Jedro

Ker z listino, ki v sodbi ni bila ocenjena, toženec ni dokazoval svoje trditve o tem, da njegov pes tožnice ni ugriznil, pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dokazne teže navedene listine glede temelja odgovornosti, ni utemeljen.

Neujemanje med navedbami v tožbi in ugotovitvami sodbe o podrobnostih škodnega dogodka ne utemeljuje zaključka o prekoračitvi tožbenih navedb in posledični kršitvi razpravnega načela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1.Toženec Ž.N. je dolžan tožnici M.S. plačati odškodnino v znesku 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje.

2. Tožbeni zahtevek se v presežku do zahtevanih 9.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 293,29 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje."

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 137,33 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje in da se tožbeni zahtevek v presežku zavrne.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da se dokazni sklepi, sprejeti na narokih 23. 9. 2011 in 21. 10. 2011, ne skladajo z dokaznim sklepom, navedenim v sodbi. Iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče prebralo sklep Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) z dne 28. 9. 2011 in se do tega dokaza tudi sicer ni opredelilo, čeprav je bistven za ugotovitev temelja toženčeve odgovornosti oziroma ali je do ugriza psa sploh prišlo. S to odločbo je bil postopek ustavljen zaradi nedokazanega ugriza, sodba pa ugotavlja nasprotno, ne da bi povedala, zakaj ne upošteva odločbe. Inšpekcijski pregled je bil opravljen neposredno po dogodku, pri ugotavljanju pa sta bila upoštevana zdravstvena dokumentacija in mnenje tožničine zdravnice. Zaradi tega nasprotja se sodbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Bistvena kršitev je podana tudi zato, ker je bil dokaz z zaslišanjem tožnice ocenjen kot trditvena podlaga. Sodišče je s tem prekoračilo trditveno podlago. Razlika med navedbami in izpovedbo pa lahko pomeni tudi to, da si je tožnica zgodbo izmislila in da je zato njena izpovedba neverodostojna. Tožnica je dogodek opisala različno v zahtevku, v tožbi in v izpovedbi, sam pa je večkrat poudaril, da je zgodba izmišljena in posledica nerešenih medsosedskih odnosov. Če bi do ugriza res prišlo, se stranki ne bi neposredno po dogodku pogovarjali o medsosedskih odnosih, ampak bi tožnica želela čim prej zapustiti kraj dogodka in oditi k zdravniku. Ugotovitev, da je tožnico ugriznil pes, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Nenavadno je, da niti tožničino oblačilo niti obutev na mestu ugriza niso bili poškodovani. Niti zdravnica niti izvedenec nista vedela, kakšne velikosti pes naj bi ugriznil tožnico. Da gre za ugriz psa, izhaja samo iz navedbe tožnice in zapisa osebne zdravnice. Ta zapis je glede na naravo odnosa med zdravnikom in pacientom normalen in pričakovan. Izpovedbi F.L. in Z.A. ne kažeta na to, da da je do ugriza prišlo. Nobena od prič ni videla zatrjevane ugriznine niti dogodka. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in za strah je pretirana. Pri zdravniku je bila samo enkrat in še tedaj so rano samo razkužili in jo povili, težav kasneje ni imela, ni imela težav zaradi injekcij proti tetanusu, jemala je le Lekadol, kar pomeni, da ni imela hudih bolečin, en teden po dogodku je že hodila zunaj, kar pomeni, da zdravljenje ni trajalo štirinajst dni. Ni mogla utrpeti hudega strahu, glede na to, da sta se po dogodku pogovarjala o drugih stvareh in da je bil pes ves čas zraven njega. Prisoja odškodnine je neutemeljena in pretirana. Iz sodbe ni razvidno, zakaj je prisojena dolžnost plačila zamudnih obresti od 27. 3. 2012 dalje. Zaradi napačne odločitve o zahtevku je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitek bistvene kršitve določb postopka, povezan z izostankom opredelitve izpodbijane sodbe glede sklepa VURS z dne 28. 9. 2011, ni utemeljen. Pravdna stranka ima pravico zahtevati, da se sodba opredeli do dokazov, ki jih je predlagala, vendar pa bistvena kršitev določb postopka ni podana, če stranka ne navede, v zvezi s katerim dejstvom je bil dokaz predlagan, če dejstvo, v zvezi s katerim je predlagan, ni odločilno za odločitev o zahtevku oziroma če je njegov obstoj že potrjen z drugimi dokazi.

6. Z navedenim sklepom, ki je bil predložen na naroku, ki je sledil njegovi izdaji, je bil ustavljen postopek zaradi vnosa podatkov o ugrizih psov v register psov. Odločitev je bila izdana v ponovnem odločanju, potem ko je upravno sodišče razveljavilo prvo odločbo, s katero je bilo odločeno, da je toženčev pes nevaren in da se podatki o ugrizu vnesejo v register psov. Toženec se je v odgovoru na tožbo skliceval na prvo odločbo VURS v zvezi s trditvami o verodostojnosti priče A.L. Tožnica je v zvezi s to odločbo v naslednji vlogi zatrjevala, da predstavlja zadosten dokaz, da je do zatrjevanega ugriza res prišlo, in zavzela stališče, da je glede na to, da se toženec zoper njo ni pritožil, vsako nadaljnje razpravljanje o temelju odškodninske odgovornosti postalo odveč. Toženec je nasprotoval tako trditvi, da se zoper odločbo VURS ni pritožil, kot tudi stališču o vplivu te odločitve na to pravdo. V zvezi s tem je predložil tudi sodbo upravnega sodišča. Na enem od kasnejših narokov je nato predložil še sklep VURS o ustavitvi postopka in predlagal, naj ga sodišče prebere kot dokaz.

7. Toženec ob predložitvi sklepa VURS ni navedel, za potrditev katerega dejstva je predlagan. Iz njegovih dotedanjih navedb je mogoče sklepati le, da je s predložitvijo odločb, izdanih v upravnem postopku, nasprotoval tožničinemu stališču, da upravna odločba predstavlja zadosten dokaz o toženčevi odgovornosti. Iz enakega stališča izhaja tudi izpodbijana sodba, ki ovrednoti dokaze, izvedene v zvezi z obstojem toženčeve odgovornosti (in se ne opira le na odločbo upravnega organa). Navedbe v postopku na prvi stopnji pa ne dajejo nobene opore za sklep, da je toženec z njimi utemeljeval svoje trditve o tem, da njegov pes tožnice ni ugriznil. Pritožbeni očitki, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dokazne teže navedene listine v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi glede temelja odgovornosti, zato niso utemeljeni.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve postopka zaradi kršitve razpravnega načela. S tem, ko sodba temelji na ugotovitvah o poteku dogajanja, kot izhaja iz izpovedbe tožnice, in ne tistemu, ki izhaja iz tožbenih navedb, ni prekoračilo tožbenih navedb. Tožnica je zatrjevala, da jo je ugriznil toženčev pes in zatrjevani škodni dogodek časovno in krajevno opredelila. Neujemanje med navedbami v tožbi in ugotovitvami sodbe o podrobnostih dogodka ne utemeljuje zaključka o prekoračitvi tožbenih navedb in posledični kršitvi razpravnega načela. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi takšno neujemanje lahko vplivalo na presojo o verodostojnosti tožničine izpovedbe in je zato sodišče dolžno njeno izpovedbo oceniti tudi s tega vidika. Ta ocena je v sodbi vsebovana. Sodba je ocenila tožničino izpovedbo v povezavi z drugimi dokazi. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe v zvezi z izostankom ocene toženčevih trditev, da je tožničina zgodba izmišljena in da je posledica njunih nerešenih medsosedskih odnosov. Iz zahteve po vestni in skrbni dokazni oceni iz 8. člena ZPP, še manj pa iz zahteve po navedbi odločilnih dejstev, ki izhaja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na katero se sklicuje pritožba, ne izhaja, da se mora sodba izrecno opredeliti do prav vsake navedbe stranke, vključno s tistimi, ki ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sama trditev, da je zgodba izmišljena, ne more vplivati na izid zadeve, da sodba ne bi ocenila tistih dokazov, ki so bili predlagani v potrditev te toženčeve teze, pa pritožnik ne trdi. Prav tako sam motiv, ki ga je tožničini odločitvi za vložitev tožbe pripisal toženec, ne more biti sam po sebi odločilen dokaz pri presoji, ali je do ugriza psa prišlo ali ne.

9. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede temelja toženčeve odškodninske odgovornosti. Zaključek izpodbijane sodbe o dokazanosti trditve, da je tožnico ugriznil (toženčev) pes, temelji predvsem (1) na izpovedbi tožnice, (2) na izpovedbi toženca, da je pes stekel za tožnico, da mu je tožnica, ko je prišel do nje, povedala, da jo je pes ugriznil, in mu po koncu pogovora pokazala nogo, kjer je na mestu, kjer se je prej praskala, videl rdečino, (3) na izpovedbi zdravnice, ki je oskrbela tožnico, da je tožnica po prihodu v ambulanto povedala, da jo je ugriznil pes, da je iz poškodbe na levi goleni videla sled zoba in da gre dejansko za ugriz in (4) na mnenju izvedenca S., ki je povedal, da je šlo za poškodbe v višini, ki jo lahko povzroči pes kakršnekoli velikosti, da je pes lahko kljub gumijastim škornjem, ki jih je imela obute tožnica, povzročil tako poškodbo, da bi sicer poškodba lahko nastala tudi na drug način, vendar pa po njegovih izkušnjah poškodovanci glede ugrizov psov pri prvem pregledu ne lažejo, ker je to povezano z dodatnimi cepljenji, ki so zaradi stranskih posledic lahko nevarna.

10. Okoliščine, na katere opozarja pritožba, ne vzbujajo dvoma v pravilnost navedene ugotovitve izpodbijane sodbe. O možnosti ugriza prek gumijastega škornja se je izrekel izvedenec. Vedenje zdravnice in izvedenca o velikosti psa samo po sebi ne more vplivati na dokazno težo izpovedbe oziroma mnenja. Sporna ugotovitev ne temelji le na zapisu v zdravniškem izvidu, ampak na izpovedbi zdravnice o njenih opažanjih in ne o tem, kaj ji je povedala tožnica. Izvedenec ni izpovedal le, da bi poškodba lahko nastala na drug način, ampak tudi, da si oškodovanci tovrstnih poškodb praviloma ne izmislijo. Toženec ni ponudil prepričljive razlage, kje bi tožnica lahko utrpela tako poškodbo. Nenazadnje je sam povedal, da mu je tožnica v pogovoru neposredno po škodnem dogodku povedala, da jo je pes ugriznil in mu pokazala tudi mesto ugriza. Izpovedbama prič F.L. in Z.A. ni bila dana pomembna teža. V sodbi je navedeno, da sta o dogodku le slišala od tožnice. Navedeno utemeljuje sklep, da sodba temelji na celoviti oceni vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi dokazi, pritožba pa – nasprotno – izpostavlja le posamezne dele izpovedb in mnenja. Na tak način ni mogoče utemeljiti očitka o zmotno ugotovljenem odločilnem dejstvu.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu OZ, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

12. Odškodnina, prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000 EUR, je previsoka. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so tožnici rano očistili, da je dobila injekcijo proti tetanusu, ki je bila ponovljena čez tri mesece, da ji je bilo slabo, da si je dajala obkladke, da je hudo bolečino utrpela v trenutku poškodovanja, srednje hude je trpela do pet dni, v ostalem pa je ostal neprijeten občutek in da je zdravljenje trajalo 14 dni. Ker ugotovitev o trajanju zdravljenja ne pomeni, da je bila tožnica nesposobna za gibanje zunaj, je očitek o neopredelitvi do izpovedbe priče V.K. neutemeljen. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je tožnica utrpela zelo lahko poškodbo, ki je zahtevala kratkotrajno zdravljenje in je bila povezana z malo nevšečnostmi. V primerjavi z drugimi primeri škod, obravnavanih v sodni praksi, gre za primer zelo lahke škode. Navedeno utemeljuje znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 700 EUR.

13. Previsoka je tudi odškodnina za strah v višini 1.000 EUR. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnica ob dogodku prestrašila, ker je šlo za nepričakovan dogodek in ker jo je napadel velik pes. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da se je tožnica s tožencem neposredno po dogodku pogovarjala še o drugih stvareh in da je bil pes zraven, to pa kaže na to, da strah ni bil zelo izrazit in dolgotrajen. Ugotovitve sodbe utemeljujejo sklep, da je tožnica utrpela pravno upošteven strah, njegova intenzivnost in trajanje pa sta ustrezno upoštevana v odškodnini v višini 300 EUR.

14. Pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba ni izrekla o razlogih za tek zakonskih zamudnih obresti od 27. 3. 2012, je utemeljen. Ker po zakonu pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka zahteva od njega izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ), zamudne obresti pa so prisojene od izdaje sodbe dalje, je odločitev očitno pravilna, vsa relevantna dejstva, tj. vložitev tožbe in datum izdaje sodbe, pa so razvidna že iz sodbe.

15. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo na 1.000 EUR, kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju načina ugotavljanja uspeha tožnice v pravdi ta znaša 55 %. Tožnica je tako upravičena do povrnitve 767,46 EUR (55 % od 1.395,39 EUR, kolikor po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje znašajo njeni potrebni stroški), toženec pa je upravičen do povrnitve 474,17 EUR (tj. 45 % od 1.053,72 EUR njegovih stroškov postopka na prvi stopnji). Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici plačati 293,29 EUR.

17. Ker je toženec s pritožbo delno uspel (po temelju ni uspel, po višini pa je uspel glede dveh tretjin), mu je tožnica dolžna povrniti tretjino stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (196,80 EUR po tar. št. 3210 v zvezi s prvim odstavkom 21. člena ZOdvT in tretjim odstavkom 18. člena ZST-1), povečan za 20 % davek na dodano vrednost in strošek za sodno takso za pritožbo (180 EUR) in znašajo skupaj 416,16 EUR. Tožnica mu je torej dolžna povrniti 137,33 EUR.

18. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.