Jedro

Če je v ustavne pravice poseženo s posamičnim aktom - pa drugo sodno varstvo ni zagotovljeno - je tožba pravočasna, če je vložena v roku 30 dni od vročitve posamičnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo: na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbo tožeče stranke kot prepozno vloženo (1. točka izreka); ob smiselni uporabi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka); na podlagi 154. člena ZPP pa je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 110.000 SIT.

V razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka vlaga na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS tožbo zoper štiri posamične akte (sklep z dne 17.1.2006 o izvršitvi sodne poravnave, sklenjene pri Delovnem sodišču v Mariboru dne 25.5.2005, ki ga je izdal rektor Univerze v M.: dalje UM; odgovor na zahtevek za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja in poziv na izpolnjevanje obveznosti delodajalca z dne 31.1.2006 UM, sklep z dne 13.2.2006 UM ter sklep št. 5 izredne seje senata UM z dne 7.2.2006), s katerimi naj bi bilo poseženo v njene ustavne pravice, ker ji ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na 30-dnevni rok za vložitev tožbe (1. odstavek 26. člena ZUS), ki velja tudi kadar se v upravnem sporu izpodbijajo akti s 3. odstavka 1. člena omenjenega zakona (3. odstavek 3. člena ZUS), je bila tožba prepozno vložena; sklep z dne 17.1.2006 je bil dne 19.1.2006 vročen prvemu tožniku, odgovor na zahtevek za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja in poziv na izpolnjevanje obveznosti delodajalca dne 31.1.2006 je bil 2.2.2006 vročen drugemu tožniku, sklep z dne 13.2.2006 je bil vročen tretjemu tožniku ter četrti tožnici 14.2.2006, s sklepom št. 5 pa naj bi bili tožniki nesporno seznanjeni 16.2.2006; tožba je bila zoper vse navedene posamične akte vložena priporočeno po pošti 18.4.2006. Vložena tožba je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker je bila tožba zavrnjena, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških postopka, ki so bili toženi stranki priznani (stroški za odgovor na tožbo in za odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe), temelji na določbi 154. člena ZPP.

V pritožbi, ki jo tožeča stranka vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti vložitve tožbe. Tožena stranka je vročala posamezne s tožbo izpodbijane akte posameznim tožnikom, ne da bi jim vročila tudi preostale izpodbijane akte. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 328/03 z dne 12.5.2005, po katerem bi moral biti vsak od tožnikov obveščen o vsebini vseh izpodbijanih posamičnih aktov. Tožbe na podlagi pravilne vročitve posamičnega akta enemu izmed tožnikov ni mogoče zavreči kot prepozno vložene za vse tožnike. Sklep z dne 17.1.2006 je bil vročen le prvemu tožniku, ki je sledil napačnemu pravnemu pouku in vložil tožbo na delovno sodišče; ker je bila tožba zavržena mu to ne more iti v škodo (215. člen ZUP oziroma 324. člen ZPP). Če pa jo sodišče kljub temu šteje za prepozno vloženo, bi moralo njeno vsebino presojati z vidika 22. člena ZUS kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. ZUS v vsakem primeru veže pričetek teka rokov na pravilno vročitev izpodbijanega akta, ne pa na dejstvo pavšalne, nekorektne in nepopolne seznanitve z njim. Zato je stališče, da so bili tožniki s sklepom št. 5 seznanjeni na Akademskem zboru četrto tožeče stranke 16.2.2006, nepravilno; sicer pa se zbora prvi in drugi tožnik zaradi bolezni tudi nista udeležila. Odločitev o stroških za odgovor na tožbo in odgovor na zahtevano začasno odredbo ni pravilna, saj odgovora v ničemer nista prispevala k odločitvi sodišča. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter zahteva povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija sklep z dne 17.1.2006 o izvršitvi sodne poravnave sklenjene pri delovnem sodišču dne 25.5.2005, odgovor rektorja UM na dopis senata Fakultete, z naslovom: Zadeva: Sklep z dne 17.1.2006, sklep o izvršitvi sklepa z dne 13.2.2006 ter sklep št. 5 izredne seje senata UM z dne 7.2.2006, s katerim senat UM predlaga rektorju UM razrešitev prvih treh tožnikov s funkcije dekana oziroma prodekanov.

Sklep z dne 17.1.2006 sta presojali že pritožbeno sodišče (sklep z dne 6.3.2006) ter Delovno sodišče v Mariboru (sklep z dne 5.4.2006). Po presoji obeh, naj bi šlo za interni akt (delovni nalog), ki ga je po delovnopravni zakonodaji izdal rektor UM v izvajanju svoje funkcije delodajalca, ki je po z zakonom določeni hierarhiji dekanu fakultete članice nadrejeni organ. Tudi preostala akta (odgovor rektorja UM z dne 31.1.2006 ter sklep z dne 13.2.2006) sta po svoji naravi tehnično organizacijska ukrepa za izvršitev omenjene sodne poravnave, ter z že omenjenim sklepom z dne 17.1.2006, po vsebini povezana.

Omenjene notranje organizacijske akte je rektor UM izdal v izvajanju funkcije delodajalca dekanu fakultete članice univerze oziroma prodekanoma, ki sta ga v času njegove bolezenske odsotnosti na podlagi pooblastila nadomeščala (23. člen Statuta UM, Ur. l. RS, št. 115/04). Omenjeni akti zato tožnikom niso bili vročeni kot posameznikom, ampak v zvezi z opravljanjem njihove funkcije dekana. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka ob vročitvi posameznega od omenjenih aktov, vročiti dekanu oziroma njegovemu vsakokratnemu pooblaščencu (v času dekanove odsotnosti), vsakega oziroma vse izmed izpodbijanih posamičnih aktov.

Glede na vročilnice v upravnih spisih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sklep z dne 17.1.2006 vročen prvemu tožniku 19.1.2006, drugi akt drugemu tožniku kot pooblaščencu 2.2.2006, tretji akt tretjemu tožniku kot pooblaščencu in četrto tožeči stranki dne 4.2.2006. Zato je pravilna ugotovitev, da je bila dne 18.4.2004 vložena tožba, glede na rok določen v 1. odstavku 26. člena ZUS, prepozno vložena.

Sklep senata UM, da se rektorju UM predlaga razrešitev tožnikov s funkcije dekana oziroma prodekanov, predstavlja po presoji pritožbenega sodišča akt poslovanja senata UM oziroma akt procesnega vodstva izredne seje omejenega organa UM. Zato ne gre za posamični akt v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS, s katerim bi bilo lahko poseženo v ustavne pravice tožnikov. Šele v postopku razrešitve, ki naj bi na njegovi podlagi potekal, bodo tožniki lahko varovali svoje pravice oziroma pravne koristi.

Ker je bila tožba utemeljeno zavržena, je posledično pravilna tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe. Pravočasno vložena tožba je namreč ena izmed procesnih predpostavk za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Upravno sodišče odloča v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato že po naravi stvari v tovrstnih sporih ni mogoče z uspehom uveljavljati ugovor o napačnem pravnem pouku vsebovanem v posamičnem aktu, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika. Sicer pa je v obravnavani zadevi tožeča stranka zoper sklep z dne 17.1.2006 pravočasno vložila tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelku v Mariboru (zadeva U 40/2006). Zato se tudi iz tega razloga ne more z uspehom sklicevati na napačen pravni pouk.

Glede na določbo 2. odstavka 22. člena ZUS tožeča stranka tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje samo (po uradni dolžnosti) vsebino tožbe obravnavati tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka namreč takega predloga sploh ni uveljavljala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki priznalo stroške, ki jih je odmerilo v skladu z ZST in odvetniško tarifo (za odgovor za tožbo in odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe), ker je pravilno presodilo, da gre za potrebne stroške. Da so omejeni stroški v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, torej smotrni, meni tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena in 165 člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obravnavani zadevi gre za procesno odločitev, vsebina odgovora na pritožbo pa ni prispevala k hitrejši rešitvi spora. Ker ti stroški po presoji pritožbenega sodišča v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP niso bili potrebni stroški, jih nosi tožena stranka sama (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS, potrdilo izpodbijani sklep.