Jedro

Pojma uporabe vozila ZOZP ne definira. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa.

Bistven pogoj za odškodninsko zavezo tožene stranke je, da je škoda nastala pri uporabi vozila prav takrat, ko je bilo to v funkciji prometnega sredstva; ko je motorno vozilo uporabljeno kot delovni stroj, ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 15.596,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne ter mora tožeča stranka v 15. dneh toženi stranki povrniti 4.314,62 EUR stroškov postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15. dneh povrniti 807,65 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 15.596,73 EUR (prej 3.737.600 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ugotovilo je, da toliko znaša premoženjska škoda tožnika zaradi nemožnosti uporabe avto-dvigala znamke Poclain zaradi poškodbe le tega, do katere je prišlo 26. 8. 1996 pri dvigovanju v Italiji zavarovanega dvigala Link Belt 108 na gradbišču na Ptuju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča druge stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi revizijski razlog naj bi bil potrditvah tožene stranke podan zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z odgovornostjo tožene stranke oziroma zaradi njihovega nasprotja z izvedenimi dokaz, drugi pa zaradi zmotne uporabe določbe 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v zvezi z odločitvijo o glavnem zahtevku, o katerem naj bi bilo napačno odločeno tudi po višini ter določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih.

4. Revizija, o kateri Vrhovno sodišče glede na razveljavitveno odločbo Ustavnega sodišča Up-1467/09-14 odloča ponovno, je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne ter potrdi sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, toženo stranko pa zaveže povrniti mu stroške revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uvodoma opozarja na nedovoljenost revizijskih trditev o okoliščinah domnevno neprimernega poskusa dvigovanja bremena, ki se nanašajo na vprašanje (ne)pravilne in (ne)popolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jih je tožena stranka prvič uveljavljala v pritožbi in jih sodišče druge stopnje, ker so predstavljale nedopustno novoto, ni moglo upoštevati. Ne glede na navedeno te trditve prereka in zapiše svojo verzijo načina nastanka škode s poudarkom na trditvi, da je do nezgode prišlo med obratovanjem, to je med uporabo delovnega stroja in da je vzrok nezgode izviral iz njegove sfere: pretrgala se je jeklena vrv delovnega stroja, ki je držala žlico. Sicer pa je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 29. 10. 1999 navedla, da način nastanka škode in temelj tožbenega zahtevka nista sporna, zaradi česar se sodišče prve stopnje sploh ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati z dejanskimi okoliščinami škodnega dogodka. V nadaljevanju v reviziji ponovljeno pritožbeno trditev, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo škodo, ker stroj ni bil v normalni rabi in škoda ni nastala z uporabo motornega vozila, označi ne le za nedopustno novoto, pač pa tudi za netočno: dvigovanje in spuščanje žlice je osnovna značilnost redne rabe tovrstnega delovnega stroja. V zvezi z interpretacijo določbe 27. člena ZOZP poudarja, da ta ne omejuje odgovornosti zavarovalnega združenja oziroma zavarovalnih organizacij, članic tega združenja, na škodne dogodke, ki bi se zgodili na javnih površinah; meni, da navedena zakonska določba zajema tudi škodne dogodke izven javnih površin, če pride do škode vsled uporabe vozila, registriranega v tujini, torej tudi za škodne dogodke na gradbiščih, zlasti tam, kjer se istočasno nahaja več izvajalcev z vozili oziroma stroji ter da tako razlago potrjuje tudi dosedanja sodna praksa. Nasprotuje tudi razlagi določbe 15. člena istega zakona, za kakršno se zavzema tožena stranka. Vsebino pojma „uporaba vozila“ določa sodna praksa, ki ta pojem interpretira široko, saj npr. šteje, da je vozilo, ki je stoječe na cesti pustilo oljni madež, na katerem je drugo vozilo zdrsnilo, motorno vozilo v uporabi in je podana odgovornost lastnika takšnega vozila oziroma zavarovalne organizacije, pri kateri je bilo sklenjeno takšno zavarovanje, za škodo nastalo vsled zdrsa drugega vozila na oljnem madežu. Nazadnje tožnik odgovarja še na revizijske trditve o neutemeljenosti prisoje odškodnine za čas od 26. 8. 1996 pa vse do 4. 7. 1997, čeprav je po lastni izpovedi novo avto-dvigalo tožnik kupil že v novembru 1996. 5. Revizija je utemeljena.

6. ZOZP v prvem odstavku 27. člena določa, da lahko oškodovanec, ki mu je bila škoda povzročena v Republiki Sloveniji z uporabo vozila, ki izvira iz države članice EU oziroma države, katere nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odškodninski zahtevek za povrnitev škode vloži pri Združenju ali zavarovalnici, članici Združenja, ki je korespondent za obravnavanje odškodninskih zahtevkov tuje odgovornostne zavarovalnice.

7. Slovensko zavarovalno združenje je dolžno odškodnino plačati pod dvema predpostavkama: (i) da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta in (ii) da škoda izvira iz uporabe v tujini zavarovanega vozila (prometnega sredstva). Ta predpostavka po prepričanju tožene stranke v konkretnem primeru ni bila izpolnjena zato, ker je škoda nastala na ograjenem delovišču in ne na javni površini in zato, ker je nastala med izvajanjem gradbenih del in ne med redno, normalno uporabo v tujini zavarovanega vozila.

8. Pojma uporabe vozila ZOZP ne definira. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa, ta pa ga širi in ga ne omejuje na uporabo vozila na javnih cestah oziroma na prometnih površinah, pač pa poudarja, da je škoda krita, če jo predstavlja posledica, ki pride v poštev po teoriji o adekvatni vzročnosti in jo je mogoče pripisati uporabi oziroma delovanju motornega vozila. V reviziji poudarjeno dejstvo, da se je škodni dogodek pripetil na ograjenem delovišču, na katerega je bil dostop omejen, tako ne zadošča za pravni sklep, da škoda ni nastala z uporabo tujega delovnega oziroma prometnega sredstva.

9. Kljub temu je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je škoda nastala pri uporabi tujega vozila, materialnopravno zmoten. Bistven pogoj za odškodninsko zavezo tožene stranke je, da je škoda nastala pri uporabi vozila prav takrat, ko je bilo to v funkciji prometnega sredstva; ko je motorno vozilo uporabljeno kot delovni stroj, ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva.(1)

10. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah in načinu nastanka škode so: na gradbišču na Ptuju je italijansko podjetje I. z delovnim strojem – motornim vozilom, registriranim v Italiji, opravljalo izkope; delovni stroj se je „zataknil“ v zemlji, zato ga je bilo treba „izvleči“; to je poskušal storiti pri tožniku, ki je kot samostojni podjetnik opravljal storitve z avto-dvigali, zaposlen strojnik; pri tem se je jeklena cev tožnikovega avto-dvigala odtrgala, zaradi česar je delovni stroj italijanskega podjetja padel še nižje, pri tem pa se je hidravlika avto-dvigala povsem uničila(2).

11. Te okoliščine med pravdnima strankama, ki temeljijo na izpovedi tožnika na naroku za glavno obravnavo 28. 9. 1999, med pravdnima strankama sploh niso bile sporne: po zaslišanju tožnika je na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 1999 tožena stranka izjavila, da „za toženo stranko način nastanka škode in v tem smislu temelj tožbenega zahtevka ni sporen“. Na zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso bile ovržene, je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve in trditve v odgovoru na revizijo, ki te ugotovitve razčlenjujejo, dopolnjujejo ali interpretirajo v breme ene in v korist druge pravdne stranke.

12. V konkretnem primeru predstavlja neposreden vzrok tožnikove škode, izvirajoče iz uničenja hidravlike na njegovem avto-dvigalu, padec v tujini registriranega vozila, ki ga je dvigoval; v času nastanka škodnega dogodka to tuje vozilo ni bilo v funkciji prometnega sredstva (in očitno tudi ne v funkciji delovnega stroja, kar pa ni odločilno). Takšna situacija pa ob pravilni uporabi določbe 27. člena ZOZP, predvsem pravnega standarda uporabe motornega vozila na način, kot je pojasnjen zgoraj, narekuje presojo o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke in spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Revizija uveljavlja, da je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o njeni odgovornosti, teh razlogov pa ne vsebuje zato, ker je pritožbeno sodišče, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje, zmotno štelo, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen.

14. Razlogov o odgovornosti tožene stranke v sodbah sodišč prve in druge stopnje res ni. Ti pa po oceni revizijskega sodišča glede na njegovo odločitev niso potrebni. Tožnikovemu zahtevku bi bilo glede na relevantno materialno pravo mogoče ugoditi, kot je v razlogih te sodbe že poudarjeno, pod dvema kumulativno podanima predpostavkama: ob predpostavki obstoja vseh elementov civilnega delikta in ob predpostavki, da škoda izvira iz uporabe (v smislu pravnega standarda iz 27. člena ZOZP) v tujini zavarovanega prometnega sredstva. Ker ta (zadnje navedena) predpostavka v konkretnem primeru ni izpolnjena, bi bila ugodilna sodba izključena tudi v primeru presoje o odgovornosti povzročitelja škode oziroma njegove zavarovalnice in tudi, če bi sodbi obeh nižjih sodišč o tem vsebovali pravilne in zadostne razloge.

15. Tožnik se v odgovoru na revizijo, ko predlaga njeno zavrnitev, sklicuje na dejstvo, da mu je pred pričetkom obravnavane pravde ena izmed zavarovalnic članic tožene stranke izplačala odškodnino za premoženjsko škodo na avto-dvigalu ter mu ponudila 300.000 SIT odškodnine za škodo, ki je predmet spora v tem postopku; ocenjuje, da je s tem priznala temelj odgovornosti za vso škodo iz spornega škodnega dogodka. Poudarja tudi, da je tožena stranka tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo ugovarjala le pavšalno, da pa je nato na naroku za glavno obravnavo 29. 10. 1999 izrecno navedla, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen.

16. V zvezi s temi trditvami revizijsko sodišče pojasnjuje, da izvenpravdno ravnanje zavarovalnice, ki ni stranka tega postopka, ni relevantno in ne more šteti kot (konkludentno) priznanje temelja s strani toženega Slovenskega zavarovalnega združenja. Izjavo slednjega, podano na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 1999, vsebina izjave je dobesedno povzeta v 11. točki obrazložitve te sodbe, pa tožnik v odgovoru na revizijo povzema nekorektno: z njo so bile kot nesporne priznane le dejanske okoliščine o načinu nastanka škode, pomembne za presojo vzročne zveze kot enega od elementov civilnega delikta, ni pa bila podana izjava v smislu priznanja odškodninske odgovornosti ali o priznanju pasivne legitimacije kot sklepa ne le o obstoju odgovornosti, pač pa tudi o nastanku škode z uporabo prometnega sredstva v smislu določbe 27. člena ZOZP.

17. Zaradi odločitve o reviziji, kakršno je sprejelo, Vrhovnemu sodišču materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine in o obrestnem zahtevku ni bilo treba preizkušati.

18. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je v pravdi v celoti propadel, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te predstavljajo sodne takse, odmerjene po Taksni tarifi in stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 247/2006: „Zmotno je revizijsko opozarjanje, da 15. člen ZOZP ne omenja uporabe motornega vozila prav v prometu, saj to jasno izhaja že iz samega naslova zakona, njegovih uvodnih določb in njegovega tretjega poglavja. Tako kot za traktor tudi za obravnavano tovorno vozilo (gozdarski tovornjak) velja, da lahko opravlja enkrat prevozno, drugič delovno funkcijo in da se zato obvezno zavarovanje AO ne razširja na primere, ko opravlja delovno funkcijo“.

Op. št. (2): Glej tretji odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje.