Jedro

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato ker tožena stranka svoje obveznosti, ki ji je bila opisno naložena s pravnomočno sodbo v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ni izpolnila. Iz tega razloga je treba tudi spor o plačilu plače in regresa obravnavati kot spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, zniža na znesek 1.073,57 EUR (od zneska 2.283,96 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo obnovo postopka v zadevi I Pd 56/2007 in razveljavilo sodbo in sklep v 2. in 3. odstavku zadeve opr. št. I Pd 56/2007 in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 231/2008 z dne 4. 2. 2009. V I/1. točki izreka sodbe je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo neto mesečnih zneskov plače za obdobje od januarja 2004 do decembra 2006, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih, v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe navedenih zneskov v plačilo do plačila. V tej točki izreka je zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega vtoževanega neto zneska regresa ter pogodbeno kazen v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 17. 1. 2007 dalje do plačila. V I/2. točki izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 1. 2004 do 26. 5. 2004, od 24. 7. 2004 do 16. 8. 2004 in od 1. 10. 2004 do 30. 4. 2007. V I/3. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka plačati stroške postopka v višini 1.123,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I/4. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo stroškov sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 367,20 EUR. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.283,96 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik ni dal povoda za obnovo postopka, zato meni, da ni dolžan plačati stroškov obnove. Sodba, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, je bila namreč spremenjena in njegov zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja zavrnjen. Stroški so odmerjeni previsoko, saj obravnava ni bila potrebna, dejansko stanje ni bilo sporno, tožnik pa je tudi izrecno predlagal, da sodišče o predlogu odloči brez obravnave. V nasprotju s sodno prakso so priznani odvetniški stroški za odsotnost iz pisarne in kilometrino, saj bi si tožena stranka lahko najela odvetnika iz kraja sedeža sodišča. Stroški potovanja tožene stranke niso izkazani in so bili nepotrebni, saj je tožena stranka imela pooblaščenca. Pooblaščenec ni dokazal, da je zavezanec za plačilo DDV, zato mu teh stroškov sodišče ne bi smelo priznati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pd 288/2004, izdana sodba z dne 13. 5. 2005 (ki je postala pravnomočna dne 7. 12. 2006), s katero je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2003 ni prenehalo in da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas brez prekinitve od 9. 9. 2003 dalje. Toženi stranki je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo, na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, zdravju (pravilno znanju) in zmožnostim in mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V posledici takšne odločitve je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo med drugim tudi za plačilo plače za obdobje od januarja 2004 do decembra 2006, za plačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 ter plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu, ki se je nanašala na izplačilo plače za obdobje od januarja 2004 do decembra 2006 in na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006, vložil zato, ker tožena stranka svoje obveznosti, ki ji je bila opisno naložena s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 288/2004 z dne 13. 5. 2005, ki je postala pravnomočna dne 7. 12. 2006, ni želela izpolniti. Tožnik je moral, kolikor je hotel pridobiti izvršilni naslov za uveljavljanje svojih denarnih terjatev iz naslova plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vložiti novo tožbo, kar je v okviru tega individualnega delovnega spora tudi storil. Ob upoštevanju navedenega je potrebno tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu in ki se nanaša na izplačilo plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, šteti kot spor, ki se obravnava upoštevaje 41. člen Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). To pa pomeni, da je z ozirom na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka kot tožnikov delodajalec dolžna nositi svoje stroške tega individualnega delovnega spora ne glede na izid postopka. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik z vložitvijo tožbe oziroma z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V prid zgornji ugotovitvi je tudi dejstvo, da bi bilo potrebno določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 uporabiti tudi v primeru, če bi tožnik v sporu opr. št. I Pd 288/2004 poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas uveljavljal tudi izplačilo pripadajočih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v točno določenih mesečnih zneskih (kot je to sicer storil v konkretnem individualnem delovnem sporu). Tudi v takšnem primeru bi bilo potrebno šteti, da bi morala tožena stranka kot tožnikov delodajalec nositi svoje pravdne stroške v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka in sicer ne glede na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu. Po stališču pritožbenega sodišča ni razloga, da bi se glede odločitve o stroških postopka različno obravnavala individualna delovna spora, v katerem delavec v tožbi vtožuje ugotovitev obstoja delovnega razmerja in konkretne zneske pripadajočih denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v katerem delavec (potem, ko mu delodajalec po pravnomočni sodbi ne izpolni svoje opisno določene denarne obveznosti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) zahteva te denarne obveznosti z novo tožbo (kjer je tožbeni zahtevek postavljen tudi po višini).

Z ozirom na navedeno je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov le v zvezi z zavrnitvijo tožnikovega dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo pogodbene kazni, ki jo je tožnik vtoževal v znesku 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo 300 točk, za zastopanje na poravnalnem naroku 150 točk, za odsotnost iz pisarne pooblaščenca tožene stranke 120 točk, za zastopanje na prvem naroku 300 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk, za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje 375 točk, za predlog za obnovo postopka 450 točk, za narok v zvezi s predlogom za obnovo postopka 150 točk in za odsotnost iz pisarne 120 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (0,459 EUR) ter stroškov prihoda na narok v skupnem znesku 111,56 EUR, znaša 1.073,57 EUR. Te pravdne stroške je tožnik dolžan povrniti toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Pritožbeno sodišče ostalih priglašenih pravdnih stroškov toženi stranki ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z odvetniško tarifo, prav tako pa toženi stranki ni priznalo stroškov DDV (na kar utemeljeno opozarja v pritožbi tožnik), saj tožena stranka ni predložila dokazov o tem, da je pooblaščenec tožene stranke zavezanec za plačilo DDV.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v preostalem neutemeljena pritožba tožnika, iz katere izhaja, da zgoraj ugotovljenih pravdnih stroškov tožene stranke ni dolžan nositi, ker ni dal povoda za obnovo postopka. Dejstvo je, da je do obnove postopka v tem individualnem delovnem sporu prišlo na predlog tožene stranke in da je bila tožena stranka v tem postopku uspešna (ker je bilo v postopku pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas neutemeljen, je tožena stranka v postopku obnove v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 56/2007 z dne 11. 12. 2007, ki je bila potrjena s s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 231/2008 z dne 4. 9. 2009, uspela), zato ji je dolžan tožnik povrniti pravdne stroške v zvezi s tistim delom njegovega tožbenega zahtevka, ki se ni nanašal na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja (torej pravdne stroške v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede plačila vtoževane pogodbene kazni). Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da obravnava z dne 14. 5. 2009 ni bila potrebna. Na naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka dne 14. 5. 2009 je sodeloval pooblaščenec tožene strank, o predlogu za obnovo postopka je sodišče moralo odločiti na naroku, saj to izhaja iz določbe 398. oz. 399. člena ZPP, prav tako pa niso bili podani pogoji za odločitev brez glavne obravnave, kot jih določa 24. člen ZDSS-1. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da se toženi stranki ne morejo priznati stroški odsotnosti iz pisarne in stroški prihoda na naroke za njenega pooblaščenca, ker tožena stranka za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu ni pooblastila pooblaščenca iz kraja sedeža sodišča. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sedež tožene stranke v H., tožena stranka je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca, ki ima sedež v T., tako da je potrebno tudi stroške, ki jih je imel pooblaščenec tožene stranke za prihod na sodišče in za odsotnost iz pisarne uvrstiti med potrebne stroške tega individualnega delovnega spora. S tem, ko je tožena stranka za zastopanje pooblastila pooblaščenca, ki ima sedež bližje kraju sedeža sodišča, kot pa je sedež tožene stranke, toženi stranki ni mogoče očitati, da je s tem zlorabila svoje pravice oziroma da je s tem pooblastilom povzročala nepotrebne stroške, ki ji ne bi bili priznani skladno s 155. členom ZPP.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da jih je znižalo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa, medtem ko je v preostalem njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano odločitev o pravdnih stroških (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.