Jedro

Tako tedaj veljavni drugi odstavek 124. člena ZNP (Ur. l. SRS, št. 30/86) kot sedaj veljavni šesti odstavek 70. člena SPZ (Ur.l. RS, št. 87/2002) imata vsebinsko enako določbo o tem, da imajo solastniki, ki jim po sklepu o delitvi nepremičnina ne pripada, na njej zastavno pravico, dokler jim ni izplačana vrednost njihovega deleža, ki so jim ga dolžni izplačati drugi solastniki. Gre za zakonito zastavno pravico, vendar pa v obravnavanem primeru zahtevi pritožnikov, naj se zastavna pravica vpiše v njuno korist, ni mogoče ugoditi. Zemljiškoknjižno sodišče namreč odloča o vpisih le na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanje pravice, ki je predmet vpisa (in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom). V konkretnem primeru bi bil zato vpis hipoteke možen le v primeru, če bi sklep nepravdnega sodišča opr.št. N 323/91 v izreku vseboval ugotovitev o obstoju zastavne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 20.1.2015 ponovno odločalo o ugovoru M.H. in F.M. proti sklepu Dn št. 67653/2013 z dne 8.4.2013, s katerim je bila pri solastninskem deležu (sedaj pokojne) M.M. na posameznem delu št. 904 v stavbi št. 1724 k.o. S. dovoljena vknjižba lastninske pravice na S.B. in U.B. Tudi pri vnovičnem odločanju je ugovora zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo vsebino listine, ki je bila podlaga obravnavanemu zemljiškoknjižnemu vpisu, vsebino prvega odstavka 124. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) ter vsebino 148. in 149. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) in poudarilo, da je potrebno v primeru, ko je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno pred 1.1.2003, morebiten pogoj, zapisan v zemljiškoknjižnem dovolilu, šteti za nezapisan.

2. Proti taki odločitvi se pritožujeta M.H. in F.M. - dediča po pokojni M.M. Ponovno navajata, da sta 1/2 nepremičnine, v zvezi s katero je bil opravljen v obravnavani zadevi vpis, podedovala po mami L.M.,pri čemer pa sodišče sklepa o dedovanju ni takoj poslalo v zemljiško knjigo, temveč je to storilo po tem, ko sta predlog za vpis lastninske pravice na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 21.6.1993 že vložila S.B. in U.B. Pritožnika trdita, da sodišče ne bi smelo vpisati njune lastninske pravice, ker nista plačala kupnine po sklepu, ki je bil podlaga vpisu. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, kar je glede na takrat veljavno zakonodajo zadoščalo, da dokler izplačilo ni opravljeno, obdrži solastnik (v konkretnem primeru M.M.) lastninsko pravico na stanovanju, kot je to določal 124. člena ZNP. Predlagatelja nista plačala zneska niti pritožnikoma niti njuni pokojni materi in k predlogu za vpis lastninske pravice tudi nista predložila dokazila, da bi bil ta znesek plačan. Menita še, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati tretji odstavek 71. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ),ki določa, da imajo, če je predlog delitve nepremičnina, ostali solastniki do izplačila na njej zastavno pravico do višine vrednosti svojih idealnih deležev, ki so bili ugotovljeni v sklepu o delitvi. Zato imata dediča zastavno pravico na stanovanju in bi jo sodišče moralo v njuno korist tudi vpisati. Napotilo sodišča, da naj pritožnika v ustreznem postopku uveljavljata plačilo, je napačno, saj je jasno, da je terjatev zastarala in da bi morala biti zavarovana z zastavno pravico na predmetni nepremičnini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podlaga vpisu je sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani opr.št. N 323/91 z dne 21.6.1993, s katerim je sodišče odločalo o razdružitvi solastnine na stanovanju, ki je bilo v solasti S.B. in U.B. vsakega do 1/4 in M.M. do 1/2. S sklepom je sodišče odločilo, da se stanovanje v celoti dodeli v last prvo navedenima solastnikoma, ki pa sta dolžna v 30-ih dneh izplačati solastnici M.M. znesek tedanjih 1.929.145,00 SIT. Tako tedaj veljavni drugi odstavek 124. člena ZNP (Ur. l. SRS, št. 30/86) kot sedaj veljavni šesti odstavek 70. člena SPZ Ur. l. RS, št. 87/2002) imata vsebinsko enako določbo o tem, da imajo solastniki, ki jim po sklepu o delitvi nepremičnina ne pripada, na njej zastavno pravico, dokler jim ni izplačana vrednost njihovega deleža, ki so jim ga dolžni izplačati drugi solastniki. Gre za zakonito zastavno pravico, vendar pa v obravnavanem primeru zahtevi pritožnikov, naj se zastavna pravica vpiše v njuno korist (in s tem lastninska pravica predlagateljev U.B. in S.B. omeji), ni mogoče ugoditi. Zemljiškoknjižno sodišče namreč odloča o vpisih le na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanje pravice, ki je predmet vpisa (in ki ustrezajo drugim pogojem,določenim z zakonom). V konkretnem primeru bi bil zato vpis hipoteke možen le v primeru, če bi sklep nepravdnega sodišča opr. št. N 323/91 v izreku vseboval ugotovitev o obstoju zastavne pravice. Vpis brez ustrezne zemljiškoknjižne listine namreč ni možen.

5. Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na obrazložitev sklepa N 323/91 o tem, da naj bi M.M. obdržala lastninsko pravico na stanovanju vse dokler ne bo izplačan njen delež. Pravnomočen postane le izrek sklepa, medtem ko obrazložitev (tudi če bi bila pravilna, vendar v konkretnem primeru, kot je bilo obrazloženo, ni skladna z vsebino drugega odstavka 124. člena ZNP) odsotnosti odločitve v izreku sklepa ne more nadomestiti.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlagani vpis na podlagi sodne odločbe dovolilo, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali sta predlagatelja solastninski delež solastnici izplačala ali ne, je zato pravilna. Pridobitev lastninske pravice obeh predlagateljev ni bila pogojevana s plačilom, kot je to po tretjem odstavku 124. člena ZNP veljalo v primerih, ko so bile predmet delitve premičnine.

7. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).