Jedro

Delovno sodišče v individualnem delovnem sopru ni pristojno ugotavljati, ali je tožnik storil kaznivo dejanje. Ker je obstoj hujše kršitve delovne obveznosti, ki je očitana tožniku, vezana na obstoj kaznivega dejanja, za katerega tožnik ni bil obsojen, ga tudi ni mogoče spoznati za odgovornega očitane hujše kršitve delovne obveznosti storjene s kaznivim dejanjem, s katerim se krni ugled državnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita odločba disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije št. 172-20/95 z dne 2.6.1995 in odločba Ministrstva za X. št. 01-16/3-95 z dne 18.4.1995, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja in disciplinski postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 77.512,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je kot odločilni razlog za oceno, da tožnik ni uresničil vseh zakonskih zankov kaznivega dejanja po členu 221 Kazenskega zakonika RS, odst. I navedlo, da ni zanesljivega dokaza o tem, da bi tožnik vedel, da bi njegova žena prišla v posest čekov potom kaznivega dejanja. Ker je o tem obstajal dvom, je moralo odločiti, da ni hujše kršitve po 1. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih in posledično razveljaviti izpodbijani odločbi disciplinskih organov tožene stranke. Takšni zaključki so po oceni tožene stranke, glede na izvedene dokaze v disciplinskem in sodnem postopku nelogični in v medsebojnem nasprotju. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze napravilo napačno dokazno oceno, vsled česar meni, da so razlogi sodbe nejasni, medsebojno nasprotni in je zaradi tega napravljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90).

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Po določbi 1. točke 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 - 4/93) so hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Tožnik je bil v postopku pri toženi stranki spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 1. odst. 45. člena ZDDO, ker je neugotovljenega dne v mesecu septembru 1994 neopravičeno vnovčil 6 gotovinskih čekov Banke X., last I. I. in z njimi delno poravnal račun za nabavljeni gradbeni material v trgovini B.B. v C. in je s tem nesporno uresničil znake kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221 KZ RS, s katerim se krni ugled državnega organa. Tožnik je bil torej spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti, ki jo je storil s kaznivim dejanjem, s katerim se krni ugled državnega organa. Tožnik za navedeno dejanje ni bil spoznan za odgovornega v kazenskem postopku in iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje niti ne izhaja, ali je zoper tožnika sploh tekel kazenski postopek. Po stališču pritožbenega sodišča, pa lahko delavec stori navedeno hujšo kršitev delovnih obveznosti, katera je opredeljena tako, da se lahko stori tudi izven dela, le v primeru, če je s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno, da je delavec storil kaznivo dejanje. V tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, temveč je le zatrjevala, da ima njegovo dejanje znake kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221 KZ RS, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje za ugotovitev hujše kršitve delovnih obveznosti, ki se stori s kaznivim dejanjem, s katerim se krni ugled državnega organa. Kot že rečeno, je pogoj za ugotovitev kršitve delovnih obveznosti iz navedenih razlogov obstoj kaznivega dejanja. Obstoj kaznivega dejanja pa ugotavlja kazensko sodišče. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje "ni niti malo vživelo v vlogo kazenskega sodišča" neutemeljene in tudi pravno zmotne. Po določbi 97. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur.l. RS št. 19/94, 45/95) sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih s splošno pristojnostjo, na sodiščih ustanovljenih za zadeve določenih pravnih področij (specializirana sodišča), se izvaja sodna oblast v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena.

Delovna sodišča so pristojna, da v individualnih delovnih sporih odločajo o zadevah naštetih v 4. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), v kazenskih zadevah pa odločajo sodišča splošne pristojnosti in sicer okrajna in okrožna sodišča, kot to določa 99. in 101. člen ZS.

Glede na vse navedeno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu ne more ugotavljati obstoja kaznivega dejanja, prav tako pa zato niso pooblaščeni disciplinski organi tožene stranke. Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. 27. člen Ustave pa določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Glede na navedene določbe, je obstoj hujše kršitve delovne obveznosti, ki je očitana tožniku, vezan na obstoj kaznivega dejanja, za katero pa tožnik ni bil obsojen. Zaradi navedenega tožnika ni mogoče spoznati za odgovornega za očitano disciplinsko kršitev.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.