Jedro

Z vidika izvajanja davčnih predpisov se zaradi izogibanja davčnih obveznosti navidezno sklenjena darilna pogodba ne upošteva. To je stališče, ki ga je o (ne)upoštevnosti sporne darilne pogodbe v davčnem postopku zavzela tožena stranka, skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča, po katerem se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, odpravlja na upravnopravnem področju (sodbe II Ips 913/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 905/94 z dne 8. 6. 1005, II Ips 284/95 z dne 26. 3. 1997).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 13. 2. 2004, s katero se tožeči stranki od davčne osnove 2.623.703,00 SIT odmeri davek od dobička iz kapitala po stopnji 30 % v znesku 787.111,00 SIT. Odločitev organa prve stopnje je po presoji tožene stranke pravilna in ob ugotovljenem dejanskem stanju skladna z določbami 58., 58.b, 60. in 69.a člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96 - dalje ZDoh), katerih vsebino v bistvenem povzema. Strinja se z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bila darilna pogodba med zakoncema z dne 28. 10. 2002 sklenjena z namenom ali motivom oziroma nagibom izogniti se plačilu davka od dobička iz kapitala, ki bi ga bila sicer tožeča stranka dolžna plačati ob neposredni prodaji delnic, in z odločitvijo, da se kot dejanski prodajalec delnic obravnava tožeča stranka in ne njen mož, obdarjenec po darilni pogodbi, ki je delnice CCC nato čez dva tedna prodal. Pritožbeni ugovor kršitve 58. člena ZDoh v zvezi s 533. in 435. členom ZO zavrača. Darilne pogodbe res ni mogoče enačiti s prodajno, vendar pa je ob upoštevanju vsebine sklenjenega posla pred obliko potrebno ugotoviti, da iz vseh okoliščin obravnavanega primera izhaja, da je bila darilna pogodba med tožečo stranko in njenim zakoncem sklenjena zato, da bi se tožeča stranka izognila plačilu davka od dobička iz kapitala. Vrednost delnic, navedena v darilni pogodbi, ustreza visokemu porastu vrednosti delnice CCC po objavi družbe DDD za prevzem CCC. Tožeča stranka je mogla in morala vedeti, da bi v primeru prodaje navedenih delnic, ki jih ni imela v lasti še tri leta (tiste, ki jih je v lasti imela že tri leta, je prodala sama), bila brez vsakega dvoma po 58. členu ZDoh zavezanka za davek od dobička iz kapitala. Ker pa veljavni zakon govori o tem, da je zavezanec za davek oseba, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev, je bilo tudi znano in objavljeno stališče v nekaterih medijih, da se je ob jezikovni razlagi zakona davku mogoče izogniti s sklenitvijo darilne pogodbe z zakoncem ali bližnjim sorodnikom. Tožena stranka zato meni, da je za vse to tožeča stranka vedela in mogla vedeti in da je prav zaradi tega sklenila darilno pogodbo. Namen oziroma nagib sklenitve darilne pogodbe tako ni bil zgolj v podaritvi delnic zaradi skupnih vlaganj in razdelitve prihodkov iz vloženih vrednostnih papirjev med zakoncema, kot navaja (pri)tožnica, ampak tudi njihova nadaljnja prodaja, kajti v nasprotnem primeru jih zakonec pač ne bi prodal in se (pri)tožnici dobiček v zvezi s temi delnicami tudi ne bi ugotavljal. Z vidika izvajanja davčnih predpisov se zaradi izogibanja davčnih obveznosti navidezno sklenjena darilna pogodba ne upošteva in se kot prodajalka delnic in s tem zavezanka za davek od dobička iz kapitala utemeljeno šteje tožeča stranka. Ker ji je bil davek odmerjen upravičeno in od pravilno ugotovljene davčne osnove, njeni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka tožbo zaradi molka tožene stranke o vloženi pritožbi utemeljuje z navedbami in razlogi, ki jih je uveljavljala že v svoji pritožbi. Po odločitvi o pritožbi pa tožbo razširja na izpodbijano odločbo in vztraja pri dosedanjih stališčih.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. U-A18-2954/2004-3-R z dne 8. 9. 2004. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v prvotno vloženi tožbi (s sklicevanjem na pritožbo) enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Pri tem dodaja še, da je stališče, ki ga je o (ne)upoštevnosti sporne darilne pogodbe v davčnem postopku zavzela tožena stranka, skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča, po katerem se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, odpravlja na upravnopravnem področju (sodbe II Ips 913/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 905/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 284/95 z dne 26. 3. 1997).

Ker so po navedenem tožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).