Jedro

Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožečih strank se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine Ljubljana se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se upravičencema do denacionalizacije A. A. in B. B. vrnejo podržavljene nepremičnine parc. št. 103 stavbišče v izmeri 181 m2 - stavba na C., Ljubljana, s pomožnimi objekti in parc. št. 251 vrt 1 v izmeri 765 m2, obe vpisani pri vl. št. ... k.o. M., (z.k. stanje v času podržavljenja), v obliki obveznic T., d.d., v skupni višini 394.492,51 DEM oziroma 201.700,83 EUR, izplačljivih v EUR, od tega vsakemu pripada 1/2 zneska (1. točka izreka), določil zavezanca za odškodnino, način in roke plačila ter o stroških postopka (2. in 3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je prvostopenjski organ uvodoma opozoril, da gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopenjskega organa, št. 4902-1/2016-2 z dne 2. 6. 2016. Prvostopenjski organ je, sledeč napotilom iz citirane drugostopenjske odločbe in stališčem iz sodbe, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, ugotovil, da vračilo v naravi ni možno glede na 1. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ni sporno, da obravnavana nepremičnina tudi v času tega postopka služi za izvajanje dejavnosti vzgoje in varstva otrok (vrtca). Obravnavane nepremičnine na relevantni mikrolokaciji, ki po stališču drugostopenjskega organa predstavlja območje, ki ga tvorijo enote Vrtca D. (enota D1 na E., enota D2 - na F. in enota D3 - na C.), ni mogoče nadomestiti ne iz nepremičninskega fonda v lasti zavezanke Mestne občine Ljubljana (MOL), ne z najemom ali nakupom ustrezne nadomestne nepremičnine, ki bi bila na razpolago na nepremičninskem trgu. Z vrnitvijo te nepremičnine bi prišlo do bistvene okrnitve predšolske dejavnosti na tem območju centra mesta Ljubljane. Pri obravnavni ugovorov tožnikov se je skliceval na sodbo sodišča, I U 1225/2011. V zvezi z možnostjo nadomestitve obravnavane nepremičnine v opredeljenem območju je organ ugotovil, da ni ustrezne nepremičnine. Nekdanja ... na Ulici ... je v lasti MOL le do 67 %, v njej se izvaja zdravstvena dejavnost. Nahaja se tudi izven relevantne mikrolokacije. Objekt na ..., ki ga je MOL obnovila in preuredila, ne ustreza po uporabni površini stavbe, niti ni primerna po velikosti zunanje površine za igro (Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca - Pravilnik). Tudi ostale predlagana zemljišča, na katerih naj bi se zgradila nadomestna stavba (v bližini kopališča Ilirija, kompleksa letnega telovadišča, posamezne parcele na območju Tivolija, itd.) niso primerne (ali gre za zemljišča, za katera ni predvidena pozidava, oziroma gre za zemljišča z drugačno plansko rabo). V zvezi z možnostjo gradnje vrtca na območju nekdanje ... se organ strinja z MOL, da je ta možnost hipotetična in odvisna od razvoja samega območja. MOL tudi ni lastnica nepremičnin, niti ni gradnja od nje odvisna, gradnja vrtca pa je predvidena glede na 650 novih stanovanj, pod pogojem, da se bodo in, ko se bodo stanovanja gradila. Hkrati je tudi relevantno, da 84 otrok potrebuje varstvo takoj, zato nameravana gradnja ni ustrezna. V zvezi s predlogi za nadomestne nepremičnine prvega tožnika je bilo ugotovljeno, da gre za infrastrukturne objekte, na katerih ni predvidena pozidava. V postopku postavljena izvedenka G. G. je s svojim mnenjem potrdila že povzete ugotovitve, ki jih tožnika nista ovrgla. Nadomešča se objekt vrtca za 6 oddelkov otrok I. starostnega obdobja, ki mora pridobiti za opravljanje dejavnosti uporabno dovoljenje po veljavnih predpisih in za ustrezno nepremičnino ne zadošča po kvadraturi prostorov in zemljišča primerljiva nepremičnina (ki je tudi ni v ponudbi) in mora njena lega ustrezati merilom mreže javnih vrtcev. Zgolj teoretična možnost odprtja več oddelkov vrtcev na različnih lokacijah ne zadošča, saj obstoj takih lokacij ni z ničemer izkazan. Tudi če se sledi stališču tožnikov, da se mesta za otroke na C. lahko najdejo v kateremkoli vrtcu na območju MOL, je po oceni organa to neustrezno glede na specifično organiziranost vrtcev, še zlasti, ker ostaja dejstvo, da v Ljubljani primanjkuje prostora za otroke I. starostnega obdobja. Enako velja za pripombo drugega tožnika v zvezi z drugimi vrtci na tem območju, saj prostora v teh vrtcih ni. Pri oceni vrednosti podržavljene vrednosti, ki jo je opravil izvedenec H. H., je bilo upoštevano, da je bila predmetna nepremičnina podržavljena kot stanovanjska stavba, kot to potrjujejo podatki spisa (5. točka 12. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - ZNNZ, odločba Komisije za nacionalizacijo OLO Ljubljana Center, št. 07/11-11415/12-59 z dne 11. 11. 1960, in odločba Komisije za nacionalizacijo OLO Ljubljana, št. 05n-MIA-3/1-61 z dne 21. 1. 1961). Iz obrazložitve odločbe z dne 11. 11. 1960 izhaja, da je bila zgradba do leta 1956 last I. I., nato po sklepu po dedovanju last J. J. Stavba je bila po svoji zasnovi dvostanovanjska družinska hiša, ki je bila preurejena zaradi potreb Sekretariata za notranje zadeve v vrtec, stanovalcem (ki so bili že izseljeni) so bila nakazana druga stanovanja. Prejšnja lastnica ni izvedla preureditve stanovanjske hiše v poslovno stavbo za potrebe vrtca (temveč je preureditvi celo ugovarjala), niti ni sama izvajala dejavnosti vrtca, temveč je to izvedel takratni Sekretariat za notranje zadeve. Po odločbi Oddelka za finance ObLO Ljubljana Center, št. DL-463/C-C. z dne 24. 4. 1963, plačana odškodnina v skupnem znesku 1.075.000,00 din, ki, preračunana na dan 28. 1. 2021 znaša 33.645,90 DEM, kar je 8,5 % vrednosti premoženja ob podržavljenju, se ni upoštevala, saj se šteje, da je bilo premoženje neodplačno podržavljeno (72. člen ZDen). Odškodnina je bila določena na podlagi 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbi tožnikov in odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Prvi tožnik je v tožbi uvodoma opozoril, da je vrednost spornega predmeta bistveno višja, kot to izhaja iz odločbe. Iz mnenja izvedenca H. H. izhaja, da je dejanska vrednost podržavljenih nepremičnin vsaj 2.438.262,92 EUR, torej je 1/2 1.219.131,49 EUR. V postopku so bile zagrešene kršitve pravil postopka. Drugi tožnik je podal pripombe na poročilo v dopisu z dne 28. 12. 2020, ki jih organ ni posredoval prvemu tožniku. S tem mu ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. Na eni strani organ navede, da sta bili nepremičnini podržavljeni na podlagi ZNNZ z odločbo z dne 3. 6. 1960, zaradi tega, ker je bila zgradbi leta 1949 trajno spremenjena namembnost in služi za poslovni namen (prva alineja tretjega odstavka na 2. strani odločbe in četrta alineja na 3. strani odločbe), nato pa zavzame stališče, da naj bi bila ta stavba podržavljena kot stanovanjska stavba (sedmi odstavek na 8. strani odločbe). S tem je organ tudi zmotno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Kršeno je bilo tudi načelo prepovedi reformatio in peius. Že z odločbo z dne 5. 2. 2010 je organ odločil, da sta upravičenca upravičena vsak do zneska 292.073,03 EUR, enako tudi z odločbo z dne 12. 11. 2015, zoper kateri zavezanec T., d.d. ni vložil pritožbe. Sedaj je določena odškodnina nižja. Kot izhaja iz zakona, je primarna oblika vrnitve vračilo v naravi, ovire za vračilo je zakon predvidel kot izjemo. 19. člen ZDen ne pozna pojma ''mikrolacija'', zato je organ, ko je ugotavljal možnost nadomestitve podržavljene nepremičnine na tem ožjem območju, to počel brez pravne podlage in posledično zmotno ugotovil dejansko stanje. Hkrati gre za kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave in za nedopusten poseg v zasebno lastnino po 33. členu Ustave. Zavezanka Mestna občina Ljubljana je dokazovala zgolj to, da podržavljenih nepremičnin naj ne bi bilo mogoče nadomestiti na območju mikrolokacije, torej nemožnosti nadomestitve na celotnem svojem območju sploh ni dokazovala in še manj dokazala. Organ ni upošteval zavezujoče ponudbe upravičencev, da skleneta z zavezancem najemno pogodbo za nadaljnjo uporabo nepremičnin, kar pomeni, da je nepremičnino mogoče nadomestiti z najemom iste nepremičnine (tako, kot je bila nadomeščena edina stavba ..., edina stavba ... in edina stavba ...). Prav tako sta bila upravičenca pripravljena prodati zavezancu nepremičnino po tržni vrednosti. Organ je vse predloge nadomestnih nepremičnin tožnikov zavrnil kot neprimerne, ker naj bi zavezanec nepremičnine potreboval takoj. Že po naravi stvari je to nemogoče, zaradi česar je možnost nadomestitve organ ugotavljal napačno. Prvi tožnik je tudi vztrajal, da zavezanec ne more in ne sme biti nagrajen z ugotovitvijo obstoja ovire za vračilo v naravi, ker je oviro sam povzročil s svojim ravnanjem oziroma zaradi predolgega trajanja postopka, med drugim tudi s samoiniciativno ukinitvijo vrtca na K. Položaj upravičenca je bil varovan od uveljavitve ZDen (od 7. 12. 1991)1. Ker ovire za vračilo v naravi niso izkazane v celotnem obdobju veljave zakona, ovira sploh ni izkazana. Organ se tudi ni opredelil do navedb prvega tožnika glede stopnje okrnjenosti možnosti opravljanja dejavnosti vrtca. Ugotovil je, da je bilo na območju zavezanca na čakanju 135 otrok, ki niso bili sprejeti v noben vrtec, pri tem pa ni upošteval, da je zasedenih vsaj 13582 mest v ljubljanskih vrtcih in da je v vrtcu na C. 84 otrok. Ta nepremičnina torej predstavlja 0,62 % kapacitet zavezanca za varstvo predšolskih otrok, zaradi česar je okrnitev dejavnosti zgolj neznatna.

5. Tudi višina odškodnine je določena napačno, ker ni bila upoštevana prava namembnost in ker ni bila upoštevana sedanja vrednost. Odškodnina nedvomno ne odraža sedanje vrednosti. Že sam zavezanec (oziroma njegov strokovni pomočnik) je ugotovil, da je vrednost podržavljenih nepremičnin vsaj 2.425.000,00 EUR, torej je z odločbo določena odškodnina samo 8,3 % sedanje vrednosti podržavljenega premoženja. S tem je bila prvemu tožniku povzročena nova krivica. Višina je nezakonita že zato, ker se je od uveljavitve zakona bistveno spremenila vrednost denarja samega. Če bi organ določil to odškodnino leta 1992, bi bila ta zakonita. Sedaj je nezakonita, ker ne upošteva sedanje vrednosti premoženja. S tem so bile kršene tudi ustavne pravice prvega tožnika (33., 67. člen Ustave). Do pravične povrnitve premoženja lahko upravičenci pridejo le v primeru, če jim je to premoženje vrnjeno v naravi. V primeru, da za vračilo v naravi obstojijo ovire, so upravičenci bistveno na slabšem, saj prejmejo povsem neprimerno nizko odškodnino po kriterijih oziroma cenah iz leta 1992. Primerjal je ceno na m2, kot izhaja iz določene odškodnine, proti ceni na m2 iz ponudbe za prodajo poslovnega prostora zavezanke Mestne občine Ljubljana na trgu. Na to je opozorila tudi sodna praksa (npr. sodba, X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011). Prvi tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi odloči tako, da prvemu tožniku vrne 1/2 na podržavljenih nepremičninah s parc. št. 103/3 in parc. št. 251, obe k.o. M., z vzpostavitvijo solastnine do 1/2 v korist prvega tožnika na sedanji nepremičnini s parc. št. 3315, k.o. N. (po združitvi parcel št. 2685, 2686, 2687 in 2688, vse k.o. N.), podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in odloči tako, da sta upravičenca upravičena vsak do 1/2 odškodnine za podržavljeni nepremičnini parc. št. 103/3 in 251, obe k.o. M., v obliki obveznic T., d.d. v višini 2.425.000,00 EUR, podrejeno, da odpravi odločbo in jo vrne organu v ponovno odločanje, v vseh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Drugi tožnik je v tožbi navedel, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Obravnavana nepremičnina je bila podržavljena na podlagi ZNNZ z odločbo z dne 3. 6. 1960, Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1586/60-36 z dne 28. 12. 1961, ki je v spisu, izhaja, da je bila pravni prednici J. J. najemnina za prvi dve leti obračunana z izvršenimi adaptacijami. Na vprašanje sodnika je DSNZ odgovoril, da je leta 1948 UDV hišo prevzela in v lastni režiji adaptirala, kar je stalo najmanj 2 milijona din, leta 1951 je bil vrtec izročen v upravo MOL (sodba, stran 2, tretji odstavek). Iz navedb organa izhaja, da lahko v času nacionalizacije govorimo le o poslovni zgradbi in ne o stanovanjski zgradbi s poslovnimi prostori (prvi odstavek, 9. in 10. vrstica, stran 39). Zato ni jasna navedba organa, da sta bili nepremičnini podržavljeni kot stanovanjska stavba. Organ se tudi sklicuje na Zakon o vrtcih (ZVrt) in Pravilnik, vendar ju potem ne upošteva (10. a člen ZVrt, 63. člen ZVrt-A). V vrtcu na C. sta lahko glede na zakonske določbe največ dva oddelka otrok. Ker vrtec obiskujejo otroci prvega starostnega obdobja, za katere velja tudi določba, da so lahko le v pritličju, je lahko v pritličju največ 12 otrok, v preostalem pa največ 24 otrok iz drugega starostnega obdobja. Organ ni ugotavljal zakonsko dovoljenega minimuma števila otrok v vrtcu in zato ni mogel pravilno uporabiti materialnih predpisov. Poleg tega je nepremičnino napačno vrednotil kot stanovanjsko stavbo. Organ tudi ni imel podlage za ugotavljanje možnosti nadomestitve na območju ''mikrolokacije''. Nikjer v Sloveniji se na razdalji 9 minut peš ne nahajajo trije vrtci: E., F. in C. (štiri, če se upošteva vrtec pri ... - vrtec L.). Bistvo je, da izbire obstajajo (na okoli 5 minut razdalje). Tudi na P. ulici je predviden vrtec in ta je oddaljen 5 - 10 minut peš hoje od ''mikrolacije''. Ta lokacija je primerna in očitno izhaja iz razmisleka samega zavezanca. Tudi o tem prostorskem aktu zavezanca, ki je zavezujoč, se organ ne izreče. V popravi tožbe je drugi tožnik še dodal, da je dejanska vrednost nepremičnin (glede na izvedensko mnenje H. H.) vsaj 2.438.262,98 EUR, kar za drugega tožnika pomeni odškodnino v višini 1.219.131,49 EUR. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in drugemu tožniku vrne delež do 1/2 na podržavljenih nepremičninah, z vzpostavitvijo solastnine do 1/2 v korist drugega tožnika na sedanji nepremičnini s parc. št. 3315, k.o. N., podrejeno, odloči tako, da sta upravičenca upravičena vsak do 1/2 odškodnine za podržavljeni nepremičnini parc. št. 103/3 in 251, obe k.o. M., v obliki obveznic T., d.d. v višini 571.245,87 DEM oziroma 292.073,37 EUR, podrejeno, da odpravi odločbo in jo vrne organu v ponovno odločanje, v vseh primerih pa toženki še naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

7. Toženka na tožbi ni odgovorila, poslala je upravne spise.

8. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je v odgovoru na tožbo prvega tožnika prerekala njegove navedbe. Organ je pravilno upošteval, da je bila stavba podržavljena kot stanovanjska stavba, kar izhaja iz podatkov spisa, tako stališče je zavzelo že sodišče v sodbi, I U 1225/2011. Na upoštevanje relevantne mikrolokacije je napotilo tudi že sodišče v sodbi, I U 1225/2011, kar je upošteval tudi drugostopenjski organ v odločbi z dne 2. 6. 2016. Poleg tega je stranka z interesom že izpostavila, da je bila tudi v drugem postopku (enota na F.) upoštevana enaka mikrolokacija (sklep, I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009, sklep, II Ips 74/2010 z dne 25. 3. 2010). Ponovila je svoje navedbe iz postopka v zvezi z ugovori glede potrebe po vrtcu v tem območju in se sklicevala na v upravnem postopku izvedeni zaslišanji ravnateljice vrtca in načelnice Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje pri Mestni občini Ljubljana. Izguba kapacitete na C. bi pomenila bistveno okrnitev opravljanja dejavnosti. Pogajanja o najemu po zaključenem denacionalizacijskem postopku niso predmet postopka denacionalizacije, saj se lahko morebitna najemna pogodba sklene šele po končanem postopku. Najem vrtca stranki z interesom tudi ne daje nobene pravne varnosti. Kot je navedlo tudi že sodišče, prodaja vrtca na K. ne predstavlja nedopustnega razpolaganja. Organ tudi ni kršil načela kontradiktornosti, ker prvemu tožniku ni vročil odgovora na poročilo drugega tožnika, saj drugi tožnik ni navedel nobenega novega ugovora. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in prvemu tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

9. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je v odgovoru na tožbo drugega tožnika najprej opozorila, da se drugi tožnik ne more sklicevati na navedbe prvega tožnika v tožbi. Neupoštevne so tudi navedbe drugega tožnika v sporočilu in predlogu, ne glede na to, da ga je k dopolnitvi verjetno pozvalo naslovno sodišče (sklep Vrhovnega sodišča, I Up 334/2016). Enako kot v odgovoru na tožbo prvega tožnika je prerekala tožbene očitke o nemožnosti preizkusa odločbe, v zvezi s vprašanjem podržavljenja stavbe po namenu, vprašanjem ''mikrolokacije'', nemožnosti vračila v naravi. Opozorila je na prva dva odstavka 17. člena sedaj veljavnega ZVrt in sprejet sklep Mestnega sveta stranke z interesom z dne 8. 12. 2003. Pri ugotavljanju dovoljenega števila otrok je treba upoštevati tudi 23. člen Prehodnih in končnih določb Pravilnika, ki dovoljuje, da so otroci prve starostne skupine lahko tudi v nadstropju, če bi bili sicer odklonjeni. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in naloži drugega tožniku povrnitev njenih stroškov postopka.

10. Prvi tožnik je v zadevi I U 1520/2021 vložil odgovor na tožbo, se strinjal s tožbenim predlogom drugega tožnika in predlagal združitev zadeve I U 1520/2021 z zadevo I U 1476/2021. 11. Stranka z interesom T., d.d. odgovora na tožbi ni podala.

12. Sodišče je sledilo predlogu prvega tožnika in je s sklepom, I U 1476/2021 z dne 11. 10. 2023, zadevi I U 1476/2021 in I U 1520/2021 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter odločilo, da se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 1476/2021. **Glavna obravnava in dokazni postopek**

13. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili oba tožnika ter stranka z interesom Mestna občina Ljubljana, ne pa toženka in stranka z interesom T., d.d. Vabili sta bili izkazani. Stranka z interesom T., d.d. je poslala opravičilo za izostanek z naroka in prosila za kopijo zapisnika.

14. Na naroku za glavno obravnavo je prvi tožnik vztrajal pri tožbi in dosedanjih navedbah, drugi tožnik je opozoril na očitno pisno pomoto pri tožbenem predlogu v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine, in se njegov tožbeni predlog pravilno glasi, da sta upravičenca upravičena vsak do 1/2 odškodnine v obliki obveznic T., d.d. v višini 2.425.000,00 EUR. V preostalem je vztrajal pri tožbi in ostalih navedbah. Tudi stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je vztrajala pri navedbah v postopku in predlogu v odgovoru na tožbo.

15. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo, odločbo UE Ljubljana, št. 362-432/02-52-441/ŠK, 351-168/92-441/ŠK z dne 17. 2. 2003, odločbo MOP, št. 362-01-20/2003 z dne 4. 9. 2003, odločbo UE Ljubljana, št. 362-432/02-441/113 z dne 4. 11. 2008, odločbo MOP, št. 4902-40/2008-2 z dne 19. 5. 2009, odločbo UE Ljubljana, št. 362-432/92-179 z dne 5. 2. 2010, odločbo MOP, št. 4902-40/2008-13 z dne 16. 6. 2011, odločbo UE Ljubljana, št. 362-432/92-289 z dne 12. 11. 2015, odločbo MOP, št. 4902-1/2016-2 z dne 2. 6. 2016, izvedensko mnenje izvedenca H. H., pripravljalno vlogo prvega tožnika z dne 28. 5. 2015, prodajno pogodbo v notarskem zapisu, opr. št. SV-346/07 z dne 17. 7. 2007, prilogo 6 (listina statističnega urada RS o inflaciji), prilogo 8 (izpis iz zemljiške knjige za parc. 3315 - prej št. 2688, 2685, 2687, 2686, k.o. N.) in vse ostale listine v upravnem spisu.

16. Sodišče ni obravnavalo kot dokaznih predlogov vpogleda v sodne odločbe: sodbo Upravnega sodišča, III U 506/2010 z dne 13. 4. 2012, sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 233/2007 z dne 23. 10. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011, sodbo Vrhovnega sodišča RS, Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007, in sodbo Upravnega sodišča, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, ker gre za pravo.

**Odločitev in razlogi sodišča**

17. Tožba ni utemeljena.

**Splošno**

18. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v isti zadevi izdana sodba naslovnega sodišča, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, s katero je bilo ugodeno tožbama tožnikov, odločba prvostopenjskega organa, št. 362-432/92-179 z dne 5. 2. 2010, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Po izdaji te sodbe je prvostopenjski organ izdal odločbo, št. 362-432/1992-289 z dne 12. 11. 2015, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa, št. št. 4902-1/2016-2 z dne 2. 6. 2016, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Izpodbijani akt je tako v tem postopku prvostopenjska odločba, ki jo je prvostopenjski organ izdal po odločitvi drugostopenjskega organa z dne 2. 6. 2016 v zvezi s sodbo, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012. 19. V primeru je med strankami sporno, ali so podani pogoji za vrnitev podržavljenih nepremičnin s parc. št. 103 - stavbišče v izmeri 181 m2 (stavba na C., Ljubljana, s pomožnimi objekti) in s parc. št. 251 - vrt 1 v izmeri 765 m2, obe vl. št. ..., k.o. M. (sedaj nepremičnina s parc. št. 3315, k.o. N.) v naravi in če ne, ali je v upravnem postopku dana odškodnina zaradi ne-vračila v naravi pravilno določena oziroma sorazmerna glede na sedanjo (tržno) vrednost obravnavane nepremičnine.

20. Po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

21. Šteje se, da bi bili stroški iz 1. točke prvega odstavka tega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem (tretji odstavek 19. člena ZDen).

22. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, je treba citirano določbo 19. člena ZDen razlagati v smislu, da je treba v posameznem denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali konkretne nepremičnine, glede katere obstaja dolžnost vrnitve v naravi, ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino _na relevantnem območju_2 oziroma bi bila njena nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče pritrjuje tožnikoma, da zakonska dikcija tega pojma3 kot takega ne pozna, kar pa ne izključuje že a priori razlage te določbe, kot je to storilo sodišče v navedenem primeru in pri kateri tudi v tem sporu vztraja. Ta razlaga je namreč podana ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera (o katerih se bo sodišče izreklo še v nadaljevanju). Zato se tudi ne strinja z razlago prvega tožnika, da bi bilo treba možnost nadomestitve podržavljene nepremičnine ugotavljati na celotnem območju Mestne občine Ljubljana.

**O kršitvah pravil postopka**

23. Prvi tožnik tudi uveljavlja kršitve pravil postopka. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kontradiktornosti postopka (prvi tožnik trdi, da ni prejel pripomb drugega tožnika, ki jih je ta podal na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 9. 12. 2020, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka), sodišče ugotavlja naslednje:

24. 65. člen ZDen predpisuje postopek za denacionalizacijo, v katerem se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, zaradi ugotovitve vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločanje o zadevi (prvi odstavek). Komisija iz drugega odstavka 54. člena tega zakona4 pripravi po končanem ugotovitvenem postopku poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve (drugi odstavek). Poročilo se vroči strankam z osebno vročitvijo. Stranke lahko v petnajstih dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Na predloge strank organ prve stopnje ni vezan (tretji odstavek).

25. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo poročilo z dne 9. 12. 2020 vročeno vsem strankam postopka. Pripombe na poročilo sta podala oba tožnika. Drži, da pripombe drugega tožnika niso bile posredovane prvemu tožniku v izjavo, vendar to po oceni sodišča ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo odločitve. Kot izhaja iz pripomb drugega tožnika, gre namreč po vsebini za enake pripombe (kot tudi sam večkrat ponovi v tej vlogi), ki jih je podal že med postopkom v zvezi z možnostjo vračila podržavljene nepremičnine v naravi in višino odškodnine (in jih kot ugovore uveljavlja tudi v tožbi v tem upravnem sporu), in so z njimi (bile) seznanjene vse stranke postopka, torej tudi prvi tožnik, ki uveljavlja (v sicer razširjeni obliki) vsebinsko enake ugovore.

26. Tožnika tudi ugovarjata nemožnost preizkusa izpodbijane odločitve. Prvi tožnik se strinja z naslednjimi ugotovitvami prvostopenjskega organa: da sta bili nepremičnini podržavljeni na podlagi ZNNZ z odločbo Oddelka za finance pri ObLO Ljubljana Center, št. 07/11-33-19/1 z dne 3. 6. 1960, odločbo Komisije za nacionalizacijo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center, št. 07/11-11-11415/12-59 z dne 11. 11. 1960, v zvezi z odločbo Komisije za nacionalizacijo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, št. 05n-MLA-3/1961 z dne 21. 1. 1961, s katero je bila zavrnjena pritožba J. J. (pravne prednice prvega tožnika) zoper prvostopno odločbo, pri čemer v obrazložitvi pritožbeni organ ugotavlja, da zgradba od leta 1949 dalje služi poslovnim namenom (v njej je vrtec), da je bila v ta namen tudi v celoti preurejena in prezidana, s čimer se je namembnost zgradbe trajno spremenila; da se je v času, ko je začel veljati ZNNZ, zgradba uporabljala za poslovne namene ter, da komisija za nacionalizacijo ni pristojna ugotavljati, ali je uporaba stavbe v poslovne namene zakonita (prva alineja tretjega odstavka na 2. strani odločbe); da se obravnavane nepremičnine ves čas od podržavljenja na podlagi ZNNZ (Uradni list SFRJ, št. 52/58) oziroma še pred tem, konkretno od leta 1949 dalje, uporabljajo za izvajanje vzgojno izobraževalne dejavnosti (vrtca) (četrta alineja na 3. strani odločbe). Obenem pa (in kar je po mnenju obeh tožnikov v nasprotju s prej povzetimi ugotovitvami) prvostopenjski organ zavzame stališče, da je bila stavba podržavljena kot stanovanjska stavba.

27. Sodišče tožnikoma ne more pritrditi. Pri razlogovanju organa, ali je bila obravnavana nepremičnina podržavljena kot stanovanjska stavba ali poslovna stavba, je namreč treba upoštevati še ostale ugotovitve prvostopenjskega organa, ki so tudi razvidne iz obrazložitve odločbe (prvi odstavek na str. 39 odločbe). V tem delu namreč prvostopenjski organ pojasni, na podlagi katerih dejstev (ki jih tudi natančno povzame) je ugotovil, da je bila obravnavana stavba podržavljena kot stanovanjska stavba in ne kot poslovna stavba. Zato očitku tožnikoma o kršitvi pravil postopka v tem delu tudi ni mogoče slediti, saj iz povzetih navedb jasno izhaja, da je bila obravnavana stavba podržavljena kot stanovanjska stavba.

28. S tem v zvezi prvi tožnik uveljavlja še nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

29. Sodišče v tem delu sledi (že zgoraj opredeljenem) delu obrazložitve prvostopenjskega organa (prvi odstavek na str. 39 odločbe) in se v izogib ponavljanju sklicuje na te navedbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Dodaja še, da je tudi po oceni sodišča glede na povzete ugotovitve nedvomno, da je bila stavba podržavljena kot stanovanjska stavba. Po ZNNZ, II. Predmet nacionalizacije, 1. Stanovanjske hiše in posamezni deli stanovanjskih hiš, je bilo v 12. členu med drugim določeno, da se z dnem, ko začne veljati ta zakon, nacionalizirajo: 5.) poslovni prostori v stanovanjski hiši, ki je last državljana. Slednja določba je bila tudi podlaga za podržavljenje. Hkrati je treba poudariti (in čemur tožnika ne nasprotujeta), da preureditve iz stanovanjske hiše v poslovno stavbo za potrebe vrtca ni izvedla bivša lastnica (ki je - kot že povzeto - preureditvi tudi nasprotovala v pritožbi zoper odločbo o nacionalizaciji), niti, da bi bivša lastnica v stavbi izvajala dejavnost vrtca. Tako stališče je sprejelo tudi že naslovno sodišče v sodbi, I U 1225/2011. 30. S tem, ko je bila z odločitvijo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, določena nižja odškodnina kot z odločbama z dne 5. 2. 2010 in z dne 12. 11. 2015, pa tudi ni prišlo do kršitve načela reformatio in peius, kot tudi ugovarja prvi tožnik. V drugem odstavku 253. člena ZUP je določeno, da sme organ druge stopnje, da bi se zadeva pravilno rešila, ob reševanju pritožbe v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeniti odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 274. (ki ureja odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. (ki ureja izredno razveljavitev) in 279. členu (ki ureja ničnost odločbe) ZUP. Besedilo te določbe veže samo drugostopenjski organ, in to samo v primeru, če spremeni izpodbijano odločitev5. Iz njenega besedila ne izhaja, da omejuje drugostopenjski organ tudi, ko izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, prav tako ne omejuje prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku. Ko je odločitev odpravljena, nima več nobenih pravnih učinkov (281. člen ZUP), prvostopenjski organ pa je vezan tudi na navodila drugostopenjskega organa, glede česa dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti drugačno odločitev. In tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je prvostopenjski organ, skladno z napotili drugostopenjskega organa v odločbi z dne 2. 6. 2016 in sodbe, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, ugotavljal dejansko stanje na podlagi podatkov, ki jih je pridobil pred izdajo izpodbijane odločbe, ter odločil na podlagi materialnopravnih predpisov, ki veljajo za obravnavani primer.

**O obstoju ovir za vračilo v naravi**

31. V zvezi s mikrolokacijo oziroma relevantnim območjem pri presojanju glede možnosti nadomestitve nepremičnine je sodišče že navedlo, da se strinja z razlago 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, kot jo je podalo naslovno sodišče že v sodbi, I U 1225/20116, in kot jo je v nadaljevanju razvil drugostopenjski organ v svoji odločbi z dne 2. 6. 2016, ko je kot relevantno območje opredelil območje, ki ga tvorijo enote Vrtca D. (enota D1 - na E., enota D2. - na F. in enota D3 - na C.), s tem, da je po mnenju drugostopenjskega organa (s čimer se strinja tudi sodišče) treba ustreznost nadomestitve presojati ne zgolj z vprašanjem števila otrok v določenem vrtcu, kriteriji za njihov sprejem ter možnostjo premestitve teh otrok, temveč tudi z vidika funkcionalnosti. To pomeni, da je treba upoštevati še, da gre za osrednji predel mestnega središča Ljubljane, z večjim številom poslovno-gospodarskih objektov, kulturno-umetniških ustanov, državnih in občinskih ustanov (služb), da so vrtci dobro razporejeni v tem predelu, kar ni nepomembno za uporabnike vrtca (starše - zaposlene v tem območju7) in zavezanko Mestno občino Ljubljana, ki mora zagotavljati izvajanje javne službe varstva otrok. Prvostopenjski organ je temu sledeč ugotovil (in kar je nesporno), da to nepremično premoženje ves čas služi za izvajanje dejavnosti vzgoje in varstva otrok (vrtca), da obravnavane nepremičnine ni mogoče nadomestiti ne iz nepremičninskega fonda v lasti Mestne občine Ljubljana, ne z najemom ali nakupom ustrezne nadomestne nepremičnine, ki bi bila na razpolago na nepremičninskem trgu. Pri tem se je oprl (med drugim) na pridobljene listine: pojasnilo MOL, Oddelka za ravnanje z nepremičninami, št. 3528-149/2014-379 z dne 18. 10. 2016, odgovor MOL, Oddelka za ravnanje z nepremičninami, št. 3501-980/2018-2-MPR z dne 10. 8. 2018 (str. 12 in 13 odločbe), iz katerih izhaja, da MOL ne razpolaga s primernimi nepremičninami na tem območju, da v ožjem mestnem središču niso predvidena nova območja CDo - Območja centralnih dejavnosti za vzgojo in primarno izobraževanje, da je premeščanje dejavnosti vrtca problematično tudi z vidika upoštevanja Pravilnika v zvezi z dostopnostjo, zadostno površino za izvajanje programa vrtca, itd. Nemožnost nadomestitve nepremičnine na relevantnem območju potrjuje tudi v postopku pridobljeno izvedensko mnenje sodne izvedenke G. G. Izvedenka je na podlagi analize namreč ugotovila, da na trgu trenutno ni razpoložljivih nadomestnih nepremičnin, kjer bi se lahko izvajala dejavnost javne službe - otroškega vrtca na relevantni mikrolokaciji (kar je natančno povzeto na str. 33 do 35 odločbe), da je informativna vrednost nadomestitvenih stroškov za nadomestno stanovanjsko hišo za upravičence 1.200.000,00 EUR, za nadomestni otroški vrtec za zavezanko 2.300.000,00 EUR, torej so stroški za zavezanko bistveno višji (za 92 %) kot za upravičence. Do vprašanja primernosti nadomestnih nepremičnin, ki so bile predlagane s strani tako tožnikov, kot tudi stranke z interesom T., d.d., se je prvostopenjski organ izčrpno in v zadostni meri opredelil, zato se sodišče tudi v tem delu sklicuje na njegovo obrazložitev (str. 29 do 32 odločbe) in je zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ugovor tožnikov s tem v zvezi tako tudi zavrača na tej podlagi. Iz drugega odstavka na str. 32 odločbe pa ne izhaja, da je prvostopenjski organ vse predlagane nadomestne nepremičnine zavrnil kot neprimerne, ker mora biti dana možnost takojšnje nadomestitve nepremičnine, kar je po mnenju prvega tožnika že po naravi stvari nemogoče, temveč je tako obrazložitev podal le v zvezi s predlagano nadomestitvijo nepremičnine na lokaciji bivše ... tovarne, saj gre za hipotetični gradbeni projekt, ki je odvisen od razvoja samega območja, kar je v odločbi obrazloženo in s čimer se sodišče strinja.

32. Drugi tožnik sicer še ugovarja, da organ ni presodil trditev, da glede na sedaj veljavne normative, določene v ZVrt-A in Pravilniku, vrtec na C. ni ustrezen oziroma lahko sprejme le 36 otrok v največ dveh (2) oddelkih (12 otrok I. starostnega obdobja v pritličju in 24 otrok II. starostnega obdobja v preostalem), kar pa tudi ne vpliva na odločitev. Dejstvo namreč je, da vrtec v obravnavani nepremičnini deluje, ne glede na morebitno neizpolnjevanje pogojev po sedaj veljavnih predpisih, iz katerih pa tudi ne izhaja, da bi bilo treba obstoječe objekte porušiti ali da bi se morala v njih prenehati opravljati dejavnost vrtcev, temveč se jim omogoča nadaljnje delovanje pod tam navedenimi pogoji (glej npr. prehodne in končne določbe Pravilnika). Glede na povedano se organu tudi ni bilo treba ukvarjati z zakonsko dovoljenim maksimumom števila otrok v predmetnem vrtcu.

33. Prvi tožnik še izpostavlja, da organ ni upošteval (zavezujoče) ponudbe tožnikov, da skleneta najemno pogodbo z zavezanko Mestno občino Ljubljana za nadaljnjo uporabo nepremičnine, torej je po njegovem mnenju nepremičnino mogoče nadomestiti z najemom. Kot je tožnikoma pojasnilo sodišče že v sodbi, I U 1225/2011 z dne 27. 6. 2012, pripravljenost skleniti najemno pogodbo za odločitev v zadevi ni bistveno, temveč je relevantno, ali je podan obstoj ovir za vračilo v naravi po 19. členu ZDen. Pri tem na morebitno drugačno presojo ne morejo vplivati drugi primeri, ko so se z najemom podržavljenih in vrnjenih stavb v naravi nadomestile stavbe ..., ... in ... Prvi tožnik tudi ugovarja, da organ ni upošteval, da sta bila upravičenca pripravljena prodati nepremičnino zavezanki po tržni ceni, torej bi bilo nepremičnino mogoče nadomestiti z nakupom. Kot v zvezi z vprašanjem najema, sodišče odgovarja, da je v tem primeru relevantno, ali je podan obstoj ovir za vračilo v naravi po 19. členu ZDen, in ne morebiti sklenjeni bodoči pravni posli, na podlagi katerih bi zavezanka Mestna občina Ljubljana lahko pridobila to nepremičnino nazaj.

34. Sodišče tudi pritrjuje ugotovitvi organa, da bi z vrnitvijo te nepremičnine v naravi prišlo do bistvene okrnitve dejavnosti predšolske vzgoje (vrtcev) na tem območju Ljubljane. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, je prvostopenjski organ s tem v zvezi pridobil naslednje listine oziroma dokumente: dopis Mestne občine Ljubljana, Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje, št. 490-2/2013, 490-2/2019-67 z dne 5. 6. 2020, predložene Centralne čakalne sezname otrok za vpis v šolsko leto 2019/2020 (za I. in II. starostno obdobje), Centralni čakalni seznam otrok za šolsko leto 2020/2021 (za I. in II. starostno obdobje), Centralni čakalni seznam otrok za leto 2016, ugotovitve v zvezi z delovanjem vrtca v letu 2016, zaslišal T. T., vodjo Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje Mestne občine Ljubljana ter upošteval navedbe zavezanke Mestne občine Ljubljana. Iz vsega navedenega izhaja, da se v vrtcu na C. nahajajo otroci I. starostne skupine v skupnem številu 84, da so čakalni seznami otrok za I. starostno obdobje polni oziroma da je za to starostno skupino največ povpraševanja po mestih v vrtcih (za leto 2019 je bilo na čakalnem seznamu 135 otrok I. starostnega obdobja, za leto 2020 416 otrok I. starostnega obdobja), da je zanimanje za vpis otrok v ta vrtec izjemno glede na dnevne migracije v Ljubljano, da je sicer izbira vrtca prosta, pri čemer na izbiro vpliva dejstvo, da je z zakonom omejeno 9 ur uporabe vrtca na otroka na dan, zato se starši velikokrat odločajo za vrtec v neposredni bližini službe, kar je zlasti prisotno v centrskih vrtcih, kjer je intenziviteta delovnih mest nadpovprečna (razlog za to naveden že v 31. točki obrazložitve te sodbe), da ima predmetna enota centralno kuhinjo, ki dnevno pripravi 480 obrokov za 4 vrtce in 26 dietnih obrokov, kar je zelo pomembno za delovanje 4 vrtcev (3 javnih in 1 zasebnega), da je na tem območju poleg goste zasedenosti delovnih mest značilna tudi strnjena poseljenost in nemožnost razvoja z novogradnjami, da ni možnosti za namestitev otrok iz enote na C. na območju mikrolokacije in ostalih dveh enotah, da potencialna izvedba premestitve teh 6 oddelkov ni mogoča, saj ni prostora, kamor bi bilo mogoče te otroke namestiti. Vse to bi po oceni prvostopenjskega organa (ki ji pritrjuje tudi sodišče) pomenilo izjemno hudo okrnitev izvajanja dejavnosti predšolske vzgoje in izobraževanja. Prvi tožnik zato nima prav, da se prvostopenjski organ ni opredelil do vprašanja kvantitete okrnitve možnosti opravljanja dejavnosti.

35. Prvi tožnik nadalje ugovarja, da bi morala zavezanka Mestna občina Ljubljana izkazati, da so bile ovire za vračilo v naravi podane vse ob uveljavitve ZDen do časa vračanja in ne zgolj ob času vračanja, tj. ob izdaji odločbe. Po ustaljeni sodni praksi se obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po 19. členu ZDen praviloma presoja v času vračanja nepremičnine, razen če bi se izkazalo, da gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena8 ZDen. Za obravnavano nepremičnino tožnika slednjega ne zatrjujeta, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti zgornjemu razlogovanju prvega tožnika v zvezi z obstojem ovir za vračilo v naravi. Enako velja glede očitka prvega tožnika v zvezi z ukinitvijo in prodajo Vrtca K. (nepremičnini s parc. št. 612/15 in 612/16, obe k.o. O.) s strani zavezanke Mestne občine Ljubljana. Tako tudi že sodišče v sodbi, I U 1225/2011. 36. Sodišče tako sodi, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so ovire za vračilo v naravi podane iz razloga po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (upoštevajoč, da je bila sicer stavba bivši lastnici podržavljena kot stanovanjska stavba, vendar še pred izdajo odločbe o nacionalizaciji preurejena v poslovno stavbo), saj se v obravnavani nepremičnini že od 1949 opravlja dejavnost predšolske vzgoje in izobraževanja, možnosti nadomestitve take nepremičnine pa na relevantnem območju (tj. strogem centru Ljubljane oziroma v območju Vrtca D. in njegovih enot) ni, stroški nadomestitve pa bi bili za zavezanko Mestno občino Ljubljana znatno višji (za 92 %) (ker gre za poslovno stavbo, ki bi morala izpolnjevati tudi predpisane normative za opravljanje istovrstne dejavnosti) kot stroški nadomestitve podržavljene stanovanjske stavbe za tožnika.

37. Sodišče se sicer strinja s podanimi trditvami prvega tožnika o primarni obliki vračila premoženja, kot jo določa ZDen (tj. v naravi), o restriktivni presoji ovir za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi, izostanku termina ''mikrolokacija'' v zakonu, zakonski ureditvi ovir za vračilo v naravi in prepovedi povratne veljave predpisov, vendar s tem v zvezi ugotavlja, da so se ovire za vrnitev v naravi presojale kot izjema in restriktivno, glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te določbe.

**O odškodnini**

38. Tožnika ugovarjata tudi načinu določitve odškodnini in posledično njeni višini.

39. Tožnika ugovarjata, da je bila pri določitvi višine odškodnine napačno upoštevana namembnost obravnavane nepremičnine. Kot je sodišče že navedlo, je bila obravnavana nepremičnina podržavljena kot stanovanjska stavba, kar je prvostopenjski organ pri določitvi višine odškodnine (cenitev izvedenca H. H.) tudi upošteval, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. 40. Tožnika tudi ugovarjata, da bi morala biti pri določitvi odškodnine upoštevana sedanja vrednost nepremičnine. Pri tem se sklicujeta na v postopku ugotovljeno tržno vrednost nepremičnine (2.425.000,00 EUR) (cenitev izvedenca H. H.), prvi tožnik pa še na potek časa od uveljavitve ZDen in na njegovi podlagi podzakonskih predpisov ter v tem obdobju izkazano inflacijo (po podatkih statističnega urada je inflacija od uveljavitve ZDen do konca novembra 2020 v višini 2.513,2 %). Prvi tožnik zatrjuje, da so mu bile s tem kršene ustavne pravice iz 33. člena Ustave in 1. člena Protokola h konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin, kot tudi 14. člena Ustave, saj lahko upravičenci do pravične povrnitve svojega premoženja pridejo le v primeru, če jim je premoženje vrnjeno v naravi. Opozoril je tudi na sodbo, X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011. 41. Sodišče najprej pritrjuje organoma prve in druge stopnje, da se v primeru, ko vračilo v naravi ni mogoče, za podržavljeno premoženje določi odškodnina v obveznicah T., d.d. (prvi odstavek 42. člena ZDen). Materialnopravno pravilno je tudi nadaljnje stališče organov prve in druge stopnje, da je za presojo višine odškodnine ključno pravilo prvega odstavka 44. člena ZDen, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanje njegove sedanje vrednosti. Glede ugotovitve te vrednosti zakon v naslednjih odstavkih istega člena za posamezne vrste premoženja predpisuje uporabo različnih podzakonskih predpisov, napotuje pa tudi na predpise iz prvega odstavka 85. člena istega zakona, če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti.

42. V obravnavanem primeru se glede na vrsto obravnavanega premoženja uporablja v drugem odstavku 44. člena ZDen predpisan Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja in Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja (prvi odstavek 85. člen ZDen). Ustaljena praksa te določbe ZDen v postopkih pred Vrhovnim sodiščem (in tudi pred Ustavnim sodiščem) je, da je uporaba podzakonskih aktov, sprejetih na tej podlagi obvezna metoda ugotavljanja vrednosti premoženja. Zakon torej določa, da je ''sedanja vrednost'' iz prvega odstavka 44. člena ZDen vrednost, ugotovljena po metodologiji iz podzakonskih aktov na dan uveljavitve ZDen. Ne določa, da mora biti sedanja vrednost ''realna'' ali ''tržna''. V pravni literaturi9 in praksi Vrhovnega10 ter Ustavnega sodišča11 je zastopano povsem enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov, kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, ter da odškodnina za vzeto premoženje ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, pač pa le določeno vnaprej omejeno odškodovanje12, s katerimi se v okviru možnosti razmerja urejajo za vnaprej. Ustavno sodišče je tudi v več odločbah pojasnilo, da določbe prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZDen niso v nasprotju z Ustavo, ker (skupaj s podzakonskimi akti) ne zagotavljajo, da bi bila odškodnina ob izdaji akta o denacionalizaciji odmerjena po tržnem kriteriju13. Jasno je povedalo, da ni nujno, da bi morala odškodnina dosegati tržno vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju. Iz številnih odločb rednega in Ustavnega sodišča izhaja, da so odškodnine pomembno nižje od tržne vrednosti podržavljenih nepremičnin. Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013. 43. Odškodnina se določa v dveh fazah: najprej se ugotovi ''sedanja vrednost'' po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas (lahko znaten, kot v tem primeru, kjer gre za 30-letno obdobje - op. sod.), je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini (ugotovitev vrednosti ob izdaji odločbe po drugem odstavku 85. člena ZDen je metoda ohranitve realne vrednosti ''sedanje vrednosti'' iz prvega odstavka 44. člena ZDen; višina odškodnine ne sme biti odvisna od tega, kdaj bo izdana odločba - nihče ne sme dobiti višje ali nižje odškodnine zato, ker so se zaradi poteka časa od uveljavitve ZDen do odločanja o odškodnini spremenile tržne cene14). Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v že navedenem sklepu, II Ips 114/2013, to pomeni, da je ''sedanja vrednost'' ključni element določitve višine odškodnine, in da višine odškodnin, prisojene upravičencem, v višini, predpisani s podzakonskimi akti, odstopajo od tržnih vrednosti nepremičnin predvsem zato, ker tržna vrednost ni merilo za ugotovitev ''sedanje vrednosti'', dodatno pa lahko tudi (odvisno od tržnih razmer za posamezno vrsto premoženja) zaradi zaostajanja meril za valorizacijo ''sedanje vrednosti'' (drugi odstavek 85. člen ZDen) za rastjo tržnih cen.

44. Sodišče se strinja s prvim tožnikom, da je v tem primeru izrazit razkorak med določeno odškodnino in tržno vrednostjo obravnavane nepremičnine (dana odškodnina predstavlja zgolj 8,3 % sedanje tržne vrednosti podržavljenega premoženja), ki je posledica obeh zgoraj povedanih razlogov. Vendar je Ustavno sodišče tudi zavzelo stališče, da ni nujno, da bi morala biti rezultat valorizacije ''sedanje vrednosti'' tržna vrednost v času ob določitvi odškodnine15. Kot ustavno skladno je tudi sprejelo zaključek, da je odškodnina, določena ob upoštevanju določb prvega odstavka 44. člena ZDen in drugega odstavka 85. člena ZDen, nižja od tržne vrednosti podržavljenega premoženja (in s tem tudi od vrednosti, ki bi jo upravičenec prejel, če bi mu bilo premoženje vrnjeno v naravi)16. 45. Po povedanem tako ni mogoče slediti tožbenim očitkom o neupoštevanju sedanje vrednosti obravnavane nepremičnine, saj je bila ''sedanja vrednost'' pravilno določena, kot to predpisuje zakon in na njegovi podlagi podzakonski predpisi, za katere je Ustavno sodišče presodilo, da so ustavno skladni. Da bi bili uporabljeni drugi predpisi, prvi tožnik niti ne zatrjuje. Obenem tudi ni mogoče slediti očitku o kršitvi ustavnih pravic iz 14., 33. in 67. člena Ustave, ker premoženje ni bilo vrnjeno v naravi, temveč v obliki odškodnine. Sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011, na katero je opozoril prvi tožnik, pa predstavlja odstop od sicer ustaljene in večinske sodne prakse, uveljavljene tudi po izdaji navedene sodbe, in ki je povzeta v tej sodbi, zaradi česar je ni mogoče upoštevati kot pravno relevantne.

46. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnikov zavrnilo, ker je presodilo, da sta neutemeljeni, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena, hkrati pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

47. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. in III. točki izreka:**

48. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

49. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Mestne občine Ljubljana je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom Mestna občina Ljubljana (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da sodišče tožbo tožnikov zavrne, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovorih na tožbo in navedbe, podane na naroku za glavno obravnavo, take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovila svoje navedbe iz postopka. S temi navedbami pa ni vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

1 20. točka odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-121/97 z dne 23. 5. 1997; 2 Op. sodišča: oziroma kot to sedaj stranke poimenujejo: mikrolokacija; 3 tj. pojma mikrolokacija; 4 Načelniki upravnih enot ustanovijo strokovne komisije ter imenujejo njihove člane. 5 Tako tudi ustaljena sodna praksa, npr. sodna odločba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 14/2013; 6 V podobnem primeru je tako razlago podalo tudi Višje sodišče v Ljubljani, I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009; 7 Opomba sodišča; 8 88. člen ZDen: Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek). Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični (drugi odstavek). 9 Breznik, J. in soavtorji: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 332; 10 Npr. X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011, II Ips 164/2011 z dne 8. 9. 2011, smiselno X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012 (9. točka obrazložitve); 11 Odločbe, št. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98; 12 Odločbe, št. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-138/98; 13 Odločbe, št. U-I-169/02, Up 869/05, U-I-6/10; 14 Glej sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 114/2013 oziroma referenco na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-169/02; 15 Odločba, št. U-I-169/02; 16 Odločba, št. U-I-254/09;