Jedro

Za uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe mora verjeten obstoj nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena izkazati tožeča stranka in to že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v zvezi z najemom kredita v višini 30.000,00 EUR s hipoteko obremenila eno nepremičnino, ne izkazuje konkretne nevarnosti oziroma aktivnega ravnanja tožene stranke v smeri onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke, še zlasti ne upoštevajoč njeno višino in dejstvo, da ima tožena stranka več nepremičnin in še drugo premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep o zavarovanju opr. št. VIII Pg 4275/2014 z dne 19. 11. 2014 razveljavilo v I., II. in III. točki izreka.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki meni, da tožena stranka v odgovoru ni navedla takšnih razlogov, ki bi bili lahko podlaga za sklepanje naslovnega sodišča v izpodbijanem sklepu. Trdi, da so navedbe tožene stranke glede navideznosti pogodbe zavajajoče in kontradiktorne. Naslovno sodišče je v začasni odredbi na podlagi predloženih dokazov navedlo, da je tožeča stranka z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazala terjatev proti toženi stranki. Temu tožena stranka pravzaprav ni ugovarjala, si je pa izmislila navideznost pogodbe, za kar pa ni predložila takšnih dokazov, ki bi prepričalo naslovno sodišče, ki o tem ni navedlo ničesar in očitno velja ugotovitev iz sklepa o zavarovanju z dne 19. 11. 2014. Glede pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazal verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke, zaradi takšnega razpolaganja tožene stranke s premoženjem, kot ga je dokazala tožeča stranka, onemogočena ali precej otežena brez začasne odredbe. Tožeča stranka je izpostavila sumljivo postopanje tožene stranke in je prepričana, da se je tožena stranka odločila aktivno delovati v smeri onemogočanja uveljavitve denarne terjatve tožeče stranke. To je razvidno iz obremenitvijo nepremičnine, pa tudi z zavlačevanjem in izogibanjem plačilu zapadle obveznosti, za izmišljevanje navidezne pogodbe, s spreminjanjem lastništva poslovnih deležev, s pravdnimi postopki itd. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožeče stranke, s katerimi je dokazovala, da v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe lahko utrpela le neznatno škodo. Tožeča stranka je kot dokaz predložila predlog pogodbe o poravnavi in zavarovanju dolga, ki ji ga je predložila tožena stranka poleti 2013. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema zakonske določbe glede pogojev za izdajo začasne odredbe in trdi, da tožeča stranka ni podala nikakršne konkretne trditvene in dokazne podlage za dokazovanje aktivnega ravnanja tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve in glede verjetnosti obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ(1) trdila, da je tožena stranka eno od svojih nepremičnin obremenila s hipoteko v višini 30.000,00 EUR v korist D. d. d.. Glede na nasprotne navedbe tožene stranke iz ugovora zoper sklep o zavarovanju, v katerem je pojasnila razloge za najem tega kredita in ustanovitev hipoteke ter upoštevajoč neizpodbijane trditve tožene stranke, da ima več nepremičnin in tudi sicer več materialnih sredstev (vsaj 500.000,00 EUR), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala aktivnega delovanja tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve tožeče stranke, pravilna. V izpodbijanem sklepu je tudi pravilno poudarjeno, da tožeča stranka v odgovoru na ugovor (niti v predlogu) ni niti trdila, da je tožena stranka z najemom kredita in s hipoteko hotela onemogočiti ali otežiti uveljavljanje terjatve tožeče stranke (subjektivni element).

6. Pritožbene navedbe zaključka sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ne morejo omajati. Zlasti je napačno pritožbeno razumevanje porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki se odraža v navedbi, da „tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko naslovno sodišče prepričalo, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke, zaradi takšnega razpolaganja tožene stranke s premoženjem, ki ga je dokazala tožeča stranka, onemogočena ali precej otežena brez izdaje začasne odredbe“. Za uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe mora verjeten obstoj nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena izkazati tožeča stranka in to že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v zvezi z najemom kredita v višini 30.000,00 EUR s hipoteko obremenila eno nepremičnino, ne izkazuje konkretne nevarnosti oziroma aktivnega ravnanja tožene stranke v smeri onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke, še zlasti ne upoštevajoč njeno višino in dejstvo, da ima tožena stranka več nepremičnin in še drugo premoženje.

7. Glede pritožbenih navedb o „sumljivem postopanju“ tožene stranke, ki naj bi bilo razvidno „ne le z obremenitvijo nepremičnine, ampak tudi z zavlačevanjem in izogibanjem plačilu obveznosti, z izmišljevanjem navidezne pogodbe, s spreminjanjem lastništva poslovnih deležev, s pravdnimi postopki itd.“, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so delno prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zlasti pa povsem nekonkretizirane in že zato neutemeljene.

8. Pritožnica še opozarja, da je v postopku trdila tudi, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode (tretji odstavek 270. člena ZIZ), ker je tožena stranka tožeči predlagala podpis pogodbe o poravnavi in zavarovanju dolga z vpisom hipoteke in s tem sama izkazala, da s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela škode. Morebitna pripravljenost tožene stranke, da prostovoljno obremeni svoje nepremičnine, sama po sebi še ne pomeni, da je izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Tudi ta pogoj mora zatrjevati in izkazati tožeča stranka, ker gre za prisilno (in ne prostovoljno) omejevanje lastnika v njegovi lastninski pravici, ki načeloma vedno predstavlja določeno škodo.

9. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku.

(1) Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.