Jedro

V upravnem sporu je pravna podlaga za izdajo začasnih odredb 69. člen ZUS, zato mora tožnik, v kolikor predlaga odložitev izvršitve akta, zadostiti procesnim predpostavkam iz 1. odstavka 63. člena ZUS.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 3. 8. 2005 vložila pri Upravnem sodišču RS tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 647966/2005 z dne 4. 7. 2005, s katero je tožena stranka tožečo kot imetnika odločbe o dodelitvi radijske frekvence št. 647966 z veljavnostjo od 10. 4. 2002 do 5. 7. 2011, za katero je bilo določeno število točk v odločbi, št. 647966-1 zavezala za leto 2005 plačati znesek 660.000,00 SIT (1. točka izreka) ter odločila še: da je zavezanec dolžan plačati znesek iz 1. točke odločbe v 30 dneh po prejemu te odločbe, od tega dne pa se obračunavajo zakonite zamudne obresti na neplačani in zapadli del plačila (2. točka); da je znesek zavezanec dolžan plačati na vplačilni račun (3. točka); da stroški s to odločbo niso nastali (4. točka); da zoper to odločbo ni pritožbe (5. točka). Obenem s tožbo pa je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi ni dolžna plačati nadomestila za uporabo radijskih frekvenc, določenega z odločbo tožene stranke, št. 647966/2005 z dne 4. 7. 2005 (1. točka zahteve); da se toženi stranki do pravnomočne odločitve o tej zadevi prepoveduje izdajanje novih odločb o določitvi nadomestila za uporabo radijske frekvence, dodeljene z odločbo o dodelitvi frekvence št. 647966 z veljavnostjo od 10. 4. 2002 do 5. 7. 2011 (2. točka zahteve); da se toženi stranki za primer kršitve te začasne prepovedi določi kazen v višini 5.000.000,00 SIT, ki ne bo izvršena, v kolikor bo tožena stranka spoštovala to začasno odredbo (3. točka zahteve); da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe (4. točka zahteve). V predlogu je navedla, da je tožena stranka iz neznanega razloga razdružila odločanje o višini plačila za uporabo frekvence na dva ločena postopka, z izvršitvijo odločbe, o kateri teče ta upravni spor, pa bi se preprečilo, da bi bilo možno izvršiti sodbo sodišča glede upravnega spora zoper odločbo tožene stranke št. 647966-1 z dne 23. 5. 2005, zato predlaga, da sodišče z začasno odredbo zadrži izvršitev sporne odločbe. Z izdajo začasne odredbe, ki bi zadržala izvršitev odločbe, pa toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda, saj sama začasna odredba le ohranja dosedanje stanje, hkrati pa toženi stranki preprečuje, da bi zaobšla odločitev sodišča o tem, da bi izdajala nove odločbe o isti stvari. Odločanje o številu točk in odločanje o višini plačila je namreč ista stvar, le da v prvem primeru še ni uporabljena funkcija množenja števila točk z vrednostjo točke. Toženi stranki tako škoda zaradi izdaje začasne odredbe ne more nastati. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Nasprotno pa bi v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana, nastala škoda tožeči stranki, saj bi bila ta dolžna plačati poleg nadomestila za uporabo frekvenc še zakonite zamudne obresti od poteka 30 dni od prejema odločbe tožene stranke do plačila. Tožeča stranka se v nasprotju z običajnimi situacijami ne more izogniti kazni v obliki zamudnih obresti s plačilom nespornega dela nadomestila, saj nespornega dela ni mogoče ugotoviti. Iz podatkov v odločbi tožene stranke št. 647966-1 z dne 23. 5. 2005 namreč ni mogoče razbrati niti toliko osnovnih podatkov, da bi bilo mogoče izračunati vsaj približno višino nespornega dela obveznosti.

Sodišče je moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka je v navedbah predloga za izdajo začasne odredbe predlagala, da sodišče izda začasno odredbo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ in jo s po tej določbi zahtevanimi vsebinskimi pogoji tudi utemeljila. Vendar pa, ker sodišče v upravnem sporu ne izdaja začasnih odredb po navedenem zakonu, pač pa po določbi 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), je predlagano začasno odredbo glede na predlagano vsebino presojalo po citirani določbi. ZUS ureja v 69. členu dve vrsti začasnih odredb. Odložitveno ali suspenzivno začasno odredbo (1. odstavek 69. člena), s katero lahko tožnik med postopkom upravnega spora zahteva odložitev izvršitve akta, in ureditveno ali regulacijsko začasno odredbo (2. odstavek 69. člena ZUS). Glede na namen, ki ga zasleduje tožeča stranka s predlagano zahtevo, torej, da naj sodišče zadrži izvršitev sporne odločbe (navedeno izhaja tako iz navedb k utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, kot iz predloga), kar ureja 1. odstavek 69. člena ZUS, je sodišče presojalo predlagano začasno odredbo po tej določbi ter primarno opravilo formalni preizkus vloženega predloga, torej ali izpolnjuje procesne predpostavke za izdajo.

Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik predlaga sodišču odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da je zahteva za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta vložena pri pristojnem organu iz 2. odstavka 30. člena ZUS, ter brezuspešen potek 7-dnevnega roka za odločitev o tej zadevi (3. odstavek istega člena) procesna predpostavka za izdajo zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu pri sodišču. V obravnavanem primeru tožeča stranka te procesne predpostavke niti ne zatrjuje, niti iz tožbe oziroma zahteve za izdajo začasne odredbe in priloženih listin ni razvidno, da je podana, zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči iz navedenega razloga, torej ker ne izpolnjuje formalnih predpostavk za izdajo.