Jedro

Ker je poravnava dvostranski posel, veljajo zanjo vsa pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe, med drugim tudi načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov (11. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Iz določbe 2. odstavka 15. člena je povzeti, da nesorazmerje vrednosti dajatev ni vedno sakcionirano, ampak le tedaj, kadar zakon določi v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika potem, ko je ugotovilo, da za razveljavitev izvensodne poravnave, sklenjene med strankama dne 21.3.1995, niso podani razlogi iz 1097. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR), zaradi zatrjevanega čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) pa se po določbi 1094. člena ZOR ne more zahtevati razveljavitev poravnave.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je sprejelo kot pravilno ugotovljena odločilna dejstva, da sklenitev izpodbijane izvensodne poravnave ni temeljila na napačni veri tožnika, niti ni obstajala njegova zmota glede obstoja pravnega razmerja, o katerem je želel skleniti poravnavo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije očita pritožbenemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka smiselno iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977-v nadaljevanju: ZPP), saj obstaja nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin oziroma izpovedb v zapisnikih. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v tem, da izpodbijana izvensodna poravnava ne zadovoljuje interesov tožnika, zato je ne bi podpisal, če bi vedel, da zanj predstavlja takšno pomanjkanje zadovoljitve. V reviziji ponovno ponavlja predhodne trditve, da je bil v času sklenitve poravnave v stiski zaradi težkega gmotnega stanja, v katerem se je znašel zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka. Zato tožnik vztraja, da je bil v zmoti o okoliščini, ki jo teorija imenuje kot zmoto o "non caput controversum", saj je poravnava razrešila le del spora. Očitno je podano nesorazmerje med tem, kar je prejel na podlagi izpodbijane poravnave in njegovimi celotnimi zahtevki, zato tudi iz tega razloga obstaja ničnost sklenjene poravnave. Ker je tožena stranka izkoristila tožnikovo težko gmotno stanje, gre za oderuško pogodbo, ki jo ureja 141. člen ZOR. Ponovno oporeka tudi zmotni odločitvi obeh sodišč o povrnitvi stroškov postopka. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da se tožnikovemu zahtevku v celoti (tudi stroškovno) ugodi oziroma podredno, da se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožeča stranka ni navedla, katero ravnanje sodišča opredeljuje kot kršitev določb pravdnega postopka smiselno iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ampak je del omenjene zakonske določbe v revizijo samo povzela. Zato ni mogoč preizkus, ali obstoja kakšna bistvena kršitev te procesne določbe.

Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Eno temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih je tudi načelo mirnega reševanja spora iz 19. člena, ki nalaga udeležencem, da si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem, ali na drug miren način. Pravno podlago za mirno ureditev spora oziroma rešitev spora dajejo določbe od 1089. do 1098. člena ZOR. Prvi odstavek 1089. člena določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti s sklenitvijo pogodbe o poravnavi z vzajemnimi popustitvami. Zakon v 1090. členu našteva primere, kdaj je šteti poravnavo strank za popuščanje, v 1092. členu pa kaj je predmet poravnave - to je vsaka pravica, s katero se lahko razpolaga. Zato veljajo po 1. odstavku 1093. člena ZOR za pogodbo o poravnavi splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Tako se po 1094. členu za poravnavo ne morejo uporabiti tista pravila, ki dajejo pravico do izpodbijanja zaradi čezmernega prikrajšanja. Stranka, ki se je zavedala negotovosti ali spornosti medsebojnega pravnega razmerja, je s poravnavo prevzela nase tveganje, da utegne biti glede na resnično stanje dotedanjega razmerja zelo prikrajšana, vendar je poravnavo sklenila prav zaradi tega, da razmerje z drugo stranko ne bi bilo več negotovo. Zato je poravnava veljavna tudi v primeru, če se kasneje izkaže, da je katera od strank prikrajšana, tudi čezmerno.

Ker je poravnava dvostranski posel, veljajo zanjo vsa pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe, med drugim tudi načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov (11. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Iz določbe 2. odstavka 15. člena je povzeti, da nesorazmerje vrednosti dajatev ni vedno sankcionirano, ampak le tedaj, kadar zakon določi v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

Eden teh primerov je tudi oderuška pogodba, ki jo ureja 141. člen ZOR. Po omenjenem zakonskem določilu je pogodba oderuška tedaj, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Zakonodajalec jo sankcionira z najtežjo civilno sankcijo - ničnostjo.

Bistveno za oderuško pogodbo je, da morajo njeni elementi obstajati v času sklenitve pogodbe (gre za sklenitveno napako) in da morajo vsi elementi zanjo obstajati hkrati. Ni torej dovolj, da je en pogodbenik pridobil nesorazmerno korist, obstajati mora še stiska oziroma drug subjektivni element na strani nasprotne stranke. Prav tako pa mora biti izkazano, da je pridobitelj izkoristil takšno stanje nasprotne stranke. Če le eden od navedenih elementov manjka, pogodba ni oderuška. Končno je za oderuško pogodbo tudi bistveno, da ne gre za zmoto o vrednosti dajatve ene stranke.

Tožeča stranka v reviziji smiselno pravilno opozarja, da je pogodba oderuška, če so podani objektivni in subjektivni elementi. Pri tem pa prezre pravno pomembno okoliščino, da morajo vsi elementi zanjo obstajati hkrati (kumulativno). Če določena pravna posledica (ničnost pogodbe, ker je oderuška) nastopi le v primeru, ko so izpolnjeni vsi pogoji, je za neobstoj te posledice dovolj, da ne obstaja vsaj eden od njih. Pogodba je oderuška: če je bila ena pogodbena stranka v stiski ali težkem gmotnem položaju oziroma lahkomiselna ali odvisna od druge pogodbene stranke, če je druga pogodbena stranka eno ali več od navedenih okoliščin izkoristila in če je s tem pridobila zase ali koga drugega nesorazmerno premoženjsko korist. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da pri sklenitvi izvensodne poravnave objektivni element, ki ga zakon pogojuje za obstoj oderuške pogodbe, ni bil podan. Vrednost dajatve, ki se jo je zavezala tožniku izplačati tožena stranka, ni bila v nesorazmerju z njegovimi uveljavljenimi zahtevki, zlasti še, ker je obstajala tudi terjatev tožene stranke do tožnika. Ko je to ugotovilo, sodišče ni bilo več dolžno ugotavljati ostalih subjektivnih elementov. Oderuške pogodbe brez objektivnega elementa namreč ni.

Zato sta sodišči prve in druge stopnje, ki sta se v obravnavani zadevi povsem odveč ukvarjali tudi z ugotovitvijo obstoja oziroma neobstoja subjektivnih elementov, materialno pravo pravilno uporabili. Ob njuni dejanski ugotovitvi, da tožena stranka s sklenitvijo izpodbijane izvensodne poravnave ni pridobila nesorazmerne koristi, saj je po presoji obeh sodišč, njena obveznost, ki je do tožnika izhajala iz njegovega delovnega razmerja pri njej, znašala (upoštevaje nasprotno terjatev toženke) 30.000,00 DEM (po takratnem povprečnem mesečnem deviznem tečaju pomeni to 2,454.000,00 SIT), ni izpolnjen zakonski pogoj, da jo je šteti za oderuško.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri stroškov pravilno uporabili določbo 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, zato je revizija tudi v tem delu neutemeljena.

Ker v reviziji uveljavljene kršitve procesnega in materialnega prava niso podane, je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na glavni zahtevek, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).