Jedro

Tožena zavarovalnica je ugovarjala, da ni dolžna plačati odškodnine, ki presega zavarovalno vsoto, sodišče druge stopnje, ki je po tožnikovi pritožbi utemeljeno zvišalo prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa tega ni upoštevalo oziroma v svoji sodbi, s katero je prisodilo odškodnino preko 3.900.000 tolarjev, ni pojasnilo, zakaj je sodilo drugače kot je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki pri pogodbenih zavarovanjih odgovornosti vedno upošteva določbo prvega odstavka 941. člena ZOR in oškodovancem omogoča povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Drugačna je sodna praksa v zvezi z zavarovanjem odgovornosti v prometu, ker temelji na zakonski obveznosti in je treba upoštevati namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal obvezno zavarovanje. Toda v obravnavanem primeru gre za nesrečo pri delu in ker zakonodajalec v naši državi ni predpisal obveznega zavarovanja, je treba izhajati iz pogodbe med zavarovancem in zavarovalnico.

Sodišče je podrobno ugotovilo in opisalo potek tožnikovega zdravljenja in tožnikove bolečine, ki so pri opeklinah izrazito hude. Ker so telesne bolečine tako povezane z nevšečnostmi med zdravljenjem, da ene povzročajo druge in obratno ter jih zaradi soodvisnosti ni mogoče ločiti, sodna praksa pri telesnih bolečinah upošteva tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pa tudi potem. Zato razglabljanje, ali srbenje lahko povzroča telesne bolečine, ni pomembno. Dejstvo je, da je bil tožnik takrat, ko so ga zažgali, relativno mlad (36 let) in da bo trpel bolečine in druge neprijetnosti, zlasti pri povečani telesni aktivnosti ali povečani zunanji ali telesni temperaturi, ko je prisotno močnejše znojenje ali draženje kože.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi za 1.100.000 SIT (z besedo: en milijon sto tisoč tolarjev) s pripadajočimi obrestmi in v izreku o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje ter se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič odločilo z vmesno sodbo, ko je razsodilo, da je tožena zavarovalnica odgovorna za škodo, ki jo je 10.5.1995 utrpel tožnik na delu pri U. d.d. Z. v obratu ... Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožena stranka je vložila še revizijo, ki jo je vrhovno sodišče zavrnilo.

V novem postopku pred sodiščem prve stopnje je na strani tožene stranke vstopil v pravdo intervenient U. K. d.d. Z., medtem ko J. P. in I. S. nista vstopila v pravdo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg tožnikove premoženjske in nepremoženjske škode v zvezi z nesrečo in mu prisodilo 2.957.000 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od dneva sodbe, to je od 8.5.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek za 2.050.000 tolarjev je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo za potne stroške v znesku 7.000 tolarjev in denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za naslednje oblike: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.750.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev in za strah 200.000 tolarjev.

Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino in prisodilo še 2.050.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo šele od 8.5.2003 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je zvišalo denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na vseh zahtevanih 2.600.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na vseh zahtevanih 2.200.000 tolarjev. Tako je prisodilo skupaj 5.007.000 tolarjev odškodnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožena zavarovalnica in tožnikov delodajalec kot intervenient na strani zavarovalnice vložila revizijo. Sodbo izpodbijata za 2.050.000 tolarjev, za kolikor je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj sodišče ugodi reviziji in pritožbo proti sodbi prvostopenjskega sodišča zavrne kot neutemeljeno. Navajata, da sta sedaj sodišči prve in druge stopnje prisodili tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000 tolarjev, toda zavarovalna vsota znaša 3.900.000 tolarjev na dan škodnega dogodka. To je toženka navedla v 3. točki odgovora na tožbo dne 30.12.1998, zato po 940. členu Zakona o obligacijskih razmerjih zavarovalnica jamči samo do te višine in ne more biti obsojena na plačilo preko tega zneska. Ker je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino preko zneska, za katerega je bil zavarovan delodajalec tožnika in ni navedlo razlogov, je bistveno kršilo Zakon o pravdnem postopku, in sicer 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidenta še navajata, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta prisodili previsoko denarno odškodnino.

Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 1.750.000 tolarjev, sodišče druge stopnje pa jo je zvišalo za 850.000 tolarjev. Revidenta povzemata ugotovljeno dejansko stanje in poudarjata, da bo imel tožnik v bodoče občasne telesne bolečine v najblažji obliki, to je srbenje, ki se pojavlja le pri povečani telesni aktivnosti ali povečani zunanji ali telesni temperaturi, ko je prisotno močno znojenje in draženje. Takšnih dni pa je malo, saj tožnik ne opravlja del, pri katerih bi se znojil, ker je njegov poslovni prostor klimatiziran. Dni, ko bi imel povišano telesno temperaturo, pa je v letu zelo malo ali nič, kar izhaja iz evidence tožnikove odsotnosti z dela v zadnjih treh letih. Poleg tega je vprašljivo, ali je mogoče srbenje šteti za bolečino v najblažji obliki, saj je to le neugodnost. Ker je bil tožnik v času nesreče že v srednjih letih, mu je bila za prestane in bodoče telesne bolečine prisojena previsoka odškodnina. Podobno navajata revidenta tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.000.000 SIT denarne odškodnine, sodišče druge stopnje pa jo je zvišalo za več kot 100 %, ko je prisodilo še 1.200.000 SIT. Za tako zvišanje ni razlogov, saj je po mnenju izvedenke tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana le za 5 %. Zato bi ustrezala odškodnina, ki jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, zvišanje pa odstopa od sodne prakse in privilegira tožnika napram drugim oškodovancem (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Zmanjšanje življenjske aktivnosti se manifestira predvsem v manjvredni koži po opeklinah, kar mu povzroča tudi srbenje. Sodišču druge stopnje očitata, da je prezrlo, da tožnik po poškodbi opravlja enako delo kot prej. Na koncu opozarjata še na odmero pravdnih stroškov, čeprav vesta, da ni dopustna revizija zaradi odločitve o plačilu pravdnih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Revizija utemeljeno opozarja, da se je tožena zavarovalnica upirala plačilu odškodnine in da je že v odgovoru na tožbo v 3. točki navedla, da je "na dan škodnega dogodka imel U. zavarovano svojo odgovornost v višini 3.900.000 SIT, tožbeni zahtevek pa je bistveno višji ...". Sodišče prve stopnje tega ni posebej poudarjalo, ker je prisodilo denarno odškodnino, ki ni presegala zavarovalne vsote.

Sodišče druge stopnje, ki je po tožnikovi pritožbi utemeljeno zvišalo prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa tega ni upoštevalo oziroma v svoji sodbi, s katero je prisodilo odškodnino preko 3.900.000 tolarjev, ni pojasnilo, zakaj je sodilo drugače kot je sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pri pogodbenih zavarovanjih odgovornosti vedno upošteva določbo prvega odstavka 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in oškodovancem omogoča povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Drugačna je sodna praksa v zvezi z zavarovanjem odgovornosti v prometu, ker temelji na zakonski obveznosti in je treba upoštevati namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal obvezno zavarovanje. Toda v obravnavanem primeru gre za nesrečo pri delu in ker zakonodajalec v naši državi ni predpisal obveznega zavarovanja, je treba izhajati iz pogodbe med zavarovancem in zavarovalnico. Ker torej revizija utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje v utemeljitvi svoje sodbe ni pojasnilo, zakaj je prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo preko 3.900.000 tolarjev, ni pojasnilo vseh odločilnih dejstev in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in po prvem odstavku 379. člena ZPP razveljavilo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki presega 3.900.000 tolarjev, torej je razveljavilo odškodnino za 1.100.000 tolarjev. Pri tem ni spregledalo, da je bila tožena stranka dejansko obsojena na plačilo 5.007.000 tolarjev, toda zaradi prisojene odškodnine v znesku 7.000 tolarjev ni revizije, sodišče pa po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo.

Sicer pa revizija ni utemeljena. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik, je deloma zmotno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, ker je tožniku prisodilo prenizko denarno odškodnino. Tožnikove opekline so bile hude in so zajemale 20 odstotkov telesne površine ter so ogrozile njegovo življenje. Sodišče je z zaslišanjem tožnika in s pomočjo izvedenke podrobno ugotovilo in opisalo potek tožnikovega zdravljenja in tožnikove bolečine, ki so pri opeklinah izrazito hude. Ker so telesne bolečine tako povezane z nevšečnostmi med zdravljenjem, da ene povzročajo druge in obratno ter jih zaradi soodvisnosti ni mogoče ločiti, sodna praksa pri telesnih bolečinah upošteva tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pa tudi potem. Zato razglabljanje, ali srbenje lahko povzroča telesne bolečine, ni pomembno. Dejstvo je, da je bil tožnik takrat, ko so ga zažgali, relativno mlad (36 let) in da bo trpel bolečine in druge neprijetnosti, zlasti pri povečani telesni aktivnosti ali povečani zunanji ali telesni temperaturi, ko je prisotno močnejše znojenje ali draženje kože. Če je tožnikov delovni prostor klimatiziran, kot navaja revizija, to ne pomeni, da se ne more znojiti, zlasti tedaj, ko gre iz tega prostora, in v vsakdanjem življenju.

Tudi posledice tožnikove poškodbe so resne. K sreči se je zdravljenje dobro izteklo in je izvedenka sedaj ocenila zmanjšanje življenjske aktivnosti le na 5 odstotkov, a tožnik kljub temu mnogih opravil ne more delati, saj se ne more sklanjati in ne more biti na soncu.

Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da so bile in bodo te bolečine tako hude in dolgotrajne, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine. To še zlasti ob primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, kjer so se za srednje hude in hude primere pri opeklinah priznavale višje odškodnine: tako za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče zaradi delne razveljavitve sodbe drugostopenjskega sodišča ni ugotavljalo pravične odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode, vendar tudi če od vsake odštejemo 550.000 tolarjev (polovico zneska, ki presega limitirano obveznost zavarovalnice 3.900.000 tolarjev), ugotovimo, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 2.050.000 tolarjev nikakor ni previsoka, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.650.000 tolarjev pa tudi ne. Glede na to revizija za znesek, ki presega 1.100.000 tolarjev, ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Ker bo sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi, bo tedaj glede na uspeh pravdnih strank v postopku odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje. Tedaj bo lahko preizkusilo tudi delni uspeh revizije, zato je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških revizije za končno odločbo.