Jedro

Pri oceni mejnega praga dolžnikove zmožnosti poplačila upnikov v večjem znesku ali drugačnih rokih je potrebno ocenjevati ustreznost predloga glede zakonskih in strokovnih kriterijev po času ob pripravi njegovega predloga, ob tem da se v ugovornem postopku preverja realnost pričakovanj, upoštevaje tudi dejstva, ki so nastala po času, ko je bil predlog podan, in sicer ta ugotovljena dejstva kažejo na to, ali so bila izhodišča ekonomskih pogojev in rezultatov poslovanja in sam predlog prisilne poravnave sestavljena tako, da omogočajo poplačilo upnikov pod najbolj ugodnimi pogoji, ki pa še omogočajo nadaljevanje dolžnikovega podjema.

Izrek

I. Pritožba upnice F., S. p. a., se zavrže. II. Pritožbi upnic K., d. o. o., in B., Gmbh, se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožnice nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (redna številka 257) je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor (redna števila 174) upnikov F., S. p. a., K., d. o. o., in B., Gmbh, proti vodenju prisilne poravnave.

2. Zoper ta sklep so se v pritožbenem roku pritožili upniki F., S. p. a., K., d. o. o., in B., Gmbh (redna številka pritožbe 269). Uveljavljajo pritožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter ugovoru upnikov zoper vodenje postopka prisilne poravnave nad dolžnikom ugodi, ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba prve pritožnice ni dovoljena, pritožbi druge in tretje pritožnice pa nista utemeljeni.

Glede pritožbe F., S. p. a Določba 126. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da ima vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti pravico vložiti pritožbo, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. Določba 56. člena ZFPPIPP določa, da so v glavnem postopku zaradi insolventnosti procesna dejanja upravičeni opravljati upniki, ki v postopku uveljavljajo terjatev do insolventnega dolžnika, in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. V konkretnem primeru je prva pritožnica sicer pravočasno prijavila svojo terjatev, vendar pa je bilo z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. julija 2014 (redna številka 265) pravnomočno ugotovljeno, da terjatev upnika F., S. p. a., (torej prve pritožnice) ni verjetno izkazana. S tem je prva pritožnica izgubila legitimacijo, da bi lahko odločala o prisilni poravnavi (drugi odstavek 200. člena ZFPPIPP). Če je prvi pritožnici zaradi pravnomočne ugotovitve o tem, da njena terjatev ni verjetno izkazana, odvzeta legitimacija za sprejemanje glavne odločitve v postopku prisilne poravnave, je mogoče ugotoviti, da prva pritožnica nima več procesnega upravičenja kot upnica za opravljanje tudi drugih procesnih dejanj v tem postopku in s tem nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbi upnikov K., d. o. o., in B., Gmbh

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo o ugovoru upnic proti vodenju postopka prisilne poravnave, v katerem so uveljavljale ugovorna razloga iz 1. in 2. točke 172. člena ZFPPIPP. Glede obeh ugovornih razlogov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da nista podana. V pritožbi pritožnici sprejemata odločitev sodišča glede zavrnitve ugovora iz 1. točke prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP glede insolventnosti dolžnika, ne soglašata pa z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede v ugovoru podredno uveljavljanega razloga po 2. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP (da lahko insolventni dolžnik svoje obveznosti izpolni v večjem deležu ali krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave). Ta ugovorni razlog je po mnenju pritožbenega sodišča izkazan takrat, ko je mogoče iz dejanskih okoliščin in izvedenih dokazov kot verjetno ugotoviti, da načrt finančnega prestrukturiranja in na njem temelječ predlog prisilne poravnave ni sestavljen tako, da bi omogočal upnikom, da se poplačajo v najvišje mogočem znesku in najkrajših možnih rokih. Tako mora biti v ugovornem postopku izkazano, da je mogoče poplačilo pod ugodnejšimi pogoji za upnike. V ugovoru morajo biti podane trditve ter predlagani dokazi, iz katerih izhaja, da je dolžnik sposoben poplačila upnikov ob zanje ugodnejših pogojih.

6. Pri tej oceni mejnega praga dolžnikove zmožnosti poplačila upnikov v večjem znesku ali drugačnih rokih je potrebno ocenjevati ustreznost predloga glede zakonskih in strokovnih kriterijev po času ob pripravi njegovega predloga, ob tem da se v ugovornem postopku preverja realnost pričakovanj, upoštevaje tudi dejstva, ki so nastala po času, ko je bil predlog podan, in sicer ta ugotovljena dejstva kažejo na to, ali so bila izhodišča ekonomskih pogojev in rezultatov poslovanja in sam predlog prisilne poravnave sestavljena tako, da omogočajo poplačilo upnikov pod najbolj ugodnimi pogoji, ki pa še omogočajo nadaljevanje dolžnikovega podjema. Torej tako kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotovitve izvedenca, ki so se nanašala na čas po 30. 9. 2013, ko je dolžnik pripravil računovodske izkaze, upoštevane v poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnika ter načrtu finančnega prestrukturiranja, upoštevalo kot kontrolne podatke o ustreznosti načrta finančnega prestrukturiranja, ki ga je pripravil dolžnik. Tako ne držijo pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih storilo prvostopenjsko sodišče. 7. V nadaljevanju pritožbe pritožnici izpodbijata ugotovitve iz izvedeniškega mnenja II (redna številka 255). Izvedencu očitata, da je napačno ugotovil dejstvo, da je potrebno v računovodskih izkazih dolžnika upoštevati še dodatno slabitev terjatve dolžnika do družbe P., d. d. - v stečaju, v višini 1.534.865,00 EUR. Zaradi takšne slabitve dolžnikove terjatve je mogoče podati zaključek, da bi bil dolžnik sposoben upnike poplačati v višjem deležu. Sodišče prve stopnje je glede teh ugovorov, ki sta jih pritožnici podali že na naroku dne 24. 6. 2014 (zapisnik, redna številka 256) ugotovilo, da bi bilo po ugotovitvah izvedenca potrebno to terjatev dolžnika slabiti celo bolj, kot je to storil sam dolžnik v bilanci, na podlagi katere je predlagal prisilno poravnavo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da to dejstvo ne govori v prid stališča upnikov, da je dolžnik zmožen upnike poplačati v večjem znesku in krajših rokih, kot je predlagal v načrtu finančnega prestrukturiranja, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ugovori pritožnic glede slabitve terjatve do P., d. d., ne ponujajo konkretnega odgovora na to, kakšen naj bi bil dejanski izkupiček iz prodaje premoženja, ki izhaja iz ločitvene pravice dolžnika. Pritožbeno sodišče povzema in se pridružuje ugotovitvi izvedenca, ki jo je podal na naroku dne 24. 6. 2014, da je glede slabitve potrebno upoštevati dva vidika, in sicer denarni tok ter odstotek poplačila. Pri denarnem toku bi dolžnik težje dosegel zahtevano poplačilo v določenem predlaganem odstotku 14,5%, ker bi se prodaja nepremičnine, kot je to praviloma v stečajnih postopkih, zavlekla, saj trenutno niso ugodni pogoji za njihovo prodajo, kar bi bilo dodaten pritisk na likvidnost dolžnika. Na drugi strani pa bi sicer vsako večje premoženje, ki pa ga bi uspel dolžnik izterjati, povečalo odstotek poplačila, vendar je izvedenec menil, da sta v konkretnem primeru ta denarni tok in velikost poplačila v neki pričakovani višini, ki jo bo uspela družba v naslednji štirih letih zagotoviti. Izvedenec jasno pove, da lahko gredo izračuni v eno ali drugo smer in se lahko pokaže, da so določene slabitve prenizke ali pa previsoke. Potrdil pa je, da predloženi načrt finančnega prestrukturiranja ustreza vsem zakonskim in strokovnim kriterijem, kar je bistveno za odločanje v tej zadevi. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri slabitvah terjatev in pri snovanju načrta finančnega prestrukturiranja za načrtovanje in zgolj verjetnost, da se bodo načrti glede ekonomskih pogojev uresničili in ne za dejstva, ki jih je mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo ter gotovostjo.

9. V nadaljevanju sta pritožnici očitali ugotovitvi izvedenca, da je upošteval povišanje zavarovanih obveznosti dolžnika in znižanje nezavarovanih obveznosti dolžnika za znesek 4.635.375,00 EUR, pri tem pa ni zadostno pojasnil podlage za spremembo (IV. točka pritožbe). Ker sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanj glede tega, še posebej glede unovčenja garancij, jim je bila kratena pravica do izjave v postopku in s tem absolutno bistvena kršitev ZPP. Iz zapisnika na naroku izhaja (redna številka 256), da sodišče tega vprašanja ni dovolilo, ker se nanaša na stanje po potrditvi načrta finančnega prestrukturiranja in je povezano le s projekcijo oziroma možnostjo izvedbe poplačila, ne pa s kvaliteto načrta finančnega prestrukturiranja, kot ga je predložil dolžnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na ta način ni bila kršena pravica do izjave, saj se sodišče v sklepu na te ugotovitve izvedenca ni opiralo v smislu ugotovljenega dejstva, ki potrjuje ali pa zavrača predlog prisilne poravnave, pač pa ga je navedlo zgolj ilustrativno kot kontrolni podatek glede realnih možnosti poplačila upnikov v načrtu finančnega prestrukturiranja in predloga prisilne poravnave.

10. Glede očitka, da je izvedenec podal le splošen odgovor glede tega, kako bi lahko neutemeljeno upoštevana slabitev vplivala na ustreznost načrta finančnega prestrukturiranja, pritožbeno sodišče v celoti sledi mnenju izvedenca, da gre pri teh izračunih za predvidevanja, ki se včasih potrdijo, drugič pa spet ne. Pritožniki nimajo prav, ko menijo, da gre za pavšalno pojasnilo izvedenca in da ne more zadostiti dokaznim standardom tega postopka ter bi moralo sodišče prve stopnje zaradi vseh navedenih razlogov izvedencu naložiti vsaj dopolnitev svojega mnenja, da bi upniki pridobili odgovore na vprašanja. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri določanju možnosti poplačila upnikov v nekem deležu za napovedovanje prihodnosti, in s tem za predvidevanja. Projekcija prikaza načrta finančnega prestrukturiranja se trudi dokazati, da bo zmožnost dolžnika za poplačilo v danem odstotku 58%, čemur s svojimi ugotovitvami pritrjuje tudi izvedenec. Na drugi strani pa se pritožnici ne trudita takšne projekcije izpodbiti s konkretnimi predlogi, v kakšnem odstotku, naj bi bilo mogoče poplačilo upnikov in na podlagi katerih zatrjevanih dejstev naj bi bilo to mogoče. Ravno nasprotno sta pritožnici v svojem ugovoru zgolj podredno uveljavljali ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP, kjer je bilo le pavšalno navedeno, da lahko dolžnik svojo obveznost izpolni v večjem deležu in krajših rokih, kot je to predlagal dolžnik in potrdil izvedenec. Dodatnih trditev v ugovoru nista postavili. Ugovorni postopek je namenjen temu, da imajo upniki možnost ugovarjati predlagani prisilni poravnavi s takšnimi razlogi, ki kažejo na bistvena odstopanja od podanega predloga in posledično v primeru ugovornih razlogov iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP konkretiziran predlog plačilnih pogojev, ki bi bili za upnike ugodnejši. 11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožbi nista utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).