Jedro

Zaključek toženke o neizkazanem pogoju državljanstva za tožnika ob upoštevanju ugotovitvene odločbe in glede na materialnopravne določbe, je napačen oziroma vsaj preuranjen.

Iz 9. člena ZDen ne izhaja, da bi za status denacionalizacijskega upravičenca morala imeti oseba jugoslovansko državljanstvo do uveljavitve ZDRS, na kar se je kot razlog za zavrnitev tožnikove zahteve oprla toženka, zaradi česar je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-2/2012-MIKSZ/22 z dne 23. 10. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo A.A. podržavljenih nepremičnin v ..., ob podržavljenju parc. št. 204/1, k.o. ..., sedaj parc. št. 1980/0, k.o. ..., ter …, ob podržavljenju parc. št. 204/2, k.o. ..., sedaj parc. št. 1981/0, k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja po pok. A.A. Ker imenovana ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, je pristojni organ po tretjem odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) izdal ugotovitveno odločbo o državljanstvu, s katero je bilo ugotovljeno, da se imenovana ni štela za jugoslovansko državljanko. Glede na 12. člen ZDen je nato upravni organ ugotavljal državljanstvo moža pok. A.A. B.B. in zanj tudi ugotovil, da se od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana, enako pa je ugotovil tudi za tožnika – sina pok. A.A. Zanj je bilo z ugotovitveno odločbo Upravne enote Maribor, št. 201-508/1996-98 (9300) z dne 1. 2. 2010, ugotovljeno, da se je po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, štel za državljana LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do 6. 12. 1947, ko mu je to državljanstvo prenehalo. To pomeni, da tudi tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, saj je po prvem odstavku 9. člena ZDen treba imeti jugoslovansko državljanstvo od 9. 5. 1945 dalje do smrti oziroma do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije z dne 25. 6. 1991. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. V tožbi je uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, citiral 9. in 12. člen ZDen, navedel, da 9. člen določa tri kumulativne pogoje za pridobitev statusa upravičenca: - da gre za osebo iz 3., 4. in 5. člena zakona, - da je ta oseba bila v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in, - da ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Premoženje, ki je predmet tega postopka, je bilo podržavljeno z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 1642 z dne 17. 10. 1045, izdano na temelju Odloka AVNOJ. Iz odločbe o državljanstvu z dne 1. 2. 2010 izhaja, da je tožnik kot mladoleten pred in med 2. svetovno vojno imel domovinsko pristojnost po očetu v Maribor in tako bil v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljan ter da mu je bilo po 9. 5. 1945 to jugoslovansko državljanstvo priznano, saj se je od 28. 8. 1945 (do 6. 12. 1947) štel za državljana LRS in FLRJ. Tožnik je sin A.A. in tako dedič I. dednega reda ter s tem upravičenec po 12. členu ZDen. Zakon ne določa, da bi za pridobitev statusa upravičenca moral izpolniti še dodaten pogoj, da mora imeti jugoslovansko državljanstvo od 9. 5. 1945 dalje do smrti oziroma do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS z dne 25. 6. 1991. Ta pogoj si je organ preprosto izmislil. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo po pok. A.A. iz razloga neizkazanega pogoja jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva tožnika kot pravnega naslednika bivše lastnice po 12. členu ZDen.

Po prvem odstavku 9. člena ZDen so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov oziroma v okviru ali na način, kot to izhaja iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona (12. člen ZDen).

Upravni organ je svojo odločitev oprl na pravnomočno ugotovitveno odločbo Upravne enote Maribor, št. 201-508/1996-98 (9300) z dne 1. 2. 2010, ki je bila izdana v postopku, vodenem na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen (in predvidenem za primer, kot je obravnavani, ko za bivšega lastnika oziroma zakonca ali dediča 1. dednega reda bivšega lastnika glede na 12. člen ZDen ni bilo predloženo potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu). Z njo je bilo ugotovljeno, da se je tožnik, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 štel za državljana LRS in FLRJ (1. točka izreka), da je tožniku slovensko in jugoslovansko državljanstvo prenehalo dne 6. 12. 1947 (2. točka izreka) in da tožnik ni državljan Republike Slovenije (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je za status upravičenca treba imeti po prvem odstavku 9. člena ZDen jugoslovansko državljanstvo od 9. 5. 1945 dalje do smrti oziroma do uveljavitve Zakona o državljanstvu z dne 25. 6. 1991. Tudi po presoji sodišča je zaključek organa o neizkazanem pogoju državljanstva za tožnika ob upoštevanju ugotovitvene odločbe in glede na citirane materialnopravne določbe napačen oziroma vsaj preuranjen. Kot navaja tudi tožnik v tožbi in kar potrjujejo podatki spisa, je bilo premoženje pok. A.A. podržavljeno z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 1632-a6 z dne 17. 10. 1945, ki je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ-a, kar glede na ugotovitveno odločbo z dne 1. 2. 2010 pomeni, da je bil tožnik v času podržavljenja na podlagi predpisa, ki je naveden v 3. členu ZDen (20. točka), državljan LRS in FLRJ in je to bil do 6. 12. 1947, ko mu je to državljanstvo prenehalo. Sodišče se tako strinja s tožnikom, da iz citiranega 9. člena ZDen ne izhaja, da bi za status denacionalizacijskega upravičenca morala imeti oseba jugoslovansko državljanstvo do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS z dne 25. 6. 1991, na kar se je kot razlog za zavrnitev tožnikove zahteve oprl upravni organ, zaradi česar je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti. Ne glede na to ugotovljeno nezakonitost odločbe, ki (že) terja njeno odpravo, pa sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, katero državljanstvo je tožnik pridobil po tem, ko mu je prenehalo slovensko in jugoslovansko državljanstvo (6. 12. 1947). Zgolj dejstvo, da je imel tožnik v času podržavljenja slovensko in jugoslovansko državljanstvo, namreč (še) ne pomeni, da ima tožnik zato status denacionalizacijskega upravičenca. V primeru pridobitve tujega državljanstva (ki ga je tožnik nedvomno pridobil po 6. 12. 1947) je v postopku denacionalizacije treba še ugotoviti, ali je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države po drugem odstavku 10. člena ZDen. In če pristojni organ (ki mora to dejstvo ugotavljati po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov) ugotovi, da je taka oseba to pravico dobila oziroma imela, to pomeni, da ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja. In tudi te ugotovitve izpodbijana odločba ne vsebuje.

Sodišče je zato glede na navedeno tožbi ugodilo, odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ ponovno odločiti, sledeč pri tem pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka. Če bo organ v ponovnem postopku ugotovil, da je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od države, katere državljan je bil, to izključuje pravico tožnika do denacionalizacije. Če pa bo ugotovil, da teh pogojev tožnik ni izpolnjeval, pa bo njegovo upravičenje do denacionalizacije podano, vprašljiva bo le oblika vračila glede na državljanstvo tožnika (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 1676/2006 z dne 21. 5. 2008, sodba naslovnega sodišča, U 3009/2006 z dne 3. 6. 2008, ipd).

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške v višini v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.