Jedro

Slabo finančno stanje dolžnika ter s tem povezane slabše možnosti za izterjavo (morebitnega) v sporu prisojenega zneska, ne pomenijo, da dolžnik aktivno onemogoča izterjavo, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se toženi stranki prepoveduje razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, vl. št. ..., k.o. ..., ... (ID ...) parc. št. ..., kot lastnina tožene stranke, v naravi stanovanjski objekt površine 160 m2 z dvoriščem v izmeri 654 m2, do dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi in še 30 dni po pravnomočnosti (1. odstavek). V nadaljevanju je zavrnilo predlog, da se vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa vpiše v zemljiško knjigo pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti po uradni dolžnosti z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (2. odstavek). Zavrnilo je zahtevek, da morebitno pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (3. odstavek).

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in v pritožbene namene navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da objektivno slabe možnosti izterjave same po sebi niso aktivno onemogočanje izterjave, da tožnica ni zatrjevala, da toženec aktivno deluje v smeri onemogočanja izterjave, da je lastnina nepremičnine sporna, ker je vložena tožba na ugotovitev solastnine, da tožnica ni izkazala, da toženec ne bi utrpel začasno odredbe velike škode oziroma te škode ne bi utrpela izvenzakonska partnerica idr.. Navaja, da je pravica do denarne terjatve tožnice verjetna. Toženec kljub poteku časa ni plačal ničesar niti obročno, niti tistega dela odpravnine, ki jo je sam zapisal v odpovedi. Tožencu je bil vročen tudi izvensodni zahtevek za plačilo, na katerega se le-ta ni odzval. Toženec nima premoženja, tožnica se ne more poplačati iz drugega kot iz nepremičnega premoženja. Dejstvo, da se je pričel s strani partnerke toženca postopek za delitev skupnega premoženja, kaže na aktivnost toženca v smeri, da se izterjava terjatve vsaj začasno oteži, če ne celo onemogoči. Toženec živi z izvenzakonsko partnerko več let. Brez izdaje začasne odredbe bo lahko toženec (njegovo finančno stanje, ko naj bi bil tudi bolan, nezmožen delati, brez dohodkov) nepremičnino odtujil kadarkoli (seveda skupaj s hipoteko) in tako tožnici onemogočil izterjavo, ko ne bo mogel plačati hipoteke. Tožnica navaja, da poteka za sodelavko N.S. identičen postopek pod opr. št. Pd 187/2011, kjer je sodišče tudi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in je prav tako tožnica vložila pritožbo. Obe terjatvi bivših delavk znašata v glavnici nekaj manj kot 18.000,00 EUR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarje terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi upnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, za katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do pravnega vprašanja, ali je tožnica izkazala, da denarna terjatev verjetno obstoji, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Glede na siceršnjo obrazložitev je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je verjetnost terjatve podana. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je v tej fazi postopka terjatev tožnice verjetno izkazana le delno, saj tožnica za svoje tožbene trditve ne predloži dokazov, pač pa navede, naj sodišče samo pribavi zgodovinske izpiske, iz katerega bo razvidna delovnopravna kontinuiteta oziroma prevzem oziroma pripojitev firme, kar pa ni dolžnost sodišča v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi, to je dolžnost tožnice, da navedeno dokaže po izvedenem dokaznem postopku.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da slabo finančno stanje in s tem slabše možnosti za izterjavo, same po sebi ne pomenijo dolžnikovo aktivno onemogočanje izterjatve in to dejstvo izpolnitve nevarnosti ne dokazuje. Tožnica ni predloga utemeljevala s subjektivnim delovanjem toženca v smeri onemogočanja izterjave, tako da ni podan tudi pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Dejstvo, da toženec ni plačal svojega vsaj delnega dolga po prejetem opominu, pa tudi ne pomeni njegovega subjektivnega onemogočanja izterjave. ZIZ v 3. odstavku 270. člena določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnica je predlagala zavarovanje svoje terjatve v višini 9.054,64 EUR, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča le delno verjetno izkazana, pri tem pa predlagala prepoved razpolaganja z nepremičninami vpisanimi v zemljiški knjigi, ki v naravi predstavljajo stanovanjski objekt površine 160 m2 z dvoriščem v izmeri 654 m2, ki pa nedvomno predstavljajo veliko vrednost, tako da obstaja velika nesorazmernost glede predloga začasne odredbe za zavarovanje tožnikove denarne terjatve v primerjavi z vrednostjo nepremičnin v solastnini toženca, v zvezi s katerim je tožnica predlagala prepoved obremenitve in odtujitve. Tako je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ni izkazana verjetnost izpolnitve nevarnosti v smislu določil 2. odstavka 270. člena ZIZ in da ni izkazana verjetnost, da bi toženec s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ), predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.