Jedro

Po izbrisu tožeče stranke P. d. o. o. po zaključku stečajnega postopka iz sodnega registra na aktivni strani ni več stranke postopka - tožnika. To predstavlja takšno neodpravljivo procesno oviro, ki onemogoča vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka (neobstoječa pravna oseba namreč ne more biti stranka postopka, zaradi pravnomočnega zaključka stečajnega postopka pa tudi ni njenih pravnih naslednikov). Odločitev o zavrženju tožbe je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka sklepa spremeni tako, da družba S. d. o. o. in tožena stranka L. Ž. krijeta vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Družba S. d. o. o. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - v I. točki izreka: zavrglo tožbo (predlog za izvršbo), - v II. točki izreka: odločilo, da se pravdni postopek po nasprotni tožbi, prekinjen s sklepom z dne 26. 9. 2017, nadaljuje ter da se nasprotna tožba zavrže, - v III. točki izreka: tožeči stranki S. d. o. o. naložilo, da je dolžna toženi stranki L. Ž. povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.078,96 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe (pravilno: sklepa), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa je družba S. d. o. o. (v nadaljevanju: pritožnica, medtem ko sama sebe imenuje tožeča stranka) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala prilagoditi tožbeni zahtevek zatrjevanemu odstopu terjatve. Opozarja, da je takšno stališče pravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso. Pri tem se sklicuje na razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2015 in poudarja, da iz njih izhaja, da v primeru odstopa predmeta spora na strani tožnika ta ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka odstopu (t.i. irelevančna teroija). Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, pri čemer zlasti izpostavlja neobrazloženost te odločitve, njeno nelogičnost ter bistveno previsoko odmerjene stroške. Trdi, da ni nobene pravne podlage za odločitev, da bi morala sama toženi stranki povrniti polovico pravdnih stroškov zgolj zato, ker jih tožena stranka ne more zahtevati od (prvotno) tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi. Opozarja, da zaradi izraženega nasprotovanja tožene stranke spremembi tožeče stranke ni mogoče govoriti o tem, da je pritožnica v procesnem smislu sploh bila stranka pravde in je zato sama odločitev dejansko ne zadeva. Prav tako je ne zavezujejo nobena razmerja med prvotno tožečo stranko (to je izbrisano družbo P. d. o. o.) in toženo stranko. Zakaj bi sama morala nositi stroške postopka, sodišče prve stopnje ne pojasni in v tem delu sklepa ni moč preizkusiti. Poudarja, da je tudi stroški, nastali v zvezi z nasprotno tožbo ne zadevajo, saj sama ni bila tožena stranka po nasprotni tožbi. Sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri stroškov ni tehtalo načela uspeha pravdnih strank. Tako je prezrlo, da je bil tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pravnomočno zavrnjen za znesek 9.385,57 EUR, kar pomeni 61 % neuspeh te stranke. Poleg tega ni bilo upoštevano, da tožena stranka po izbrisu prvotne tožeče stranke dne 4. 4. 2018 ni umaknila nasprotne tožbe, temveč je z vztrajanjem pri zahtevku povzročila nepotrebne stroške naroka dne 1. 10. 2018. Oporeka tudi obstoju pravne podlage za priznanje nagrade za ponovljeni postopek in opozarja, da tožena stranka v ponovljenem sojenju ni priglasila stroškov nagrade za narok. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe (predloga za izvršbo) v I. točki izreka sklepa z utemeljitvijo, da ni pogojev za nadaljevanje pravdnega postopka po drugem odstavku 190. člena ZPP, saj 1) tožena stranka tudi v ponovljenem sojenju ni podala soglasja za subjektivno spremembo tožbe na strani tožeče stranke,1 poleg tega pa 2) tožeča stranka kljub pozivom sodišča ni prilagodila tožbenega zahtevka.

5. Izpodbijana odločitev je pravilna, kar potrjuje tudi obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 17/2004 z dne 2. 3. 2014, v katerem gre za podobno situacijo kot v konkretnem primeru.2

6. Pritožnica opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje glede potrebnosti prilagoditve tožbenega zahtevka zatrjevanemu odstopu terjatve pravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016. Tej pritožbeni kritiki v konkretnem primeru ni mogoče slediti. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi v primeru odstopa vtoževane terjatve med pravdo prilagoditev tožbenega zahtevka v prid prevzemnika terjatve sicer res ni nujna, temveč zgolj koristna (glej 15. do vključno 18. točko obrazložitve), vendar pa se je, glede na specifične okoliščine konkretnega primera, v predmetnem postopku ustrezna prilagoditev tožbenega zahtevka izkazala kot nujna za meritorno obravnavanje tožbenega zahtevka.

7. Iz obrazložitve odločitve o zavrženju nasprotne tožbe in iz podatkov AJPES je namreč razvidno, da je bila tožeča stranka P. d. o. o. dne 4. 4. 2018 po zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom izbrisana iz sodnega registra,3 pred tem pa ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka zatrjevani odsvojitvi vtoževane terjatve družbi S. d. o. o. (pritožnici) na način, da bi bilo temu zahtevku mogoče ugoditi (to je tako, da bi bila zahtevana izpolnitev obveznosti v korist domnevne prevzemnice terjatve). Ustrezne prilagoditve tožbenega zahtevka tožeča stranka P. d. o. o. ni opravila niti pred prvo odločitvijo o tožbenem zahtevku (gre za odločitev v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 9. 2016)4 niti po razveljavitvi te odločitve (glej prvo alinejo I. točke izreka sodbe in sklepa višjega sodišča II Cp 3358/2016 z dne 29. 8. 2017). Po izbrisu tožeče stranke P. d. o. o. po zaključku stečajnega postopka iz sodnega registra dne 4. 4. 2018 pa na aktivni strani ni več stranke postopka - tožnika. To predstavlja takšno neodpravljivo procesno oviro, ki onemogoča vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka (neobstoječa pravna oseba namreč ne more biti stranka postopka, zaradi pravnomočnega zaključka stečajnega postopka pa tudi ni njenih pravnih naslednikov5). Odločitev o zavrženju tožbe je zato pravilna. Ker pritožbeno sodišče glede te odločitve tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožnica pa utemeljeno nasprotuje pravilnosti stroškovne odločitve v III. točki izreka sklepa. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je pritožnici naložilo v plačilo polovico vseh priglašenih pravdnih stroškov tožene stranke s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in z utemeljitvijo, „da je združilo dva pravdna postopka in ju vseskozi obravnavalo enotno, pri čemer toženka po tožbi in tožnica po nasprotni tožbi ne bo mogla uspešno uveljavljati pravdnih stroškov od izbrisane gospodarske družbe (nasprotne tožene stranke), medtem ko tožeča stranka po tožbi ni dolžna plačevati stroškov za izbrisano pravdno stranko po nasprotni tožbi“. V nasprotju s pritožnico sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je povzeto obrazložitev, ne glede na določene nelogičnosti v njej,6 zaradi drugih pravilnih ugotovitev izpodbijanega sklepa mogoče preizkusiti, vendar pa sprejeta stroškovna odločitev ni pravilna, saj temelji na zmotnem izhodišču, da je pritožnici v tem postopku priznan procesni položaj stranke.

9. Za odločitev o stroških tega pravdnega postopka je bistveno, da pritožnica nikoli ni postala stranka postopka, saj zaradi nasprotovanja tožene stranke nikoli ni veljavno vstopila v pravdo namesto tožeče stranke P. d. o. o. (drugi odstavek 190. člena ZPP), niti se tega postopka ni veljavno udeleževala kot sospornica (npr. kot nova, dodatna tožnica poleg obstoječe (čeprav je tako nepravilno navedeno v zapisnikih o narokih) - glej 191. člen; primerjaj tudi 193. člen ZPP) ali kot intervenientka (200. člen ZPP). Sodelovanje v predmetnem postopku na strani tožeče stranke (namesto tožeče stranke P. d. o. o.) je bilo pritožnici dopuščeno brez pravne podlage. Na naroku dne 9. 1. 2014 sprejet procesni sklep o "dovolitvi subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke" (glej list. št. 156) je bil namreč s pretežno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 9. 2016 (glede na obrazložitev odločbe višjega sodišča II Cp 3358/2016 z dne 29. 8. 2017 v 9. in 10. točki) de facto razveljavljen kot nezakonit. Ker so v skladu z določbami ZPP o stroških postopka do povrnitve stroškov (pod določenimi pogoji) upravičene le stranke postopka, sosporniki in državni organi (primerjaj zlasti 152., 154., 155., 156., 161. in 163. člen ZPP), pritožnica pa med navedene subjekte ne sodi, ima pritožnica prav, ko poudarja, da ji ni mogoče naložiti v plačilo stroškov tožene stranke. Iz istega razloga pa seveda pritožnica tudi sama ne more biti upravičena do povračila nobenih svojih stroškov, ki so ji nastali v zvezi s sodelovanjem v tej pravdi (v tem pogledu pritožnica v svojih pritožbenih navedbah ni konsistentna).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka, ugodilo in sklep v tem delu ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožnica je sicer s pritožbo delno uspela (glede stroškovne odločitve), vendar pa ji glede na njen specifičen položaj v predmetnem postopku (to je upoštevaje nikoli veljavno priznan položaj stranke, sospornice ali intervenientke) ni mogoče priznati stroškov pritožbenega postopka in jih naložiti v plačilo toženi stranki, temveč jih je pritožnica dolžna kriti sama (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ob tem gre pojasniti, da "subjektivna sprememba tožbe" na aktivni strani (to je na strani tožeče stranke) ni mogoča (glej določila ZPP o spremembi tožbe, zlasti pa 184. in 186. člen), temveč je mogoča le na pasivni strani (to je na strani tožene stranke), kar ZPP ureja v 187. členu. Če pride med pravdo do odtujitve stvari ali pravice na aktivni strani (190. člen ZPP), sta možna le prilagoditev tožbenega zahtevka v korist novega pridobitelja (ta prilagoditev sicer upoštevaje irelevančno teorijo ni nujna) ali vstop pridobitelja kot novega tožnika (namesto prvotnega tožnika) v pravdo, pri čemer je takšen vstop pridobitelja pogojen s privolitvijo obeh (obstoječih) strank (tega sodišče prve stopnje ob prvem odločanju o tožbenem zahtevku, to je ob izdaji sodbe dne 5. 9. 2016, ni upoštevalo, kajti tožena stranka je izrecno nasprotovala vstopu domnevnega pridobitelja terjatve S. d. o. o. v pravdo). 2 V navedeni odločbi je poudarjeno, da odtujitev stvari ali pravice po nastanku litispendence povzroči spremembo v materialnopravnem, ne pa v procesnopravnem razmerju. Tako tožnik ostane še naprej tožnik (subjekt procesnopravnega razmerja), čeprav je vtoževano terjatev po nastopu litispendence cediral nekomu drugemu. Tisti, ki je pridobil terjatev (cesionar), namreč ne stopi avtomatično v proces (namesto cedenta). Za to je potrebna tudi privolitev nasprotne stranke, ki pa je tožena stranka v obravnavanem sporu ni podala. Cesionar torej ni naslednik tožeče stranke v procesnopravnem razmerju. Zato tudi ni upravičen procesno uveljavljati materialnopravnega zahtevka (odstopljene terjatve). Takšno je tudi stališče pravne teorije (glej na primer univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 284-285, § 99). Ker tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje ni predlagala nadaljevanja postopka s cesionarjem, cesionar po prenehanju tožeče stranke tudi ne more vstopiti v pravdo kot intervenient (poleg tožeče stranke niti namesto nje). Ker torej ni prišlo do zamenjave stranke, je tožnik ostal cedent, ki pa je bil v nadaljevanju zaradi zaključka stečajnega postopka izbrisan iz registra. 3 Gre za zaključek stečajnega postopka po 378. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. 4 Pooblaščenec tožeče stranke P. d. o. o. se je na naroku dne 14. 11. 2013 dne skliceval le na aktualno "pravilno navedbo" tožeče stranke in podal prošnjo za "upoštevanje subjektivne spremembe pri vseh navedbah in pri zahtevku", ni pa konkretno opredelil, na kakšen način naj bo upoštevan odstop vtoževane terjatve prevzemniku. 5 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 1146/2018 z dne 23. 1. 2019 v 8. in 10. točki obrazložitve, VSL sklep I Cpg 419/2017 z dne 10. 10. 2018 v 5. in 7. točki obrazložitve ter VSL sodba in sklep I Cpg 558/2016 z dne 6. 12. 2017 v 5. točki obrazložitve. 6 Razlog za naložitev pravdnih stroškov tožene stranke pritožnici ne more biti v tem, da tožena stranka povrnitve stroškov ne more (več) zahtevati od tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (P. d. o. o.), ki je bila po zaključku stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Poleg tega pritožnica v zvezi z naloženimi ji stroški, povezanimi z nasprotno tožbo, pravilno poudarja, da sama ni bila (nikoli) tožena stranka po nasprotni tožbi in da je zato ti stroški ne zadevajo.