Jedro

Če je postopek, zaključen z oprostilno sodbo, tekel na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca, stroške nosi slednji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi in v razveljavljenem obsegu vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega B. L. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa (po drugem in prvem odstavku 265. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun Republike Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo oškodovanca kot tožilca M. L. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločba o stroških kazenskega postopka pa je ostala nepreizkušena.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o stroških kazenskega postopka.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, njegovemu zagovorniku J. H. in oškodovancu kot tožilcu M. L. Nihče od njih se o zahtevi ni izjavil. B.

4. V vsaki sodbi je treba odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Odločitev o tem, kdo bo plačal oziroma nosil stroške kazenskega postopka, je praviloma odvisna od izida kazenskega postopka. Temeljno pravilo je, da mora obdolženec, če je spoznan za krivega, povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) oziroma, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, če se postopek konča z oprostilno sodbo (prvi odstavek 96. člena ZKP). Vendar to velja le, če je postopek tekel na zahtevo državnega tožilca. Kadar namreč postopek, zaključen z oprostilno sodbo, teče na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca, te stroške ter strošek sodne takse (po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP) nosi slednji. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti zato pravilno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, kljub temu, da je postopek končan z oprostilno sodbo, tekel na zahtevo oškodovanca kot tožilca M. L., v nasprotju s citiranim določilom 96. člena ZKP, kar vpliva na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

C.

5. Vrhovno sodišče je, kljub temu, da vrhovna državna tožilka v zahtevi predlaga spremembo, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo ter vrnilo sodišču v ponovno odločanje, ker je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani že pravnomočno odločilo o stroških zagovornika obdolženega (sklep z dne 17. 11. 2011, list. št. 214-216), o isti stvari pa ne moreta obstajati dve različni odločitvi, sklepa III K 72842/2010-37 z dne 17. 11. 2011 pa zahteva državne tožilke ne izpodbija.