Jedro

Kljub temu, da v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev ni potrebno razpolagalno dejanje prejšnjega lastnika, lahko novi lastnik doseže vknjižbo (s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže) le na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice (21. člen ZZK).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Zaznamba vložene pritožbe se izbriše.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdržalo v veljavi zemljiškoknjižni sklep Dn. št. 3332/98, z dne 20.7.1999, s katerim je v izpodbijanem delu zemljiškoknjižna referentka zavrnila predlog v delu, ki se je nanašal na odpis parc. št. 204/2, travnik od vl. št. 19 k.o. K... in vknjižbo lastninske pravice. Zoper tak sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje predlagateljica. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo iz povsem drugih razlogov kot zemljiškoknjižna referentka. Predlagateljica ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za pridobitev lastninske pravice ne obstaja veljavni pravni temelj. Sklenitev kupne pogodbe z dne 25.11.1960 med pravnimi predniki obeh sedanjih pogodbenih strank, med strankama ni bila nikdar sporna. Original pogodbe se je žal izgubil. Razlog za sklenitev zemljiškoknjižne listine nista izročilna in darilna pogodba z dne 6.6.1983 in 25.11.1997, kot zmotno navaja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ampak kupna pogodba z dne 25.11.1960, ki ni bila nikdar zemljiškoknjižno realizirana. Kupec s sklenitvijo pogodbe sicer še ni postal lastnik, ima pa obligacijskopravni zahtevek na izstavitev istine, ki bo omogočala vpis v zemljiško knjigo - prav to je zemljiškoknjižna listina o priznanju lastninske pravice. Med drugimi pogodbenimi strankami (nasledniki prvotnih pogodbenih strank) je zemljiškoknjižna listina sklenjena zato, ker nobeden od skleniteljev pogodbe z dne 25.11.1960 ne živi več. Drugi pravni temelj za vknjižbo lastninske pravice pa je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki v 28. členu določa, da dobroverni posestnik nepremičnino priposestvuje po 20 letih, zakoniti (kar predlagateljica je) pa v 10 letih. V priposestvovalno dobo se šteje tudi čas, ko so imeli nepremičnino v posesti predlagateljičini predniki, kot dobroverni posestniki (30. člen ZTLR). Predlagateljica v pritožbi natančno opiše kateri od njenih pravnih prednikov ter koliko časa je imel sporno zemljišče v dobroverni posesti in meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sporno zemljišče še ni priposestvovano. Pritožnica zato predlaga, da višje sodišče izpodbijnai sklep spremeni tako, da se dovoli vpis lastninske pravice na parc. št. 204/2 k.o. K... na ime predlagateljice, hkrati pa odloči o izbrisu zaznambe zavrnitve predloga pri vl. št. 19 k.o. K.... Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi sta predvsem določbi 17. in 21. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK). Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da zemljiškoknjižna listina o priznanju lastninske pravice z dne 4.6.1998 ni veljaven pravni temelj za pridobitev lastninske pravice. Četudi bi to bila, pa je pravilen zaključek zemljiškoknjižne referentke v sklepu Dn. št. 3332/98-1, z dne 20.7.1999, da predlagateljica, kljub pozivu, ni predložila potrdila v smislu 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Listine o priznanju lastninske pravice z dne 4.6.1998 ni mogoče presojati brez podlage, ki se v sami pogodbi omenja, to pa so, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje: - kupna pogodba med A. O. in T. D. z dne 29.12.1961; - izročilna pogodba med T. D. ter A. in J. G. z dne 6.6.1983 in - darilna pogodba med A. ter J. G. in predlagateljico A. T. z dne 13.2.1997. Takšne pogodbe bi bile lahko, če izpolnjujejo formalnosti, ki jih predpisuje ZZK, listine, ki vsebujejo veljaven pravni temelj v smislu določbe 21. člena ZZK. V skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZZK lahko pri večkratnih zaporednih prenosih, ki niso vpisani v zemljiško knjigo (v obravanavni zadevi ni vpisan nobeden od zgoraj navedenih prenosov) zadnji pridobitelj predlaga vpis pravice neposredno nase, če predloži za vsak prenos listino, ki bi bila lahko predlaga za zemljiškoknjižni vpis. To pravilo ne pomeni popuščanja glede zahtev za vknjižbo in nikakor ne posega v načelo pravnega prednika, ampak je zgolj tehnično pomagalo. Pogoj za takšen preskok pa je nepretrgana veriga pravnih temeljev, ki so podlaga zaporednih prenosov. Predlagateljica bi torej morala za vsakega od (zgoraj navedenih) zaporednih prenosov predložiti listino (v smislu 21. člena ZZK), česar ni storila, saj ni predložila izročilne pogodbe z dne 6.6.1983 in darilne pogodbe z dne 13.2.1997. Poleg tega bi morale za dovolitev vknjižbe lastninske pravice vse "vmesne listine" izpolnjevati vse pogoje za izvedbo "vmesnih vpisov", tudi pogoj iz 2. odstavka 82. člena ZZK. Predlagatljica torej ni izkazala nepretrgane verige pravnih temeljev, ki so bili podlaga zaporednim prenosom. Glede pritožbenih trditev v zvezi s priposestvovanjem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnica sicer pravilno povzema določbe ZTLR, da se s priposestvovanjem pravica dobi po samem zakonu. V tem primeru je zakon (neposredni) pravni temelj pridobitve stvarne pravice. Vendar pa kljub temu, da v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev ni potrebno razpolagalno dejanje prejšnjega lastnika, lahko novi lastnik doseže vknjižbo (s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže) le na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice (21. člen ZZK). Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da v predlogu priloženi zemljiškoknjižni listini o priznanju lastninske pravice z dne 4.6.1998 ni izjave zemljiškoknjižne lastnice, da priznava pridobitev lasninske pravice predlagateljice s priposestvovanjem. Predlogu torej ni bila priložena listina, ki bi izkazovala priposestvovanje kot veljaven pravni temelj za pridobitev lasninske pravice predlagateljice. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani; odločitev sodišča prve stopnje pa je (ob pravilni uporabi materialnega prava) pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo predlagateljice na podlagi določbe 2. točke 95. člena ZZK kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 2. točke 95. člena ZZK je višje sodišče ob zavrnitvi pritožbe odločilo tudi o izbrisu zaznambe vložene pritožbe.