Jedro

Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da se je tožnica s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 22. 10. 2013 odpovedala uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Ob ugotovitvi izvedenca, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno dne 21. 11. 2014, tožnici obseg vtoževane škode na dan podpisa sporazuma še ni bil znan, zato se tožnica ni mogla odpovedati zahtevku, ki še ni zapadel in glede katerega še ni začel teči niti zastaralni rok.

Okoliščina, da tožena stranka ni lastnica skladišča, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ni bistvena za presojo njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka uporabnik skladišča, vanj so običajno prihajali njeni zaposleni iskat stvari za potrebe dela pri toženi stranki, kar pomeni, da gre navedeni prostor nedvomno šteti za kraj, kjer je tožnica opravljala delo.

Okoliščina, da se je tožnica leta 2013 vrnila na delo, sprva za krajši delovni čas, nato pa do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za polni delovni čas, ne pomeni, da je s tem pretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom in zdravljenjem tožnice v letu 2014.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino 42.956,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka); zavrne se zahtevek za plačilo 21.602,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2015 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 42.956,65 EUR od 29. 1. 2015 do 30. 1. 2015 (II. točka izreka); postopek se ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo 5.912,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2015 do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti za tožnico sodno takso v znesku 434,70 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka); tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.476,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odmera pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v skladu z aktualno sodno prakso v podobnih zadevah. Ker je tožničina delovna zmožnost zmanjšana za 30 - 40 %, bi morala odškodnina iz tega naslova znašati vsaj 20.000,00 EUR. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine iz naslova strahu, saj bi morala ta ob upoštevanju sodne prakse v podobnih zadevah znašati vsaj 2.500,00 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev izgubljenega dohodka. Zaključek sodišča, da tožnica ni navedla, kako je izračunala razliko v plači, je v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zavrnitve tega dela zahtevka v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala dokazati, da izguba tožničinega dohodka ni bila tako visoka, kot je navajala in dokazovala tožnica. Sodišče bi se moralo konkretno opredeliti vsaj glede izgubljenega dobička brez upoštevanja nadur, če je sledilo ugovoru tožene stranke, da se je po škodnem dogodku število nadur zmanjšalo. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnici prisodi odškodnino v višini 58.057,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe pa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do argumentov tožene stranke, s katerimi je utemeljevala, da se je tožnica s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja zavestno odpovedala vsem zahtevkom iz delovnega razmerja, med katere spada tudi obravnavani odškodninski zahtevek oziroma vsaj zahtevkom glede premoženjske in nepremoženjske škode, ki je bila ob podpisu sporazuma dne 22. 10. 2013 znana. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožnica v času škodnega dogodka opravljala delo za toženo stranko ter zaključku, da je nepomembna okoliščina, ali je bila tožena stranka lastnica skladišča, v katerem se je zgodil škodni dogodek. Tožena stranka je tožnici zagotovila ustrezno lestev v cvetličarni, ki bi jo tožnica lahko prenesla v skladiščni prostor, in jo uporabila, a se je samovoljno odločila za uporabo nevarnejše lestve, ki se je nahajala v skladišču. Delodajalec ne more odgovarjati za delavčevo samovoljno uporabo neustreznih pripomočkov. Tožena stranka je tožnici zagotovila tudi ustrezno usposabljanje iz varstva pri delu in v povezavi s samovoljno uporabo neustreznega pripomočka je padec posledica neskrbnega ravnanja tožnice, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti vsaj soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka v višini 30 %. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da se je tožnica v letu 2013 vrnila na delo za polni delovni čas, zato zdravljenje po vrnitvi na delo ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kot je zmotno ugotovilo sodišče. V zvezi s poškodbami tožnice je tožena stranka predlagala dodatno zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, ki pa je sodišče ni zaslišalo, zavrnitve dokaznega predloga pa niti ni obrazložilo. Tudi izvedenec je na vprašanje vzročne zveze med zdravljenjem v letu 2014 in škodnim dogodkom odgovoril le pavšalno, sodišče pa je njegovo mnenje zgolj povzelo v sodbo, ki zato v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti. Glede izvedeniškega mnenja očita, da je izvedenec presegel navodilo sodišča in sam pridobil vso relevantno tožničino zdravstveno dokumentacijo, s čimer je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti ter razpravno načelo. Tožena stranka ni mogla preveriti njegovih zaključkov, saj z njimi ni seznanjena. Zaradi navedenega ravnanja izvedenca bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, česar pa ni storilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Glede višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni odgovorilo na vse očitke tožene stranke glede seštevka trajanja bolečin, sodba pa tudi ni ustrezno obrazložena, saj ni jasno, katere bolečine zaradi katerih dogodkov je sodišče štelo v določeno kategorijo. Odškodnina za strah je glede na sodno prakso previsoka, enako tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem delu je sodišče le sledilo nekonkretiziranim navedbam tožnice o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ni pa v zvezi s tem zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke in svoje odločitve niti ni obrazložilo, s čimer je kršilo določbe ZPP o dokazovanju. Glede skaženosti je izvedenec ocenil, da gre za skaženost lažje stopnje, zaradi česar bi moralo sodišče v tem delu zahtevek zavrniti. Glede povrnitve stroškov poti bi moralo sodišče odmeriti stroške v višini stroška bencina ob običajni porabi vozila 8 litrov na 100 kilometrov. Pretirano pa je tudi odmerjena višina stroškov za tujo nego in pomoč. Glede ustavitve postopka je sodišče ustavilo postopek za znesek 5.912,14 EUR, vendar pa je tožnica umaknila tožbo v višini 6.002,14 EUR, česar pa sodišče ni upoštevalo in tega tudi ni pojasnilo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

7. V obravnavanem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi padca z lestve dne 14. 8. 2012. Dogodek se je zgodil v skladišču, ki ga je za shranjevanje svojih izdelkov uporabljala tožena stranka. Tožnica toženi stranki očita, da ni poskrbela za varno opravljanje dela, saj tožnici ni zagotovila ustreznega usposabljanja glede varstvu pri delu, niti ji v skladišču ni zagotovila ustrezne lestve, s pomočjo katere bi tožnica lahko dosegala izdelke na višjih policah, zato je morala tožnica uporabiti neustrezno lestev, pri tem pa je zaradi neustreznosti lestve padla in se pri tem poškodovala - odprt večkosovni znotrajsklepni zlom leve petnice.

K pritožbi tožnice:

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede izgubljenega dobička po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tožnica z očitkom bistvene kršitve določb postopka v tem delu dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni niti napačno povzelo vsebine listin v spisu v izpodbijano sodbo glede izgubljenega dobička, kot neutemeljeno očita tožnica, temveč je na podlagi pravilnega povzetka listin napravilo dokazno oceno, ki ji tožnica nasprotuje. Nasprotovanje dokazni oceni ali materialnopravnim zaključkom sodišča pomeni uveljavljanje katerega od drugih dveh pritožbenih razlogov, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

9. Tožnica neutemeljeno kot prenizki nasprotuje prisojeni denarni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR (približno 9-kratnik povprečne mesečne plače). Sklicevanje tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 646/2009 z dne 21. 10. 2010, ni utemeljeno, saj je oškodovanec v citirani zadevi utrpel hujšo poškodbo (poleg zloma petnice še odprt zlom gležnja II. stopnje), zato že iz tega vidika zadeva ni primerljiva, poleg tega pa je bil oškodovanec v citirani zadevi bistveno mlajši (le 16 let). V odločbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 163/2015 z dne 23. 7. 2015, pa je oškodovanec kot dominantni poškodbi utrpel odprt zdrobljen zlom desne goleni in izpahnjen zlom prve in druge stopalne kosti desno, zato z vidika same poškodbe zadeva ni primerljiva, prav tako pa je v citirani zadevi tožena stranka sama navajala, da bi morala biti odškodnina znižana na največ 20.000,00 EUR, s čimer se citirana zadeva prav tako bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. Na drugi strani je Višje sodišče v Ljubljani v novejši odločbi, opr. št. II Cp 2842/2016 z dne 21. 2. 2017 oškodovancu odmerilo pravično denarno odškodnino v znesku 10,8 plač (11.000,00 EUR), kar je skladno tudi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi, ki so opredeljeni v omenjeni odločbi. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi prisodilo 1.000,00 EUR nižjo odškodnino, kar pa utemeljuje okoliščina, da je v citirani sodbi oškodovanec nekoliko bolj omejen pri svojih življenjskih aktivnostih, saj ne more hoditi več kot 2 km, medtem ko je po lastni izpovedi tožnica zmožna hoditi do 5 km. Zato prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih in jo tudi pritožbeno sodišče šteje kot pravično in primerno.

10. Sodišče prve stopnje je tudi primerno odmerilo odškodnino za primarni oziroma sekundarni strah v znesku 1.600,00 EUR. V citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 646/2009 z dne 21. 10. 2010 je Vrhovno sodišče RS navedlo 2 različna zneska prisojene odškodnine iz naslova strahu (3.338,34 EUR v 6. točki obrazložitve in 2.086,46 EUR v 1. točki obrazložitve). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil dejansko prisojen znesek 2.086,46 EUR, saj je naveden v delu, v katerem je Vrhovno sodišče RS povzelo odločitev nižjih sodišč. Ta znesek pa pomeni, da prisojena odškodnina v obravnavani zadevi niti ne odstopa po višini od sodne prakse v primerljivih zadevah.1 Sicer je prisojeni znesek v citirani zadevi nekoliko višji, kar pa gre pripisati dejstvu, da je šlo v citirani zadevi za bistveno mlajšega oškodovanca, ti pa drugače čustveno dojemajo tovrstne dogodke. V predloženi odločbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 163/2015 z dne 23. 7. 2015 pa je sodišče samo navedlo, da prisojeni znesek 5.000,00 EUR odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, hkrati pa je oškodovanec v tej zadevi trpel zelo hud primarni strah ob škodnem dogodku, nato pa še hud sekundarni strah ob sprejemu v dve različni bolnišnici in še prve dni po štirih operativnih posegih. V obravnavani zadevi pa je izvedenec ugotovil, da tožnica ni trpela hudega primarnega niti hudega sekundarnega strahu in torej zadeva v bistvenem odstopa od citirane sodbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da pomeni znesek 1.600,00 EUR pravično denarno odškodnino iz naslova strahu.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala izgubljenega dobička iz naslova razlik v plači. Glede nadur je tožnica ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2018 sama potrdila, da so se nadure počasi ukinjale, če zanje ni bilo potrebe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi po rednem teku stvari ustvarila prihodke iz naslova nadur. Glede očitka, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do izgubljenega dobička brez upoštevanja nadur, ki naj bi predstavljale le manjši delež izgubljenega dobička, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da, razen pavšalne navedbe v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2017, tožnica ni podala nobenih konkretnih navedb, katere postavke poleg nadur všteva v izgubljeni dobiček. Tudi ob zaslišanju dne 21. 5. 2018 je tožnica izpovedovala le glede nadur, zato je pravilen zaključek, da glede drugih postavk tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke:

12. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi (zadostno) opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke glede odpovedi zahtevku s sporazumom z dne 22. 10. 2013, glede temelja, vzročne zveze, izvedenskega mnenja in višine odškodnine po posameznih postavkah. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pa sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo mogoče preizkusiti, kar je v obravnavani zadevi mogoče. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, iz obrazložitve sodbe pa je jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče prav tako ne stori očitanih bistvenih kršitev postopka.

13. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga za dodatno zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke v zvezi s poškodbami tožnice po vrnitvi na delo leta 2013 in v zvezi z ugotovitvijo višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zakonita zastopnica tožene stranke je bila zaslišana na (prvem) naroku za glavno obravnavo dne 5. 10. 2017, na katerem je že izpovedala, da v letu 2013 pri tožnici ni zaznala zdravstvenih težav. V nadaljnjih vlogah oziroma na naslednjih narokih pa tožena stranka ni podala substanciranega predloga za dodatno zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke. Zato ne drži navedba, da je tožena stranka sploh podala dokazni predlog za dodatno zaslišanje, posledično pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

14. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da se je tožnica s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 22. 10. 2013 odpovedala uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Ob ugotovitvi izvedenca, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno dne 21. 11. 2014, tožnici obseg vtoževane škode na dan podpisa sporazuma še ni bil znan, zato se tožnica ni mogla odpovedati zahtevku, ki še ni zapadel in glede katerega še ni začel teči niti zastaralni rok. Ne drži niti pritožbena navedba, da se je tožnica s sporazumom odpovedala vsaj uveljavljanju (premoženjske) škode, katere obseg ji je bil ob podpisu sporazuma znan. Zakonita zastopnica tožene stranke je ob zaslišanju izpovedala, da je tožena stranka pripravila sporazum, v katerem je med drugimi standardnimi določili tudi določilo, da med strankama ni nobenih zahtevkov več. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke, je treba po določbi 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) nejasna pogodbena določila razlagati v korist druge stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da od tožnice, ki je prava neuka stranka, ni bilo mogoče pričakovati, da je ob podpisu sporazuma z vnaprej pripravljeno vsebino o odpovedi vsem zahtevkom predvidela, da se odpoveduje tudi terjatvi iz civilnega delikta. Po presoji pritožbenega sodišča prav okoliščine umika predloga za sporazumno prekinitev delovnega razmerja dne 29. 8. 2012 ovržejo pritožbeno navedbo, da je tožnica prava uka stranka. Tožnica je namreč navedla, da je šele s pomočjo odvetnika ugotovila, da ob sporazumnem prenehanju delovnega razmerja ni upravičena do pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti in je zato tudi umaknila prvi predlog. Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 732/2013 z dne 22. 11. 2013, na katero se sklicuje tožena stranka, v bistvenih okoliščinah ni primerljiva z obravnavano zadevo. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče res štelo, da se je oškodovanec s podpisom sporazuma odpovedal odškodninskemu zahtevku, a šele po tem, ko je od delodajalca že prejel odškodnino za nastalo škodo, kar je delodajalec v sporu tudi dokazal, sporazum pa je bil podpisan po zaključku zdravljenja oškodovanca.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožnica ob nastanku škodnega dogodka opravljala zasebne zadeve - iskala novoletno dekoracijo podjetja A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica na zgornjih policah, do katerih je dostopala s pomočjo lestve v skladišču, iskala cvetličarsko blago. To je utemeljilo na dejstvu, da je tožničina nadrejena delavka B.B. potrdila tožničino navedbo, da so se tudi na zgornjih policah nahajali izdelki, ki jih je tožena stranka uporabljala oziroma potrebovala za svojo dejavnost. Na drugi strani nihče izmed zaslišanih ni prepričljivo potrdil, da se je škodni dogodek zgodil ravno pri iskanju novoletne dekoracije, niti tega ne dokazuje dejstvo, da novoletne dekoracije nekaj dni po škodnem dogodku naj ne bi bilo več v skladišču. 16. Okoliščina, da tožena stranka ni lastnica skladišča, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ni bistvena za presojo njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka uporabnik skladišča, vanj so običajno prihajali njeni zaposleni iskat stvari za potrebe dela pri toženi stranki, kar pomeni, da gre navedeni prostor nedvomno šteti za kraj, kjer je tožnica opravljala delo. S tem v zvezi je posledično tudi irelevantna trditev, da tožena stranka ni bila lastnica uporabljene lestve, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožničine nadrejene delavke B.B. in tožničinega sodelavca C.C. pravilno zaključilo, da je dopuščala njeno uporabo.

17. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je v prostorih cvetličarne zagotovila ustrezno aluminijasto lestev, ki bi jo tožnica lahko uporabila tudi v skladišču. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v okoliščinah primera od tožnice ni bilo mogoče pričakovati, da bo lestev iz cvetličarne odnesla do skladišča in jo tam uporabila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (str. 5) sama navedla, da je razdalja od cvetličarne tožene stranke do skladišča približno 200 metrov (to dejstvo je tudi dokazovala z izpisom s spletnega zemljevida Google Maps - B7), tožničina nadrejena delavka B.B. pa je potrdila, da se lestev iz cvetličarne nikoli ni prenašala v skladišče in da se je v skladišču vselej uporabljala lestev, ki se je nahajala tam, uporabo lestve v skladišču je prav tako potrdil tožničin sodelavec C.C.. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz fotografij lestve v cvetličarni jasno razvidno, da prenašanje te lestve od cvetličarne do skladišča glede na dolžino poti in glede na konstrukcijo te lestve ne bi bilo ne logično in ne praktično. Priča B.B. je prav tako potrdila, da tožnica ni bila edina, ki je uporabljala lestev v skladišču, na kar se nanaša pritožbena navedba tožene stranke, da je B.B., ki je 13 centimetrov višja od tožnice, stvari na zgornjih policah dosegla brez uporabe lestve. V opisanih okoliščinah v zvezi z lestvijo, ki se je nahajala v cvetličarni, in nepraktičnostjo ter nelogičnostjo njenega prenosa do skladišča, ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da je tožnica samovoljno izbrala neustrezen pripomoček namesto tistega, ki ji ga je zagotovil delodajalec.

18. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni (so)prispevala k nastanku škodnega dogodka niti v deležu 30 %, ki ga navaja tožena stranka. V zvezi z uporabo lestve v skladišču se je pritožbeno sodišče že opredelilo, dodatno pa tožena stranka ni dokazala, da se je tožnica sklanjala izven osi lestve in da je to povzročilo njen padec, prav tako ni dokazala niti drugega ravnanja tožnice, ki bi dokazovalo, da ni ravnala s potrebno pozornostjo in previdnostjo. Navedba, da je tožnica glede na strukturo lestve padec lahko pričakovala, ni utemeljeno, saj je tožnica dokazala, da je bila uporaba te lestve ustaljena praksa zaposlenih pri toženi stranki, ki niso dosegli zgornje police, te prakse pa tožena stranka ni preprečevala. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka svoje opustitve ustreznega usposabljanja oziroma izobraževanja delavca iz varstva pri delu ne more razbremeniti s sklicevanjem na izjavo tožnice na vprašalniku ZZZS z dne 16. 5. 2013, ko tožnica ni izrecno navedla, da je bilo pomanjkljivo usposabljanje za varno delo bistveni razlog njenega padca.

19. Okoliščina, da se je tožnica leta 2013 vrnila na delo, sprva za krajši delovni čas, nato pa do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za polni delovni čas, ne pomeni, da je s tem pretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom in zdravljenjem tožnice v letu 2014. Sicer se postavljeni izvedenec res ni obširno opredelil do tega, ali je zdravljenje v letu 2014 v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, toda konkretnejšega zaključka, kot da je zdravljenje v letu 2014 glede na predloženo medicinsko dokumentacijo po njegovem prepričanju posledica poškodbe ob škodnem dogodku, izvedenec niti ni mogel dati. Ob zaslišanju je še enkrat jasno ponovil svoj zaključek iz pisnega mnenja, da je bilo po njegovem prepričanju zdravljenje v letu 2014 še posledica škodnega dogodka (npr. odstranitev plošče v področni anesteziji itd.), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo v pravilnost izvedenčevega zaključka, da je zdravljenje trajalo vse do 21. 11. 2014. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožničino zdravljenje potekalo z zapleti, zato čas zdravljenja dveh let in treh mesecev niti ne odstopa v trajanju od zdravljenja podobnih poškodb v drugih primerih v sodni praksi.2

20. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje uporabi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - travmatologa dr. D.D.. Konkretni izvid tožnice z dne 17. 4. 2015 je po prejemu izvedenskega mnenja v spis vložila sama tožena stranka, se do njega opredelila že v pisnih pripombah na izvedensko mnenje in v zvezi z njim tudi zasliševala izvedenca, kar pomeni, da je tožena stranka izvedensko mnenje glede tega izvida imela možnost konkretno preizkusiti. Pridobitev zdravstvenega kartona splošne prakse ob osebnem pregledu tožnice je po prepričanju pritožbenega sodišča neločljivi del osebnega pregleda oškodovanca in te zveze, nedvomno ključne za izdelavo strokovno utemeljenega izvedenskega mnenja, ne more pretrgati okoliščina, da v navodilih izvedencu ni izrecno navedeno, da naj ob osebnem pregledu pridobi zdravstveni karton oškodovanca. Zahteva tožene stranke, da bi morala tožnica že v spis predložiti celotno medicinsko dokumentacijo iz Kliničnega oddelka za travmatologijo E., da bi lahko izvedenec na podlagi tega črpal podatke za pripravo izvedenskega mnenja, pa niti ne bi bila smiselna. Sodišče za preverjanje obstoja zdravstvenih težav, njihove konkretne povezave s škodnim dogodkom in njihovih posledic na zdravstveno stanje tožnice nima zadostnega strokovnega znanja. Takšno znanje pa je nujno tudi za izbor, pregled in ustrezno presojo listin, ki izračun odškodnine utemeljujejo. S tem, ko bi tožnica sodišču predložila svojo celotno dokumentacijo, bi po nepotrebnem obremenila spis; v vsakem primeru pa bi sodišče za njen pregled in presojo potrebovalo pomoč sodnega izvedenca ustrezne stroke.3 Ustavno sodišče RS je v odločbi, opr. št. Up-680/2014 z dne 5. 5. 2016, v zvezi s pridobitvijo izvedenskega mnenjem zapisalo, da je prednost pisnega izvedenskega mnenja v tem, da izvedencu omogoči poglobljen pristop k delu (študij literature, posveti s kolegi, daljše razmišljanje itd.). Glede na navedene metode poglobljenega pristopa k delu pritožbeno sodišče ne vidi pomislekov zoper delo izvedenca v obravnavani zadevi. Bistveno je, da je bil izvedenec na podlagi obsežnih pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje zaslišan in ob zaslišanju je po presoji pritožbenega sodišča jasno in prepričljivo odgovarjal na vprašanja tožene stranke. Z zaslišanjem izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki zagotovilo možnost, da mnenje izvedenca učinkovito preizkusi. S sklicevanjem na domnevno nemožnost opredelitve do medicinske dokumentacije tožnice in zagrešeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka pravzaprav izraža le nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki pa po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev novega izvedenca.

21. Tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1082/2016 z dne 2. 2. 2017 in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 153/2016 z dne 2. 2. 2017 ne potrjujeta naziranja tožene stranke. V sklepu je Višje sodišče v Mariboru izrecno navedlo "ali je izvedensko mnenje s področja kmetijske stroke z dopolnitvijo glede na ponujeno trditveno podlago v zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička ter mesečne rente ob uporabi pravil o vezanosti pravdnega sodišča na pravočasno procesno gradivo pravdnih strank ter postavljene zahtevke sprejemljivo, presega okvir odločanja o pravilnosti stroškovne odmere za opravljeno (dopolnilno) izvedensko delo, zato se naslovno sodišče ob odločanju o predmetni pritožbi v tej smeri niti ne bo opredeljevalo". V sodbi pa Vrhovno sodišče RS ni sledilo argumentu revidentov, da izvedenčeva pridobitev dodatne dokumentacije, s katero sta se revidenta prvič srečala šele ob prejemu izvedenskega mnenja, pomeni bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v situaciji, ko sta imela revidenta naknadno možnost izjavljanja o pridobljeni dokumentaciji. Tudi v obravnavani zadevi je bila toženi stranki dana možnost, da ob zaslišanju učinkovito preizkusi ugotovitve izvedenskega mnenja, ustvarjene na podlagi dodatno pridobljene dokumentacije izvedenca, zato pritožbeno sodišče enako zaključuje, da sodišče prve stopnje z uporabo izvedenskega mnenja ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

22. V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče konkretizirati, zaradi katerih konkretnih dogodkov je tožnica trpela bolečine hude, srednje ali manjše intenzivnosti. Zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi, saj je to objektivno nemogoče utemeljiti, še zlasti zato, ker so telesne bolečine pretežno subjektivna kategorija. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje glede telesnih bolečin le nekritično povzemalo ugotovitve izvedenca. Sodišče je jasno in prepričljivo utemeljilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju in pritožbeno sodišče v pravilnost argumentacije sodišča prve stopnje ne dvomi. Prav tako se pritožba neutemeljeno opira na priznanje potrebe po pridobitvi drugega mnenja v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Pravica do drugega mnenja je pravica, ki jo pacientom omogoča Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP, Ur. l. RS, št. 15/08 in nasl.), zanjo pa ni predpisanih posebnih pogojev, ki bi jih moral izpolniti pacient. Zato tožnici, ki se je odločila za pridobitev drugega mnenja, le zato, ker se je drugo mnenje morebiti izkazalo za nepotrebno, tega ne gre šteti v škodo in zaključiti, da pridobitev drugega mnenja za tožnico ni pomenila nevšečnosti med zdravljenjem. Takšno stališče namreč izvotli samo pravico do drugega mnenja.

23. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da znesek 26.000,00 EUR pomeni pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V podobnem primeru je namreč Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 328/2014, z dne 19. 5. 2016 tožniku, ki je kot dominantno poškodbo prav tako utrpel zlom petnice in je bil ob škodnem dogodku star 37 let (tožnica pa 38 let), ki je bil znatno manj časa hospitaliziran, ki je bergle uporabljal bistveno manj časa, ki je opravil podobno število RTG slikanj in ki bo v prihodnosti načeloma trpel nekoliko višjo stopnjo bolečin, prisodilo še nekoliko višjo odškodnino v znesku 30.000,00 EUR, zato je tudi z vidika objektivne pogojenosti odškodnine prisojeni znesek primeren.

24. Tožena stranka se tudi neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je k višini odškodnine iz naslova strahu bistveno prispevalo dejstvo, da je zaradi zapletov pri zdravljenju tožničino zdravljenje trajalo dlje časa in je zato tudi sekundarni strah za izid zdravljenja trajal dlje kot v zadevah, opr. št. Pdp 625/2014 z dne 10. 7. 2014 in II Ips 275/2008 z dne 24. 9. 2009, na kateri se sklicuje tožena stranka.

25. Pritožbeno sodišče je že v odgovoru na pritožbene navedbe tožnice navedlo, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 9 povprečnih plač na spodnji meji odškodnin v podobnih primerih, pri čemer sodbi VDSS opr. št. Pdp 625/2014 z dne 10. 7. 2014 in sodba VSRS, opr. št. II Ips 275/2008 z dne 24. 9. 2009, nista primerljivi že zaradi dejstva, da sta oškodovanca v obeh zadevah vtoževala bistveno nižji znesek in jima sodišče niti ni moglo prisoditi več, kot sta vtoževala, medtem ko iz zadev, na katere se je oprlo pritožbeno sodišče, izhaja, da se je znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti gibal v območju 9 - 12-kratnika povprečnih plač. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje le povzelo izpoved tožnice. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo in okoliščina, da sodišče verjame strankini izpovedi, pomeni, da je sodišče presodilo, da je stranka verodostojno izpovedala in da njene navedbe držijo. Tudi to, da je izvedenec povzel tožničine navedbe o tem, v čem se izkazuje njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pomeni, da je zaradi tega njegovo mnenje v tem delu neverodostojno, kolikor je izvedenec ocenil, da poškodbe, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, tožnici dejansko preprečujejo navedene dejavnosti, ob tem pa se je izvedenec ob zaslišanju tudi jasno opredelil do izvida z dne 17. 4. 2015, na katerega se opira tožena stranka, in sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izpovedi izvedenca sledilo njegovim ugotovitvam, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 26. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s prisojeno odškodnino v znesku 1.100,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodna praksa4 je glede skaženosti zavzela stališče, da se pri odločitvi o višini odškodnine upošteva tudi vpliv skaženosti na duševno počutje oškodovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da za tožnico glede na njeno nižjo starost večje brazgotine na delu telesa, ki je pri ženskah ob nošenju odprte obutve večkrat razkrito, nedvomno pomenijo neprijeten občutek in je torej odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti utemeljena, prav tako pa tudi višina odškodnine po presoji pritožbenega sodišča ni pretirana, kot pavšalno zatrjuje tožena stranka.

27. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče prve stopnje pravilno po vsebini uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.) in tožnici priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR. Takšno stališče je glede tega vprašanja v sodbi, opr. št. II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Tožnica je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. Takšno stališče je skladno tudi s pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP).

28. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče tožnici odmerilo previsoko odškodnino iz naslova stroškov za tujo nego in pomoč v času rehabilitacije v skupnem znesku 1.990,00 EUR. Sodišče tožnici niti ni priznalo odškodnine za tujo pomoč v letu 2014, zato je navedba o domnevno neizkazani vzročni zvezi v tem delu brezpredmetna. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da ji je bila glede na posledice škodnega dogodka tuja pomoč potrebna in da je bil njen zahtevek ustrezno substanciran. Višini urne postavke oziroma višini prisojene odškodnine iz tega naslova pa tožena stranka niti ne nasprotuje konkretizirano.

29. Tožena stranka se tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek ustaviti v večjem znesku, kot ga je dejansko ustavilo. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek iz naslova razlik v plačah v celoti zavrnilo, kar pomeni, da je bil del zahtevka, za katerega sodišče prve stopnje postopka ni ustavilo, predmet zavrnitve. To pomeni, da tožena stranka v tem delu po presoji pritožbenega sodišča niti nima pravnega interesa za pritožbo, ker je odločitev o zavrnitvi zahtevka zanjo ugodnejša kot ustavitev postopka zaradi umika. Prva odločitev ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).

30. Ker niso podani v pritožbah uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Niti tožnica, niti tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbe. Tožnica pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožnica se je v pritožbi zavzemala za dvig prisojenega zneska z 42.956,65 EUR na 58.057,57 EUR. Vrednost spornega predmeta v pritožbi tako znaša 15.100,92 EUR, zato se glede na takšno vrednost spornega predmeta odmeri tudi stroške odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) je po tar. št. 15. 4 v zvezi s tar. št. 15. 1 OT pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za izdatke za stranko, skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 22 % DDV znašajo stroški odgovora na pritožbo, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, 214,19 EUR.

1 Podoben znesek tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 701/2006 z dne 5. 2. 2009. 2 Npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 553/2017 z dne 21. 12. 2017, sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1149/2012 z dne 4. 4. 2012. 3 Sklep VSRS, opr. št. III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017. 4 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 320/2012 z dne 3. 10. 2013.