sodne takse za obsojenega A. A. temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Sodna taksa je bila odmerjena po točkah 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife. Po podatkih prvostopenjske sodbe obsojenec prejema osebni dohodek, je lastnik premičnin in brez preživninskih obveznosti. Obsojenka je bila po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena dolžnosti plačila sodne takse, glede na razliko v navedenih podatkih o njenih premoženjski razmerah v prvostopenjski sodbi.

11.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.