Jedro

S pravnomočno sodbo med istimi pravdnimi strankami je bilo pravnomočno ugotovljeno, da gre pri dveh vlaganjih (v celoti) za darilo I. B. v korist J. B. Ker je tako, ti vlaganji ne moreta biti hkrati (niti delno) tudi darili v korist O. B.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, da je J. B. od A. B. prejel darili v obliki vlaganj v WC školjko v vrednosti 3.468,00 din na dan 14. 9. 1965 in takso za zemljišče v vrednosti 5.750,00 din na dan 14. 5. 1970, ter v III. točki tako, da se ti vlaganji ne upoštevata pri izračunu nujnega deleža. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je (sedaj pokojni) J. B. od zapustnice A. B. prejel darila v obliki vlaganj pri adaptaciji in gradnji vikend hišice v S. v obsegu in vrednosti, natančneje razvidnem iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se upoštevajo pri izračunu nujnega deleža dediča J. B. Za ostala zatrjevana darila (natančneje navedena v II. točki izreka izpodbijane sodbe) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 754,79 EUR pravdnih stroškov.

Sodba je v zavrnilnem delu postala pravnomočna.

2. Zoper ugodilni del se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne še v tem delu.

Izrecno navaja, da sprejema to, da sodišče ni upoštevalo pisne izjave pokojnih A. B. in I. B., da sta vikend sina J. B. uporabljala in s tem kompenzirala vlaganja; pa tudi razlogovanje sodišča, da ni šlo za vlaganje v skupno premoženje J.B. in O. B. Ne sprejema pa ravnanja sodišča prve stopnje v sklepu z 19. 11. 2015, s katerim je sodišče oblikovalo tožbeni zahtevek, namesto da bi sankcioniralo popolno neaktivnost tožeče stranke. To sproža razmislek o prekoračitvi pristojnosti sodišča. Gre za kršitev procesnega prava o dokaznem bremenu. S selekcioniranjem nepreglednih podatkov v vseh beležnicah I. B. je sodišče tudi grobo poseglo v kontradiktornost pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje ni v skladu s svojimi pooblastili enih dokazov sprejelo, drugih pa zavrnilo, temveč je med istovrstnimi dokazi enim dalo verodostojnost, drugim pa ne, brez vsakega temelja in obrazložitve.

Sodišče se izogne pojasnilu, zakaj WC školjko v zanemarljivi vrednosti pripisati v celoti kot darilo dediču, ko je bila ta v celoti upoštevana kot darilo zakonca darovalke istemu obdarovancu (sodba P 592/2014 s 24. 8. 2017). Enako kot glede WC školjke velja glede takse za zemljišče. Za darila zapustnice je sodišče štelo kar po vrsti vse, kar se je znašlo na spisku v beležkah zapustničinega moža, ne glede na to, kdo je predmet kupil in plačal. Tako se med darili znajdeta dva predmeta, za katera obstajata dokumenta o plačilih J. B., deset predmetov, za katere iz računov ni razvidno, kdo je plačnik, in devet predmetov, za katere v spisu ni nobenega dokumenta o plačilu (te predmete pritožniki predstavijo v preglednici1). Menijo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na temelju kakšnih dokazov je te predmete štelo kot darila zapustnice pravnemu predniku tožencev.

Pritožnikom se zdi nedostojno in sramotno uveljavljanje tako minornih vlaganj.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Tožniki so prepričani, da sta A. B. in I. B. investirala še bistveno več, kot je priznalo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Z izdajo sklepa I P 341/2010-67 z 19. 11. 2015 sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od (smiselno očitanih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Z njim tudi ni (namesto tožnikov) oblikovalo tožbenega zahtevka, kot to zmotno menijo pritožniki. S tem sklepom je namreč zavrglo nepopolno tožbo, delno ni dopustilo objektivne spremembe tožbe s 23. 10. 2015 (ker bi obravnava spremenjenega zahtevka postopek podaljšala), delno pa je spremembo dopustilo (glede daril, ko so bila že zatrjevana v tožbi, zahtevek pa je bil dovolj določen). Kako naj bi s takšnimi odločitvami sodišče poseglo v kontradiktornost pravdnega postopka, pritožniki niti ne obrazložijo. Tako jim lahko pritožbeno sodišče le na splošno odgovori, da mora sodišče v skladu s 1. odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kadar tožba ni razumljiva oziroma ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, tožnika pozvati, da naj vlogo popravi. To je sodišče prve stopnje storilo s sklepom, sprejetim na naroku 23. 9. 2015 (list. št. 140 v spisu). Ko se je tožeča stranka na tak sklep odzvala, pa je prejeto vlogo ustrezno obravnavalo. Del odločitve, ki pritožnike moti (III. točka izpodbijanega sklepa)2, predstavlja odločitev o dopustitvi spremembe tožbe. Zakaj in kako naj bi ta odločitev „...nesankcionirala popolno neaktivnost tožeče stranke..., predstavljala kršitev procesnega pravila o dokaznem bremenu in dolžnosti postaviti trditveno podlago v tožbi ter grobo posegla v kontradiktornost pravdnega postopka...“ ni mogoče razbrati.

Kaj pomeni to, da sodišče prve stopnje ni v skladu s svojimi pooblastili enih dokazov sprejelo, drugih pa zavrnilo, temveč je med istovrstnimi dokazi enim dalo verodostojnost, drugim pa ne, ni jasno. Očitno gre za poskus uveljavljanja kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče na nobeno od teh kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik konkretno pojasniti, v zvezi s katerim dokazom, katerim odločilnim dejstvom in s kakšnim ravnanjem sodišča je prišlo do kršitve. S posplošenim uveljavljanjem preizkusa omenjenih kršitev ni mogoče doseči. 6. Razlogi sodišča prve stopnje o kriterijih za odločitev o tem, katera vlaganja predstavljajo zapustničina darila in katera ne, so povsem jasno strnjeni v 28. točki na 14. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitki, da takšnih razlogov ni, so torej neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je zelo določno pojasnilo, da je bilo odločilno: 1. kdo je kot plačnik napisan na računu, 2. obdobje, ko je J. B. (obdarjenec) služil vojaški rok (ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem času ni pridobival dohodka)3, 3. čas nastanka računa in 4. tam, kjer ni bilo razvidno, komu je bil račun izstavljen in kdo ga je plačal, je štelo, da gre za vlaganje oz. darilo s strani A. B., ker investicija izhaja iz dnevnika njenega soproga, ki ga je predložila tožeča stranka, tožena pa ni predložila nobenega nasprotnega dokaza. Dokazna ocena za vsako posamezno vlaganje, ki sledi zgoraj predstavljenim kriterijem, pa je v nadaljevanju izpodbijane sodbe (od 29. do 31. točke izpodbijane sodbe). Pritožniki konkretizirane dokazne ocene sodišča prve stopnje (za vsako posamezno vlaganje), ki v celoti ustreza kriterijem 8. člena ZPP, vsebinsko sploh ne izpodbijajo. Pritožbene trditve, da je na dveh računih kot plačnik naveden J. B. (za ta velja kriterij, predstavljen v 2. oz. 3. točki zgoraj), na desetih plačnik ni razviden (za nekatere velja kriterij iz 2. oz. 3. točke, za druge pa kriterij iz 4. točke), za devet upoštevanih vlaganj pa da računa ni4 (v tem primeru bi šlo za kriterij iz 4. točke), dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izpodbijejo oziroma je niti ne izpodbijajo.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z dvemi vlaganji - WC školjko (vrednost 3.468,00 din na dan 14. 9. 1965) in takso za zemljišče (vrednost 5.750,00 din na dan 14. 5. 1970). Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 592/2014-I v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2731/2017 med istimi pravdnimi strankami (na tožeči strani je nastopal njihov pravni prednik) pravnomočno ugotovljeno, da gre pri teh dveh vlaganjih (v celoti) za darilo I. B. v korist J. B. Ker je tako (trditev, da sta bili istega dne podarjeni dve WC školjki in plačani dve taksi za zemljišče ni bilo), omenjeni vlaganji ne moreta biti hkrati (niti delno, kot je odločeno pri taksi za zemljišče) tudi darili v korist O. B. V tem delu je zato višje sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo še del tožbenega zahtevka, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je J. B. od A. B. kot darilo prejel WC školjko in takso za zemljišče. 8. V preostalem delu pritožba, kot je bilo pojasnjeno, ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

9. Pritožbeni uspeh tožene stranke je glede na izpodbijani del zelo majhen, tudi tožeča stranka pa je imela stroške z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

10. Sprememba odločitve ni bistveno vplivala na uspeh pravdnih strank (že sami pritožniki navajajo, da gre za sramotno majhne količine in vrednosti), zato ni bilo razloga za poseg v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

1 Gre za trikrat po 2 m3 peska, 31 kg betonskega železa, 1.000 kg cementa, 247,5 kg apna, 7,5 kosov salonitnih cevi, 25 kg cementa, 2 kosa šamotne opeke, 4,5 kosov betonskih cevi, 1,5 kg pohištvenih cevi, 1.250 kg cementa, 2,5 kosov salonitnih cevi, eno WC školjko, 40 kg apna, 15,15m2 furnirja, 31 kosov šamotne opeke 1,93 kg ter še 0,65 kg pohištvenih cevi. 2 Vsaj najverjetneje, saj pritožbe konkretneje ne obrazložijo. 3 Dokazna ocena o tem je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Pritožbena trditev pa poleg vsega niti ne ustreza resnici.