Jedro

Plačilo za izdelavo idejne rešitve pozidave Vile K. v pogodbi ni bilo določeno. Glede na to je prišla v poštev uporaba 2. odst. 623. čl. ZOR, po katerem v takšnem primeru plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.808.224,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2000 do plačila, vendar skupaj največ 5.616.450,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.003.525,00 SIT stroškov spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil višji tožbeni zahtevek (za znesek 397.636,00 SIT) zavrnjen, tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo v navedenem delu, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v oceni primernosti cene, ki jo je za svoje delo zaračunala tožeča stranka, prvostopenjsko sodišče v celoti upoštevalo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal sodni izvedenec za arhitekturo in urbanizem. Obenem je ugotovilo, da je uporaba pravilnika inženirske zbornice Slovenije iz leta 1999 bila obvezna in so se tolerirala le odstopanja do 10 %, kar je upošteval tudi izvedenec. To pa se ne sklada z izračunom, oziroma zavrnjenim delom zahtevka, saj znesek, v višini katerega je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek (397.636,00 SIT) presega 10 % odstopanje. Tožeča stranka pa se ne pritožuje le zaradi pravkar napisanih navedb, ampak preprosto zato, ker je svoje delo pošteno opravila in ga zaračunala, tožena pa ni imela pripomb. Ne glede na to, da se je kasneje odločila za drugega izvajalca, bi morala tožeči stranki plačati za opravljeno delo. Mnenje izvedenca je lahko le orientacija, ne more pa biti merodajno, upoštevajoč gospodarske subjekte in njihovo nastopanje na trgu in dejstvo, da cena za opravljeno delo tožeče stranke kljub temu ni bila pretirana.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazano, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za pozidavo Vile K. Tožena stranka po svojem družbeniku L., ki ni bil zastopnik družbe v smislu določil ZOR in ni imel pooblastil za zastopanje, pravnega posla ni sklenila in neodvisno od tega, takega posla upravičenec za zastopanje ni nikoli priznal ali konvalidiral. Kar zadeva „priznanje L. naročila“ sodišče svojevoljno povzema in obrazlaga smisel navedb toženke v odgovoru na tožbo, saj se omenjena izjava nanaša na L. naročilo izdelave neobvezne in brezplačne idejne rešitve pozidave, ko je direktor tožeče stranke A. sam ponudil izdelavo take idejne rešitve „za dušo“ in ne za plačilo. Kar pa zadeva dopis pooblaščenca tožene stranke sosedom in mejašem Vile K., navedbe v njem niso pomenile, da je toženka kdajkoli priznala, da je naročila tožeči stranki izdelavo idejnih zasnov pozidave. Sodišče ni dovolj natančno presodilo, kakšna je bila causa posla (brezplačna izdelava idejne skice), ki naj bi bil sklenjen in ali sta stranki imeli v mislih enak predmet pogodbe. L. ni želel skleniti nobenega pravno zavezujočega posla, saj bi sicer naročilo jasno in nedvoumno definiral. Po določilu 26. čl. ZOR je pogodba sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah, v spornem primeru pa se A. in L. nista dogovorila niti o eni sami bistveni sestavini, torej pogodba ni bila sklenjena. Sodišče je kršilo ZPP, saj ni niti z enim stavkom obrazložilo dokaza, pričevanja kronske priče L. Ta je prepričljivo izpovedal, da je bilo z A. dogovorjeno, da bo izdelal neko skico brezplačno. V kolikor pa bi sodišče le zaključilo, da je bila pogodba sklenjena, je ta nična, saj ni bil določen in niti določljiv predmet naročila. Da je bilo naročilo nedefinirano, izhaja tudi iz izvedenih dokazov, in sicer iz načrta družbe F., ki je za P. d.d. in toženo stranko izdelala ustrezen načrt ter iz zaslišanja gospe M.R.B., ki je natančno izpovedala, kakšne podatke in napotila naročnika potrebuje izvajalec, da lahko opravi naročeno delo. O ničnosti pogodbe bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče pa je tudi napačno zaključilo, kakšna je obveznost tožene stranke iz naslova „sklenjene“ pogodbe o delu. Tožena stranka je z obilico dokazov izkazala, da je cena za izdelavo idejnega načrta pozidave obravnavanega pozidljivega območja v L. le nekaj nad 1.000.000,00. O tem je predložila dokaze, zato je naslonitev na izvedensko mnenje povsem nepravilna. Z upoštevanjem okoliščin primera bi se lahko tožeči stranki priznalo kvečjemu do 1.381.709,20 SIT, kolikor je tožena stranka plačala P. d.d. za izdelan načrt. Poleg tega pa bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da opravljeno delo ni ustrezalo pričakovanjem tožene stranke. Tako priče kot tudi direktor tožene stranke so izpovedali, da je bil načrt neustrezen, ker je imel preveč neizkoriščenih površin, ki jih ni bilo mogoče tržiti. Izpovedali so tudi, da so A. kot projektanta pozvali, da projekt popravi v tem smislu, da pa je to kategorično odklonil. Tedaj šele je tožena stranka odstopila od nadaljnjih dogovorov o dejanski naročitvi projekta. Zahtevek tožeče stranke nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Glede na odločitev sodišča, ki je takšnemu zahtevku ugodilo, tožena stranka ne sme biti dodatno kaznovana zato, ker s pogodbo (ki je ni sklenila!) ni stipulirala cene naročene storitve. V primeru, da bi s tožnico vodila pogajanja o pogojih sklenitve pogodbe, bi si gotovo izgovorila ceno, ki je enaka tržni ceni, ne pa ceni po nekih stranki neznanih pogojih iz tarife.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je koncem leta 1999 S.L., solastnik tožene stranke, direktorju tožeče stranke, F.A., naročil izdelavo idejne rešitve pozidave Vile K. V tistem času je bil direktor tožene stranke I.P., ki je navedeni posel (vsaj) naknadno odobril (1. odst. 88. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožena stranka o izvajanju pogodbe s tožečo stranko vseskozi sprotno obveščena, enega izmed delovnih sestankov s tožečo stranko se je udeležil tudi direktor I.P., ki je potrdil prejem določenih listin od tožeče stranke, slednja je predložila dokazila o korespondenci s toženo stranko, med pravdnima strankama so bili pogosti kontakti prav v zvezi z navedenim naročilom (zbirni pregled sestankov, fotokopije koledarja direktorja tožeče stranke).

Upoštevajoč zgoraj navedene okoliščine in izhajajoč iz ugotovitev, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta, ki nastopata na trgu (torej po definiciji opravljata pridobitno dejavnost s ciljem pridobivanja dobička), je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožeča stranka naročeno delo za toženo stranko opravljala za plačilo, ne pa brezplačno oziroma „za dušo“ kot je to zatrjevala tožena stranka. K takšnemu zaključku pa je s svojim ravnanjem v tem postopku prispevala tudi tožena stranka, ker je zaradi nedoslednosti pri podajanju navedb izpodbijala lastno verodostojnost s tem, da je sprva kategorično zanikala, da bi tožeči stranki sploh dala kakšno naročilo za posel, zatem pa je priznala tožeči stranki dano naročilo s strani L., sicer za neobvezno oz. brezplačno izdelavo idejne rešitve pozidave Vile K. V zvezi s tem sicer sodišče prve stopnje res ni posebej izpostavilo izpovedbe po mnenju pritožnice kronske priče L., ki je zatrjeval, da je bilo z A. dogovorjeno, da bo brezplačno izdelal neko skico, ter da ga je opozarjal, naj ne prehiteva z delom; vendar pa je iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da njegovi izpovedbi ni verjelo. Kar se pa tiče v pritožbi izpostavljenega dopisa pooblaščenca tožene stranke sosedom in mejašem Vile K., ta za sodišče prve stopnje ni pomenil priznanja tožene stranke, da je naročila tožeči stranki izdelavo idejnih zasnov pozidave, ampak je sodišče na njegovi podlagi zaključilo le, da je iz njega razvidno, za koga je bil idejni načrt narejen (da je bil narejen za toženo stranko niti ni sporno, ampak je sporno, ali je bil narejen brezplačno ali proti plačilu).

Med pravdnima strankama je torej bila sklenjena oz. s strani zakonitega zastopnika tožene stranke naknadno odobrena pogodba o delu skladno s 600. čl. in nasl. ZOR. Po tej pogodbi je bila tožeča stranka dolžna opraviti posel, in sicer izdelati idejno programsko zasnovo pozidave Vile K. Glede na to ni utemeljena pritožbena trditev v smeri, da predmet pogodbe ni bil določen in niti določljiv, zaradi česar naj bi bila po mnenju pritožnice pogodba nična.

Res je, da je tožena stranka predložila listine, s katerimi je izkazovala nižje cene izdelanih idejnih zasnov pozidave (račun P. d.d., ponudba G. d.o.o.), vendar pa je v obravnavani zadevi, glede na to, da cena za delo ni bila dogovorjena, sodišče prve stopnje pravilno ravnalo skladno z 2. odst. 623. čl. ZOR tako, da je postavilo sodnega izvedenca za arhitekturo in urbanizem, D.M. Ta je ocenil, da je po tožeči stranki opravljeno delo za toženo stranko skupaj z DDV vredno 2.808.225,00 SIT in sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na navedeno mnenje.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da po tožeči stranki opravljeno delo ni ustrezalo njenim pričakovanjem, ker je imel načrt preveč neizkoriščenih površin, ki jih ni bilo mogoče tržiti; tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj svojih ugovorov o slabem odstotku izkoriščenega prostora. V pritožbi posebej izpostavlja, da je bila tožeča stranka pozvana k popravilu projekta v navedenem smislu, vendar pa da je to kategorično odklonila.

ZOR v 620. čl. ureja naročnikove pravice glede (drugih) napak izvršenega posla in v tem okviru, da če prevzemnik posla ne odpravi napake (do izteka primernega roka), jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa razdre pogodbo (3. odst.). Tožena stranka ni zatrjevala, da je od tožeče stranke uveljavljala katero od navedenih opcij, tudi ne, da je razdrla pogodbo; navajala je le, da je odstopila od nadaljnjih dogovorov s tožečo stranko. Glede na to njene trditve v navedenem smislu niso pravno upoštevne.

K pritožbi tožeče stranke: Že v okviru obravnave pritožbe tožene stranke je bilo navedeno, da plačilo za izdelavo idejne rešitve pozidave Vile K. v pogodbi ni bilo določeno. Glede na to je prišla v poštev uporaba 2. odst. 623. čl. ZOR, po katerem v takšnem primeru plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Ker pa sodišče ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, da bi samo ugotovilo višino plačila, je postavilo izvedenca ustrezne stroke (243. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zatem pa svojo odločitev v celoti oprlo na izdelano mnenje. Glede na to ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da je mnenje izvedenca lahko le orientacija in da ne more biti merodajno za odločitev. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti sklicujoč se na okoliščino, da se je njen zahtevek do tožene stranke gibal znotraj okvirov dopustnega 10 %-nega odstopanja iz pravilnika inženirske zbornice Slovenije iz leta 1999, glede na to, da je za ugotovitev prave vrednosti opravljenega dela sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).