Jedro

V tožbi in sodbi označen tožnik A. O. je fizična oseba, zato dejstvo, da iz poslovnega registra ni razvidno, da obstaja subjekt A. O. s.p., ni pomembno. Enako ni pomembno za presojo, ali je določena fizična oseba lahko pravdna stranka, če je v uvodu sodbe ob imenu in priimku fizične osebe še navedeno, da je določena fizična oseba dr., odvetnica, zdravnik ali zdravnica, oziroma če je dodano še ime določene vrste ordinacije.

Zaradi začetega postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je bila pozvana k odpravi napak (prvi odstavek 637, člena OZ), je postalo jasno, da napak v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ne bo več odpravila sama, pač pa da jih bodo tožeče stranke odpravile na njen račun (tretji odstavek 639. člena OZ). Čim pa je tako, ni več pomembno, da je bil balkon stanovanja št. 40 tekom pravde saniran in je zmotno pritožbeno stališče, da zato tožeča stranka ni upravičena do denarnega zahtevka, ki se nanaša na odpravo napake za ta balkon.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na tožnika C. d. o. o. razveljavi in tožba tega tožnika zaradi ugotovitve obstoja terjatve 23.650,00 EUR in plačila pod pogoji prisilne poravnave iz sklepa St 000, zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

III. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V sporu med tožečo in toženo stranko je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2815/2008 z dne 2. 6. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 28. 10. 2014, pravnomočna (sodba in sklep VSL I Cpg 1888/2014 z dne 20. maja 2015) za ugotovljeno terjatev v višini 297.902,64 EUR in za plačilo zneska 148.951, 32 EUR z obrestmi pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Odločitev glede obstoja terjatve 82.600,70 EUR in plačila zneska 41.300,35 EUR z obrestmi ter o vseh pravdnih stroških pa je bila razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zvezi s sanacijo balkonov na dan 10. 5. 2012 (ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko), obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 23.650,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000, ki je postal pravnomočen 3. 1. 2013, za sanacijo balkonov plača 11.825,00 EUR v roku največ 48 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se navedeni znesek v obdobju od 10. 5. 2012 do poteka roka za njegovo plačilo ne obrestuje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki za njene pravdne stroške znesek 25.411,02 EUR v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila obveznosti (II. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravdna stranka je lahko le pravna ali fizična oseba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tožbi kot tožnik ni označena pravna oseba s firmo O. d. o. o., pač pa s firmo O. d. o. o., ki je vpisana v sodni register z matično številko 002. Nadalje ne drži trditev, da družba S. d. o. o. ne obstaja, saj je vpisana v sodni register od 19. 3. 1990 z matično številko 003. Iz sodnega registra prav tako izhaja, da je tožnik G. (d. o. o., z matično številko 004) vpisan v sodni register s spremenjeno firmo Y. d. o. o. Tožnik A. d.o.o. je v sodni register vpisan z matično številko 005. Tožnik T. d.n.o je bila izbrisana iz sodnega registra 17. 3. 2009 po skrajšanem postopku in sta vse premoženje izbrisane družbe prevzela družbenika X1., Domžale in X2. Domžale, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tožnik P. d. o. o. je spremenil firmo v E. d.o.o., Ljubljana in je bil iz sodnega registra izbrisan zaradi pripojitve k prevzemni družbi po pogodbi o pripojitvi z dne 6. 9. 2011. Univerzalni pravni naslednik je lahko pravdna stranka, zato njegove tožbe ni mogoče zavreči, drugačnih razlogov za zavrženje pa pritožnik ne zatrjuje. V tožbi in sodbi označen tožnik A. O. je fizična oseba, zato dejstvo, da iz poslovnega registra ni razvidno, da obstaja subjekt A. O. s.p., ni pomembno. Enako ni pomembno za presojo, ali je določena fizična oseba lahko pravdna stranka, če je v uvodu sodbe ob imenu in priimku fizične osebe še navedeno, da je določena fizična oseba dr., odvetnica, zdravnik ali zdravnica, oziroma če je dodano še ime določene vrste ordinacije.

6. Drži pa, da je bila družba C. d. o. o., Ljubljana, ki je bila ob vložitvi tožbe v sodni register vpisana, ob izdaji izpodbijane sodbe iz sodnega registra že izbrisana brez likvidacije po določbah ZFPPIPP (dne 29. 11. 2013) in nima univerzalnega pravnega naslednika, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo.

7. Neupoštevna je pritožbena trditev, da je v katastru stavb naveden kot upravnik stavbe na naslovih M. Ljubljana S. d. o. o. Tožeča stranka je navedla, kdo je upravnik stavbe in o tem predložila pogodbo, tožena stranka pa trditev v smeri, da pogodbe z upravnikom A. d.o.o. tožeča stranka ni imela sklenjene, ni zatrjevala. V pritožbi naveden podatek iz registra upravnikov o drugem upravniku predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP). V obravnavani pritožbi pa glede na pritožbene trditve za tak primer ne gre.

8. Glede vsebinske odločitve pritožnik navaja, da meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede napak na balkonih stanovanj št. 40 in 34, zaradi česar naj bi posledično sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Trdi, da je tožeča stranka prepozno podala trditve, da je lastnica stanovanja št. 40 sama sanirala balkon, ni pa postavila, utemeljila zahtevka na povračilo stroškov sanacije. Za balkon stanovanja 34 pa je navedel, da stroškov sanacije sodišče ne bi smelo upoštevati, ker se lastnik tega stanovanja na poziv izvedenca, ki na podlagi izpolnjenih anket ocenil višino stroškov sanacije, ni odzval. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala nedenarno terjatev in sicer je zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži odpravo napak na balkonih tako, da voda ne bo več pronicala v stanovanja, na balkone in terase stanovalcev ter ne bo več vlažila zunanje strani korit balkonov, ki je istočasno fasada objekta. Z vlogo z dne 24. 3. 2014 pa je tožbeni zahtevek zaradi potrjene prisilne poravnave in zakonske določbe 161. člena ZFPPIPP, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, iz nedenarnega spremenila v denarnega. Zaradi začetega postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je bila pozvana k odpravi napak (prvi odstavek 637. člena OZ), je postalo jasno, da napak v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ne bo več odpravila sama, pač pa da jih bodo tožeče stranke odpravile na njen račun (tretji odstavek 639. člena OZ). Čim pa je tako, ni več pomembno, da je bil balkon stanovanja št. 40 tekom pravde saniran in je zmotno pritožbeno stališče, da zato tožeča stranka ni upravičena do denarnega zahtevka, ki se nanaša na odpravo napake za ta balkon. Zato je materialnopravno zmotno njeno stališče, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ker ni navedla, koliko so znašali stroški sanacije balkona stanovanja št. 40. 10. Iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljen ugovor tožene stranke, da se pri ugotovitvi višine terjatve na dan začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, saniranih balkonov v stanovanjih št. 40 in 34 ne sme upoštevati. Ocenilo je, da že iz samega poročila Z., ki omenja sporni stanovanji, izhaja, da sta bili zajeti v pravni sklop razrešitve spora. To, da sta stranki sami pristopili k sanaciji pred zaključkom te pravde, pa potrjuje kvečjemu le nevzdržnost razmer, ne pa, da tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odprave napak tudi na navedenih dveh balkonih Pritožbeno sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje, ker tožena stranka ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da je zaradi napak na vseh spornih balkonih voda pronicala v druga stanovanja, na balkone in terase stanovalcev ter vlažila zunanje strani korit balkonov, ki je istočasno fasada objekta. Odprava napake je bila torej nujna za zagotovitev normalne rabe stvari cele stavbe in ne le posameznega stanovanja. Zato pritožnik neutemeljeno v pritožbi ponavlja stališče, da je odločilno, da izvedenec ni pridobil podatkov tudi o stanju balkona od lastnika stanovanja št. 34 in da si tega balkona ni ogledal. S tem pa se izkaže, da neutemeljeno ugovarja denarnemu zahtevku v višini 4.804,00 EUR (na balkon 2.402,00 EUR). Glede razlike od tega do prisojenega zneska pa niti po temelju niti po višini ne izpodbija sodbe s konkretnimi trditvami, zato v preostalem delu pravilnosti ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni presojalo.

11. Konkretno pa pritožnik očita sodišču prve stopnje napačno odločitev o pravdnih stroških. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo o vseh stroških postopka. V zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1888/2014 z dne 20. maja 2015 je postala sodba sodišča prve stopnje VII Pg 2815/2008 z dne 2. 6. 2014 pravnomočna za ugotovljeno terjatev v višini 297.902,64 EUR in plačilo tega zneska pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Odločitev o pravdnih stroških pa je bila razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo še obstoj terjatve v višini 23.650,00 EUR ter na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki naložilo v plačilo potrebne pravdne stroške tožene stranke.

12. Pri odmeri stroškov po prvem odstavku 154. členu ZPP je pomemben končni uspeh v pravdi. Če je tožbeni zahtevek zavrnjen, pomeni, da stranka v pravdi ni uspela, če pa mu je ugodeno, pomeni da je v pravdi uspela. Za kolikor je bila zmanjšana obveznost tožene stranke po prisilni poravnavi, tožbeni zahtevek v konkretnem primeru ni bil zavrnjen. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka pred zaključkom zadnjega naroka modificirala tožbeni zahtevek v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe. Iz izreka sodbe ne izhaja, da bi bil v kakšnem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, sodišče pa tudi ni glede zmanjšanega zahtevka izdalo sklepa o delnem umiku tožbe. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi katera od pravdnih strank zahtevala izdajo dopolnilne sodbe po 325. členu ZPP. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, ji tožeča stranka glede na izdano sodbo ni dolžna povrniti njenih pravdnih stroškov, drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

13. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo stroške izvedenca za 6% nižje od dejanskih stroškov, na račun razlike med prvotno postavljenim zahtevkom 380.503,34 EUR in zneskom 356.853,24 EUR, ki je bil tožeči stranki prisojen. Pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje za 75% znižati odmero stroškov izvedenca ni pravilno, ker so stroški izvedenca v višini 2.658,77 EUR nastali že v postopku do izdaje prve sodbe, ki je bila v pretežnem delu s sodbo višjega sodišča potrjena. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje od skupnega zneska izvedeniških stroškov, ki so znašali 2.983,74 EUR, odštelo 6% (179,00 EUR). Če bi upoštevali stališče tožene stranke, da je treba stroške izvedenca zmanjšati za 75%, bi bil predlog sprejemljiv le, če bi za tak procent znižali le stroške izvedenca, ki so nastali v ponovljenem postopku. V tem primeru pa bi bili po izračunu pritožbenega sodišča znižani za manj od 179,00 EUR. Nerazumljiva v zvezi z očitkom napačne odmere stroškov izvedenca pa je pritožbena trditev, da je bil izvedenec primarno postavljen v zvezi s temeljem, saj je tožeča stranka po temelju v celoti uspela. Tudi glede očitka napačne odmere drugih priznanih stroškov pa ta ni utemeljen, saj pritožnik ne pove, koliko bi znašali, upoštevaje znižano osnovo za njihovo odmero, zato jih pritožbeno sodišče samo ni bilo dolžno preizkušati.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo, ki se nanaša na tožnika C. d. o. o. s sklepom razveljavilo in njegovo tožbo v delu, o katerem je odločalo, zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP). Ker pa tožeča stranka s pritožbo v preostalem delu ni uspela, jo je v II. točki izreka višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo po tožbi ostalih tožnikov potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.