Jedro

V obravnavani zadevi sicer gre za odškodninski spor iz nesreče pri delu, vendar ne gre za spor med delavcem in delodajalcem. Tožba ni vložena proti delodajalcu, ki je ob vložitvi tožbe še obstajal, čeprav v drugi statusni obliki, na drugem naslovu in z drugimi družbeniki, temveč zoper dve fizični osebi, ki tudi v trenutku nesreče pri delu nista bili tožnikova delodajalca, temveč le družbenika v družbi, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju.

Izrek

Za odločanje v zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožnik zahteva od tožencev plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel kot delavec družbe P.-I. in V. d.n.o.. Tožbo je vložil pri Okrožnem sodišču v Celju, ki se je s sklepom P 778/2006-5 z dne 2.10.2006 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Sklicevalo se je na opredelitev stvarne pristojnosti sodišča v delovnem sporu v točki b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Delovno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je s predlogom Pd 500/2006 z dne 4.1.2008 predlagalo, da v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče RS. Navaja, da sta toženca fizični osebi, ki sta bila ustanovitelja in družbenika družbe P.-I. in V. d.n.o., v kateri se je tožnik dne 15.8.2005 telesno poškodoval. Družba P. je bila ob vložitvi tožbe še vpisana v sodni register kot d.o.o. z drugim naslovom in z edinim družbenikom S.A.. V letu 2007 je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje z družbo P. d.n.o., toženca pa sta fizični osebi in zato ne gre za spor, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče. Za odločanje v zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Na podlagi določb točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Na podlagi teh določb je pristojno tudi za odškodninske spore med delavcem in delodajalcem. V obravnavani zadevi sicer gre za odškodninski spor iz nesreče pri delu, ki se je tožniku pripetila v času trajanja delovnega razmerja, vendar ne gre za spor med delavcem in delodajalcem. Tožba ni vložena proti delodajalcu, ki je ob vložitvi tožbe še obstajal, čeprav v drugi statusni obliki, na drugem naslovu in z drugimi družbeniki. Tožba je vložena zoper dve fizični osebi, ki tudi v času trajanja delovnega razmerja oziroma v trenutku nesreče pri delu nista bila tožnikova delodajalca, temveč le družbenika v družbi, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju.

Tožencema kot družbenikoma družbe z neomejeno odgovornostjo ni prenehalo članstvo, ampak se je ta družba preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo. Šele kasneje sta toženca kot družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo prenesla svoj poslovni delež v tej družbi na tretjo osebo. Zato ne gre za spor iz naslova subsidiarne odgovornosti družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo na podlagi določb 100. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06). Enaka stališča je sodišče sprejelo že v sklepu VIII R 35/2007 z dne 11.12.2007. Glede na povedano gre v zadevi za premoženjski spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 32. člena ZPP pristojno sodišče splošne pristojnosti, to je Okrožno sodišče v Celju, pri katerem je bila tožba vložena. Zato je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.