Jedro

Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Delovanje tožnice tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oborožen odpor po 1. odstavku 1. člena ZVV, tožnica pa tudi ni izpolnila dodatnih kriterijev iz 7. alineje 2. člena niti 2. a) člena ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Upravna enota Nova Gorica zahtevi A.A. za priznanje statusa vojnega veterana ni ugodila. Pri tem se sklicuje na 1. odstavek 1. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV-UPB2, Uradni list RS, št. 59/2006). Podrobno citira tudi 2. člen omenjenega zakona. Ugotavlja, da je tožnica vložila zahtevek za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov iz razloga, ker naj bi bila v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo pozvana z občinskega štaba za civilno zaščito kot članica specializirane enote za pripravo in oskrbo javnega zaklonišča v poslovnih prostorih bivše SDK. Ob vsakem sproženem alarmu naj bi v javnem zaklonišču oskrbovala civilne osebe iz okoliških stanovanj, ki so se zatekle v zaklonišče. Nudila naj bi jim medicinsko pomoč, hrano in odeje ter postelje. Glede na navedeno, je upravni organ presojal izpolnjevanje zakonskih pogojev, navedenih v točki h) iz 7. alineje 2. člena zakona. Navaja, da je zaprosil Upravo RS za zaščito in reševanje za potrdilo iz uradne evidence o sodelovanju imenovane v času osamosvojitvene vojne. Omenjena je z dopisom, št. 130-1282/2009-2 odgovorila, da v pregledanih spisih ni podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo sodelovala v specializiranih enotah CZ. Navaja še, da enota za vzdrževanje zaklonišč ni bila specializirana enota CZ, ki bi bila navedena v sklepu Ministrstva za obrambe, Uprave za zaščito in reševanje z dne 23. 1. 2007. Po mnenju upravne enote tožnica ni uspela dokazati, da je oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. opravljala dolžnosti in naloge pri obrambi Republike Slovenije v tem smislu, da bi glede na zatrjevano bila članica Republiškega mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito oziroma članica njihovih specializiranih enot ob pogoju, da je opravljala obrambne oziroma zaščitne reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Ker imenovana ne izpolnjuje zakonskih pogojev, saj zadolžitve in naloge, ki jih je v času osamosvojitvene vojne opravila, ni mogoče uvrstiti v zakonski okvir, ji statusa vojnega veterana ni bilo mogoče podeliti.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo, št. 1301-1570/2009 z dne 13. 1. 2010, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej ugotavlja, da pritožnica zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana okvirno utemeljuje na podlagi točke h) 7. alineje 2. člena ZVV. Iz izvedenih dokazov v ugotovitvenem postopku pred organom prve stopnje pa ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov za tožnico. Iz dopisa Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, Izpostave Nova Gorica z dne 21. 9. 2009 je razvidno, da ne najdejo podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo delovala v specializiranih enotah CZ. Njenega imena na teh spiskih ni. Iz spisa tudi nesporno izhaja, da enota za vzdrževanje zaklonišč sploh ni bila specializirana enota CZ in ni bila navedena v sklepu Ministrstva za obrambo Uprave za zaščito in reševanje z dne 31. 1. 2007. Na pritožničine očitke, da naj bi ministrstvo uradne evidence uničilo, pa se pritožbeni organ ni opredeljeval, ker to ni v njegovi pristojnosti. Kot relevanten dokaz šteje zgoraj omenjeni dopis, iz katerega pa ni razvidno, da bi bila dokumentacija uničena.

V zvezi s pritožbeni navedbami pa pritožnici še pojasnjuje, da je 1. člen ZVV-UPB2 temeljna določba, iz katere izhaja namen zakonodajalca, da določa vsebino zakona in splošne pogoje, veljavne za vse nadaljnje določbe zakona. Zakon taksativno določa katere pripadnike enot je možno šteti za vojne veterane. S tem je izkazan tudi namen zakonodajalca, da ta statusa in pravic vojnega veterana ne zagotovi vsem državljanom, ki so opravljali dolžnosti pri obrambi in zaščiti v času agresije na RS, temveč je zakonodajalec v pravno varstvo zajel le pripadnike obrambnih enot oziroma pripadnike enot, ki so opravljali vojaške dolžnosti, ki so se izvrševale v oboroženih silah v določenih enotah organa za notranje zadeve in enotah za zveze republike in občine, kot to izhaja iz 2. in 2.a člena ZVV-UPB2. Za priznanje statusa vojnega veterana morajo biti tako izpolnjeni vsi zakonski pogoji tako iz 1. člena kot tudi pogoji iz 2. ali 2. a člena ZVV-UPB2. Torej, da je bil upravičenec pripadnik ene izmed navedenih enot in je v navedenem obdobju opravljal dolžnosti pri obrambi RS.

Tožnica v tožbi navaja, da upravni organ v postopku ni ugotavljal dejanskega stanja in ni ugotovil, da potrdila iz uradnih evidenc ni mogel dobiti, saj so bile uradne evidence o sodelovanju tožnice v času osamosvojitvene vojne uničene. Prav tako so bile vse evidence in dokumenti v zvezi z obrambo in zaščito v skladu z navodili uničeni tudi na SDK. To je potrdil pristojni delavec na Upravi RS za zaščito in reševanje. Tudi sklicevanje upravnega organa na to, da enota za vzdrževanje zaklonišč ni bila specializirana enota civilne zaščite, navedeno v sklepu Ministrstva za obrambo z dne 23. 1. 2007, po mnenju pritožnice ni zakonito, ker pooblastila za izdajo takšnega sklepa v zakonu ni bilo. Pravice do priznanja statusa vojnega veterana namreč ne more zožiti sklep ministrstva. Tožnica v nadaljevanju ponavlja, kakšne so bile njene naloge v času osamosvojitvene vojne zlasti dne 26. 9. 1991 in 28. 6. 1991, ko je nudila medicinsko in drugo pomoč osebam, ki so se zatekle v javno zaklonišče. Pri tem pripominja, da so priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco že pridobili člani, ki so bili zadolženi in so opravljali enake naloge kot tožnica.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi ter njeno odločbo odpravi ter zadevo vrne upravni enoti v ponovni postopek. Povrne pa naj ji tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz zbranih dokazov izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojne veteranke določene v zakonu. Za priznanje statusa vojnega veterana morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, tako pogoji iz 1. člena ZVV-UPB2 kot tudi pogoji iz 2. ali 2. a člena omenjenega zakona, torej da je bila tožnica pripadnica ene izmed navedenih enot ali je v navedenem obdobju opravljala dolžnosti pri obrambi RS.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravnorelevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ oziroma tožena stranka v njej sklicujeta. Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. V kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožnici status vojne veteranke na podlagi njenih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV-UPB2. Po določbi 1. odstavka 1. člena zakona je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti v Republiki Sloveniji in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Za priznanje statusa vojne veteranke mora biti izpolnjen eden izmed treh pogojev, to je ali da je oseba v vojaški agresiji na RS opravljala vojaške dolžnosti za obrambo RS, ali da je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti, ali da je bila neposredno vključena v oborožen odpor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi. Po 2. členu takrat veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91, dalje ZOZ) so obrambne sile, ki obsegajo oborožene sile narodna zaščite in enota za zvezo temeljni nosilci oboroženih oblik upiranja napadov na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanja nosilcev obrambnega sistema tvori celoto. V skladu s takrat veljavnim ZOZ so državljani opravljali vojaško dolžnost v oboroženih silah, v določenih sestavah organov za notranje zadeve in v enotah Zveze RS ali občin. V oborožen odpor v teh enotah je bila lahko vključena tudi oseba, ki sicer ni bila vpoklicana na podlagi svojega vojaškega razporeda, ampak je bila vključena v oborožen odpor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva torej vključena neposredno v enoto. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, tožnica ni bila vključena neposredno v nobeno enoto, zato tudi po mnenju sodišča ni mogoče govoriti o izpolnjevanju pogojev po 1. členu ZVV-UPB2. Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v zakonu določeni še v 7. alineji 2. člena zakona, konkretno v točki h), po kateri ima status vojnega veterana tudi član republiškega mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da opravlja obrambne oziroma zaščitne reševalne naloge v času oboroženih spopadov. V obravnavnem primeru je tožena stranka, pred njo pa organ prve stopnje, pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojne veteranke iz 1. člena ZVV-UPB2. Prav tako je ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonskih kriterijev, ki so naštete v 7. alineji 2. člena zakona, niti tega tožnica ne zatrjuje.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke in pred njo prvostopnega organa pravilna, saj je status vojnega veterana po določbah zakona mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zakon zahteva, kamor sodi tudi vključenost neposredno v enoto. Zato delovanje tožnice tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oborožen odpor po 1. odstavku 1. člena zakona. Tožnica tudi ni izpolnila dodatnih kriterijev iz 7. alineje 2. člena niti 2. a) člena. Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Tožnica pa svojega sodelovanja pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije ni dokazala z drugimi dokazili, ki bi bili drugačni od tistih, ki so navedeni v upravnih spisih. Delovanje zunaj okvira, ki ga določa zakon, ni podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bile posamezne uradne evidence uničene, niti tožeča stranka v tej smeri ne predlaga nobenih relevantnih dokazov. Tudi pavšalno zatrjevanje, da je na podlagi podobnih dejstev in okoliščin B.B. status bil priznan, je v konkretnem primeru premalo za ugoditev zahtevka tožnice.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.