Jedro

Čeprav odnosi med zapustnico in tožencem, ki, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, sicer niso bili zgledni, celo obratno, toženec in zapustnica sta se prepirala, prišlo je celo do sodnih sporov, to še ne prestavlja izpolnitve zakonskih pogojev za razdedinjenje.

Prezadolženost ni zgolj zadolženost, temveč več od tega (zadolženost preko zmožnosti zadolžitve – ko gre za dejstvo, da je pasiva večja od aktive, gre zgolj za zadolženost, pa še to ne nujno), medtem ko zapravljivost pomeni nerazumno zapravljanje denarnih sredstev izven potreb. Neplačevanje preživnine še ni izmikanje plačevanju in navedenega ne gre enačiti. Tudi neplačevanje stroškov za stanovanje zapustnice, v katerem je prebival toženec, ne nudi pogojev za zaključek o prezadolženosti oziroma zapravljivosti kot pogoju za odvzem toženčevega nujnega deleža v korist tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev utemeljenosti razdedinjenja toženca v oporoki pok. N. U. J. pred pričama z dne 17.3.2000, kot tudi podrejen tožbeni zahtevek za ugotovitev utemeljenosti odvzema nujnega deleža toženca v korist tožnice v navedeni oporoki pok. N. U.J.. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 1.428,28 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni dokazala s stopnjo prepričljivosti, da bi obstajale zatrjevane okoliščine, ki bi v skladu z določbami Zakona o dedovanju (ZD) v členih 42 do 45 utemeljevale uveljavljana zahtevka za razdedinjenje toženca oziroma podrejeno odvzem nujnega deleža v korist tožnice, čeprav je zapustnica v njeni oporoki z dne 17.3.2000 toženca razdedinila, s tem v zvezi pa navajala, da jo je v pismu z dne 6.2.2000 obdolžil, da ga je ogoljufala in prevarala v zapuščinskem postopku po pokojnem možu A. J., s čimer jo je globoko razžalil; grozil ji je tudi, da jo bo tožil, ob tem pa si lastil njeno dvosobno stanovanje, v katerega sama ni imela dostopa; hkrati je zatrdila, da je celo življenje živel neodgovorno in preko svojih finančnih zmožnosti, saj je za njim plačevala dolgove, za svojo edino hčerko pa prav tako ni prispeval ničesar. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala, da bi se toženec s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnico, še manj storil kakšno kaznivo dejanje zoper njo ali njenega zakonca, otroka, posvojenca ali starše, kot tudi, da bi se vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Prav tako ni izkazano, da bi bil toženec prezadolžen oziroma zapravljivec, da bi bil utemeljen odvzem nujnega dednega deleža v korist tožnice.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja vse v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naštete pritožbene razloge. V obširni pritožbi graja stališča sodišča prve stopnje in meni, da je dokazala tako utemeljenost razdedinjenja kot tudi podredno odvzem nujnega dednega deleža v njeno korist. Sodišče prve stopnje je več kot očitno naklonjeno tožencu in posledično vse dokazane kršitve zakonitih in moralnih dolžnosti zoper zapustnico, njegovo prezadolženost in zapravljivost ter vdajanje nepoštenemu življenju minimalizira, češ da je zapustnica soprispevala k toženčevemu obnašanju oziroma da dolg ni tako visok in toženec ni tako zapravljiv. Nedopustno je tudi opravičevanje toženčeve samovoljne zamenjave ključavnice stanovanja, pri čemer sodišče spregleda srž spora, na katero je opozorila zakonita zastopnica tožnice, to je, da sta se zapustnica in toženec sprla, ker je toženec živel v zapustničinem stanovanju s svojim prijateljem. Opozarja tudi, da na strani zapustnice ni bilo nobenih dejanj v smislu zatrjevane goljufije, zaradi katerih bi toženec upravičeno zamenjal ključavnico njenega stanovanja ter ji s tem preprečil dostop; soprispevka zapustnice k temu ni bilo in sodišče te dogodke neutemeljeno minimalizira. Graja tudi zaključek, da pri tem ni šlo za hujšo kršitev moralnih dolžnosti. Pri tem ni šlo za navaden prepir, temveč se je ta nadaljeval s tožbo zapustnice zoper sina, ker se z njim ni mogla ničesar sporazumno dogovoriti. Zapustnica pa je ob tem zelo trpela. Opozarja tudi na številne sodne postopke v zvezi s tem ter toženčev dolg zapustnici iz tega naslova. Glede neplačevanja položnic za stroške stanovanja meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da je to dejstvo mogoče umestiti v obdobje po sestavi oporoke, pri čemer opozarja na lastnoročen zapis zapustnice na odkupni ponudbi za delnice, česar sodišče ni ugotavljalo oziroma je v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Glede krive obdolžitve toženca v pismu dne 6.2.2000, za katero sodišče meni, da ni dosegla meje moralno nedopustnega, opozarja, da je bilo citirano pismo poslano pooblaščenki zapustnice kot odgovor na poziv, naj se toženec skupaj s prijateljem izseli iz stanovanja, ki je last zapustnice, ker bo sicer v nasprotnem vložena tožba in zapustničino prizadetosti v zvezi s tem, opozarja da so priče potrdile zapustničino tarnanje glede neprimernega obnašanja toženca do nje in da ji je bilo zaradi tega hudo. Prav toženčevo pismo je bilo povod, da se je zapustnica odločila za sodno reševanje sporov z njim. In če bi zapustnica resnično štela, da je šlo med njo in tožencem zgolj za trenutna manjša nesoglasja, ki so „izzvenela“, kot hoče prikazati sodišče, bi zapustnica v času do svoje smrti napisala še eno oporoko, v kateri ne bi več razdedinila svojega sina. Opozarja tudi, da je dokazni postopek pokazal, da toženec zapustnice od trenutka, ko je zoper njega vložila tožbo na izselitev, pa do tik pred smrtjo, ni obiskal, kar jo je zelo bolelo in je s tem zelo težko živela. Toženec je obiskal zapustnico le v bolnici tik pred smrtjo, pa še to zgolj iz ekonomskega interesa. Dejstvo je, da se je toženec s kršitvijo zakonitih in moralnih dolžnosti huje pregrešil nad zapustnico, saj so ugotovljene kršitve moralnih dolžnosti imele osebno in družbeno težji značaj. Glede drugega razloga razdedinjenja opozarja, da je toženec naklepoma storil več hujših kaznivih dejanj, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da mora biti toženec pravnomočno obsojen. Obstoj kaznivega dejanja in odgovornost dedičev lahko ugotovi tudi civilno sodišče. Glede dejstva, da se je toženec vdal brezdelju in nepoštenemu življenju ter presojo utemeljenosti odvzema nujnega dednega deleža v korist tožnice, sodišče spregleda, da je zapustnica plačevala dolgove in stroške stanovanja za tožencem že pred napravo oporoke, pri čemer je nepravilno stališče, da bi zapustnica morala od toženca zahtevati uporabnino, če je smatrala, da živi v njenem stanovanju neutemeljeno. Enako velja glede stroškov stanovanja, ki jih je zapustnica zanj založila. Da se toženec vdaja brezdelju in nepoštenemu življenju izhaja iz številnih izvršilnih postopkov, iz katerih je razvidno, da izterjava preživnine ni bila mogoča, ker se ji je toženec ves čas izmikal. Toženec se tudi dolgo ni hotel redno zaposliti, da bi se izognil plačilu preživnine. Sodišče je spregledalo tudi izpovedbo toženca glede nakupa njegove garsonjere leta 1992. Glede neplačevanja preživnine tožnici pa opozarja na postopek kaznivega dejanja neplačevanja preživnine, da že od leta 2003 prejema nadomestila preživnine od Jamstvenega in preživninskega sklada RS, v teku pa so še štirje izvršilni postopki zoper toženca. Glede na izkazan dolg je toženec prezadolžen (pasiva je večja od aktive). Upravičeno je izkazana skrb, da bo toženec premoženje iz naslova nujnega dednega deleža zapravil oziroma ga bodo drugi, hitrejši upniki, pobrali. Opisana ravnanja toženca do zapustnice, ki mu je celo življenje stala ob strani, so skrajno zavržna in hudo kršijo moralne in zakonite dolžnosti toženca kot posvojenca do zapustnice ter imajo tudi širše družbeno gledano težji značaj. Ker je iz oporoke jasno razviden namen oporočiteljice, toženec ni vreden, da deduje.

Na pritožbo je odgovoril toženec, ki v odgovoru v celoti pritrjuje odločitvi in navedbam sodišča prve stopnje, meni da pritožbene navedbe niso utemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in v razlogih sodbe ni zaslediti nobene procesne kršitve, na katere se sicer zelo pavšalno sklicuje tožeča stranka. Povsem pravilno je tudi sodišče nesoglasja med zapustnico in tožencem ocenilo za taka, ki niso imela takšnega vzroka in teže, da zakon ne bi več varoval položaja toženca kot nujnega dediča. Citira tudi sodno prakso, iz katere je razviden izredno restriktiven pristop k razdedinjenju. Opozarja tudi, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi prepiri med tožencem in zapustnico bili takšni, da bi šlo s toženčeve strani za kršitev zakonite ali moralne dolžnosti in s tem hude pregrešitve nad zapustnico. Sodišče je natančno analiziralo celo vzroke, zaradi katerih je med zapustnico in tožencem prišlo do prepirov, kar po oceni toženca niti ni bilo potrebno. Glede „pravega srža spora“ pa gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tega tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Opozarja tudi, da so nesoglasja med zapustnico in tožencem trajala le do leta 2001, pozneje pa so napetosti med tožencem in zapustnico izzvenele. Sodišče se je tudi popolnoma dovolj opredelilo do navedb tožeče stranke glede izvršilnih postopkov. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča glede plačevanja položnic s strani zapustnice za stroške stanovanja, v katerem je prebival toženec, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je toženec v tem stanovanju prebival od svojega ranega otroštva (okrog 30 let), zatrjevana neplačila pa ne predstavljajo zadostnega razloga v objektivnem smislu za razdedinjenje. Opozarja tudi, da je dejansko pravdni postopek zoper toženca usmerjen s strani zakonite zastopnice tožnice, nesoglasja med njima ter posledično tudi delno neplačilo preživnine pa za obravnavan spor niso relevantna. Opozarja tudi, da je za hospitalizacijo zapustnice izvedel slučajno, ker o tem ni bil obveščen, ko pa je za to izvedel, je zapustnico obiskoval praktično do smrti in poskrbel tudi za njen pogreb. Opozarja tudi na izpovedbo priče K. B., da je zapustnica toženca imela rada do konca svojega življenja. Pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča glede neobstoja kaznivih dejanj, ki naj bi jih zagrešil zoper zapustnico ter s tem v zvezi na sporno stališče v pravni teoriji, ne pa tudi sodni praksi. Končno opozarja tudi, da se niti v času sestave oporoke, niti v času zapustničine smrti ni vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Spisovno je izkazano, da je bil zaposlen od svojega 16 leta dalje in morebitne občasne prekinitve zaposlitve še zdaleč ne predstavljajo „brezdelja“.

Pritožba ni utemeljena.

Sledeč zapisu zapustnice v njeni oporoki 6.2.2000 glede vzrokov razdedinjenja ter odvzema nujnega deleža v korist potomcev, razlogov, ki naj bi jih oporočiteljica domnevno imela pred očmi ter tožbenih trditev v zvezi s tem, je po oceni pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti (s stopnjo prepričljivosti), da bi obstajale zatrjevane okoliščine, ki bi utemeljevale uveljavljana zahtevka za razdedinjenje toženca oziroma odvzem nujnega dednega deleža v korist tožnice, zanesljiv, prepričljiv, kot tudi vsestransko dokazno podprt z obširnimi ugotovitvami ter utemeljen z razlogi izpodbijane sodbe, ki jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ne navaja ponovno. Pri tem glede obdolžitev v pismu z dne 6.2.2000 pooblaščenki zapustnice opozarja ne le, da je šlo za zapis pooblaščenki zapustnice, temveč tudi, da očitno zapisanega ni mogoče jemati dobesedno (v smislu zapisanega), to je da bi šlo za goljufijo oziroma prevaro, temveč v smislu prizadetosti, kar nikakor ne more predstavljati kakšne take kršitve moralnih dolžnosti, s katerimi bi se toženec huje pregrešil nad zapustnico. To velja še posebej upoštevajoč opisane okoliščine primera in spora med zapustnico in tožencem, sploh upoštevajoč še spor glede stanovanja oziroma zamenjave ključavnice. Pri tem glede pritožbenih trditev, da je „srž spora“ dejstvo, da je toženec v stanovanje pripeljal prijatelja, pritožbeno sodišče pritrjuje, da predstavljajo te trditve, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v odgovoru, pravno neupoštevno pritožbeno novoto iz 337. člena ZPP, saj trditev glede navedenega tožeča stranka v postopku ni navedla. Tudi sicer ne gre za kakšno odločilno okoliščino, če se upošteva, da je nesporno zapustničino stanovanje uporabljal toženec, medtem ko zapustnica v tem stanovanju ni živela, da bi jo lahko zamenjava ključavnice huje prizadela.

Brez vsakega dvoma je mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi se toženec s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnico, sploh upoštevajoč zapis v oporoki ter celokupnost odnosov med zapustnico in tožencem, ki, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, sicer niso bili zgledni, celo obratno, toženec in zapustnica sta se prepirala, prišlo je celo do sodnih sporov, vendar navedeno ne prestavlja izpolnitve zakonskih pogojev za razdedinjenje iz navedenega razloga.

Glede razloga iz 2. točke 42. člena ZD pritožbeno sodišče opozarja, da je zakonski pogoj za razdedinjenje naklepno storjeno kakšno hujše kaznivo dejanje, in ne katerokoli kaznivo dejanje. Pri tem glede spornega vprašanja, ali lahko pravdno sodišče ugotavlja obstoj kaznivega dejanja opozarja, da je sodna praksa na to odgovorila že pri identičnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja v zvezi z zastaranjem terjatev, po katerem je obstoj kaznivega dejanja v pravdi mogoče ugotavljati zgolj izjemoma, ko niso podani pogoji za odločanje o tem v kazenskem postopku (na primer neprištevnost storilca). Poleg tega objektivnih in subjektivnih elementov naklepoma storjenega kakšnega hujšega kaznivega dejanja toženca tožeča stranka niti zatrjevala ni. Zato ni dvoma o neobstoju tega razloga za razdedinjenje.

Glede pogoja iz 3. točke 1. odst. 42. člena pa pritožbeno sodišče prav tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeče stranka niti ustreznih trditev v tej smeri ni podala, pri čemer brezdelje ni nezaposlenost, trditve pa tudi ne utemeljujejo zaključka o kakšnem nepoštenem življenju toženca.

Glede odvzema nujnega deleža v korist potomcev je po 45. členu ZD pogoj za odvzem prezadolženost ali zapravljivost, pri čemer prezadolženost ni zgolj zadolženost, temveč več od tega (zadolženost preko zmožnosti zadolžitve – ko gre za dejstvo, da je pasiva večja od aktive, gre zgolj za zadolženost, pa še to ne nujno), medtem ko zapravljivost pomeni nerazumno zapravljanje denarnih sredstev izven potreb. Pri tem glede neplačevanja preživnine pritožbeno sodišče opozarja, da neplačevanje ni izmikanje plačevanju in navedenega ne gre enačiti, kot to počne tožeča stranka v pritožbi. Prav tako ugotovljeno neplačevanje stroškov za stanovanje zapustnice, v katerem je prebival toženec, ne nudi pogojev za zaključek o prezadolženosti oziroma zapravljivosti kot pogoju za odvzem toženčevega nujnega deleža v korist tožnice.

Skratka, upoštevajoč celokupnost ugotovljenih odnosov med zapustnico in tožencem glede zakonitih in moralnih dolžnosti toženca v tem razmerju, je zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti, da bi se toženec huje pregrešil nad zapustnico, več kot zanesljiv in prepričljiv, medtem ko ostali pogoji za razdedinjenje niti zatrjevani niso v takem obsegu, da bi kakorkoli utemeljevali tožbena zahtevka (primarnega in podrejenega). Pritožbeno sodišče, ki kašnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo (2. odst. 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški tožene pa niso bili potrebni, saj odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.