Jedro

Materialnopravno izhodišče za presojo glede ničnosti pravnih poslov je 109. člen ZOR, ki določa, da se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Če je s poravnavo s premoženjem razpolagal pravni prednik tožeče stranke, je tožeča stranka aktivno legitimirana. Vprašanje lastništva poslovnega prostora za obstoj aktivne legitimacije v tej pravdi ni relevantno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ničnost poravnave medsebojnih terjatev (točka I. izreka odločbe) in stroškovna odločitev (točka III. izreka) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka II. izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na ničnost poravnave medsebojnih terjatev, sklenjena med pokojnim J. G. in družbo G. dne 1.9.1992, zavrže (točka I. izreka), tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in za povračilo pravdnih stroškov tožeči strank pa zavrnilo (točka II. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (točka III. izreka).

2. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija „sodbo v celoti“, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se vprašanje aktivne legitimacije prekriva s pravnim interesom, je zmotno. Zaradi napačnega izhodišča so zaključki sodišča naslonjeni na napačno uporabo 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar je posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja in protispisne obrazložitve. Zaključek o neizkazanem pravnem interesu, ker naj bi bil kupec predmetnih prostorov T. ne pa tožeča stranka, je zmoten in tudi irelevanten za ta spor. Uveljavlja namreč ničnost poravnave, katere podpisnica je oziroma naj bi bila njena pravna prednica. Ta pa je bila tudi lastnik predmetne nepremičnine, saj v skladu z notranjimi pravili posamezne delovne organizacije niso imele lastnega nepremičnega premoženja, temveč je ostalo pod okriljem matične družbe. Že samo dejstvo, da je nepooblaščena oseba zavezala pravno prednico tožeče stranke k določenemu izpolnitvenemu ravnanju, je razlog, da ima utemeljen interes za vložitev ničnostne tožbe. S sklenitvijo nične poravnave je njena prednica prevzela obveznosti in hkrati izgubila zahtevke, ki jih je imela zoper J. G. Obe pravdni stranki sta v stečaj družbe P. prijavili izločitveno pravico, zato sta v negotovosti glede njunega položaja in bo ugoditev tožbenemu zahtevku zanjo predstavljala pravno korist. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je izločitveno pravico v stečaj prijavila povsem neupravičeno, ker ni pravna naslednica kupca sporne nepremičnine.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V uvodu pritožbe tožeča stranka navaja, da izpodbija „celotno sodbo“, obrazloženo pa izpodbija le prvostopenjski sklep o zavrženju tožbe v delu, s katerim zahteva ugotovitev ničnosti poravnave. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 350. člena ZPP prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna. Pasivno legitimiran je zemljiškoknjižni lastnik, to pa nista toženca, zato je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. V zemljiški knjigi je že ves čas kot lastnik oziroma prej imetnik pravice uporabe pri delu stavbe parc. št. 209.E, vpisane pri vložku št. 700/37 k. o. X., vpisan prodajalec (P., d.d.). Ne prodajna pogodba med P. in T., z dne 17.10.1988 (priloga A4), ne sporna poravnava nista bili zemljiškoknjižno realizirani (gl. točko 15 izpodbijane odločbe). Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve prvo sodišče v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev v točki II. izreka (353. člen ZPP).

6. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti poravnave medsebojnih terjatev z dne 1.9.1992. Od vprašanja, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbo, je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa obstoj pravnega interesa za tožbo. Tega ima, kdor izkaže, da bi mu uspeh v pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali na zakon oprto korist. Obe pravdni stranki zatrjujeta, da sta lastnici iste nepremičnine – poslovnega prostora, obe sta priglasili izločitveno pravico v stečajnem postopku in v zvezi s tem med njima teče gospodarski spor. Glede na to, da tožena stranka svojo lastninsko pravico temelji na sporni poravnavi, je izkazani pravni interes za ugotovitev ničnosti te poravnave. V primeru uspeha tožeče stranke namreč tožena stranka ne bo mogla uspešno uveljavljati na poravnavi temelječe lastninske pravice. Odločitev o zavrženju (dela) tožbe je materialnopravno zmotna, zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, razveljavilo sklep o zavrženju (točka I. izpodbijane odločbe) in v tem delu vrnilo zadevo v nadaljnje sojenje (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je razveljavilo tudi stroškovno odločitev prvega sodišča (četrti odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka bo namreč odvisna od končnega uspeha strank.

7. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti o zadevi. Pritožbeno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za tožbo za ugotovitev lastninske pravice na poslovnem prostoru, pač pa tožbo za ugotovitev ničnosti poravnave, na kateri tožena stranka uveljavlja lastninsko pravico na poslovnem prostoru. Ker je bil pravni posel – poravnava - sklenjen 1.9.1992, se sporno razmerje presoja po določbah ZOR (1060. člen Obligacijskega zakonika). Materialnopravno izhodišče za presojo glede ničnosti pravnih poslov je 109. člen ZOR, ki določa, da se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožeča stranka oz. njen pravni prednik naj bi s poravnavo priznal obstoj dolga napram pravnemu predniku tožencev in mu za poplačilo dal v posest poslovni prostor ter dovolil vpis lastništva na njem nanj. Če je s poravnavo s premoženjem razpolagal pravni prednik tožeče stranke, je tožeča stranka aktivno legitimirana. Vprašanje lastništva poslovnega prostora za obstoj aktivne legitimacije za to pravdo ni relevantno. V zvezi z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča glede lastninske pravice G. in T. pa pritožbeno sodišče opozarja, da v sistemu družbene lastnine ni bilo klasičnih lastninsko-pravnih razmerij, zato ni nujno, da je T., ki je bil podpisnik pogodbe, s tem postal tudi imetnik pravice uporabe poslovnega prostora, ob prehodu družbene lastnine v privatno pa lastnik. V sistemu družbene lastnine so bila ta razmerja urejena s samoupravnimi akti, ob prehodu v privatno lastnino pa s predpisi o lastninjenju. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je dokazno breme za dejstva, ki dokazujejo veljaven nastanek pravnega razmerja, na toženi stranki, na tožeči stranki pa dokazno breme za dejstva, na katera opira svoje trditve o neobstoju pravnega razmerja.(1)

(1) Gl. komentar A. Galiča k 181. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS i GV Založba leta 2006, str.156.