Jedro

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil prosilec za mednarodno zaščito. Prvenstveno je torej na prosilcu dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost tožene stranke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Določeno je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 8. 3. 2025 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 2. 4. 2025 prejela od pristojnega organa Republike Hrvaške odgovor, da je le ta odgovorna za obravnavo tožnika.

4.Tožena stranka se nadalje v obrazložitvi sklepa sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka glede na njegove navedbe zaključuje, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, za kar je navedel več razlogov. Rekel je, da je Hrvaška rasistična država, česar pa podrobneje ni opredelil. Prav tako tožena stranka težko sledi njegovim navedbam o prisilnem zajetju prstnih odtisov na policijski postaji ob vstopu v Republiko Hrvaško. Uredba (EU) številka 1077/2011 namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let in so jo pristojni nadzorni organi prejeli zaradi nezakonitega prehoda meje te članice, ko je prišla iz tretje države. Nikakor ni šlo za prisilo, ampak za ravnanje v skladu z navedeno uredbo. V zvezi z navedbo tožnika, da je na policijski postaji preživel ves dan brez hrane, tožena stranka pojasnjuje, da je šlo v konkretnem primeru za izvedbo predhodnega postopka, ki pa lahko glede na število obravnavanih oseb traja več ur in tudi ves dan. Postopek je treba speljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato ne more biti hitro končan, še posebej, če je bila skupina velika. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Po predhodnem postopku je bil tožnik odpeljan v azilni dom v Zagreb, kjer je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Tam se je nahajal 3 dni. Navedel, da se zaposleni v azilnem domu zanj niso zmenili, pri čemer pa se je skliceval na ravnanje varnostnika in domnevno na uslužbence A., ko je šlo za njegova oblačila. Nobeno od teh ravnanj ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti niti kakršnegakoli nečloveškega ravnanja. Da je bilo tožniku rečeno, naj si oblačila opere sam, ni nič spornega. Skliceval se je tudi na zdravstvene težave s čeljustjo, za katere pa je tamkajšnji zdravnik očitno presodil, da niso takšne narave, da bi zaradi njih potreboval kakšno posebno oskrbo ali nadaljnje zdravljenje, temveč je prejel le protibolečinske tablete, saj je šlo za staro poškodbo. Že to, da je bil sprejet na pregled, kaže na to, da mu je bila zdravstvena oskrba omogočena. Tožnik bi se lahko obrnil tudi na socialne delavce, ki so prisotni v azilnem domu, samo ravnanje varnostnika pa ne kaže na kršenje pravic tožnika ali na nehuman odnos. Naloga varnostnikov je, da skrbijo za red in varnost vseh nastanjenih v azilnem domu in ne da se s prosilci pomenkujejo. Tožnik sicer ni navajal, da bi imel kakršnekoli težave z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite. Tožnikove navedbe, da se uslužbenci azilnega doma zanj niso zmenili, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopkih mednarodne zaščite. Sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023) tožena stranka navaja, da za oviro pri predaji prosilca ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

6.Tožnik je tudi omenjal prisotnost insektov v sobi, kjer je bila nastanjen. Tožena stranka s tem v zvezi pojasnjuje, da gre zgolj za trenutne razmere in je lahko stanje pripisati trenutno povečanemu številu prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa sistemskih pomanjkljivosti na področju postopkov mednarodne zaščite in pogojev sprejema.

7.Tožena stranka meni, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporno. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Predaje v Republiko Hrvaško se redno izvajajo. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji.

8.Tožnik v tožbi navaja, da na osebnem razgovoru, ki je potekal dne 15. 4. 2025, ni imel pooblaščenca. Na osebnem razgovoru je med drugim povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško, da so mu na silo vzeli prstne odtise in ga odpeljali v azilni dom. Nadalje tožnik v tožbi povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru pri toženi stranki. Po vsem, kar je povedal, izhaja, da je šlo v njegovem postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Na policijski postaji ni imel nobenega tolmača, prstni odtisi so mu bili odvzeti s silo. S silo vzeti odtisi ne pomenijo, da bi tožnik podal niti namero niti prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tam nikoli ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Zaradi tega ne more biti podvržen določilom Dublinske uredbe. Tožnik se ni želel z varnostniki pomenkovati, kot to navaja tožena stranka, ampak je hotel od njih dobiti pomembne informacije. Vsi uslužbenci, ki jih je srečal v azilnem domu, so ga enostavno ignorirali. To, da je dobil na Hrvaškem 4 tablete, zanj ni zdravniška pomoč, na katero je v bolečinah moral čakati 2 dni. Sodišče bi moralo odrediti pri toženi stranki, naj predloži dokaze o vloženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. V primeru vrnitve na Hrvaško bo tožnik obravnavan kot tujec, saj ni podal niti namere niti prošnje za mednarodno zaščito.

9.Tožnik meni, da so uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z njim ravnale nezakonito. Na policijski postaji mu niso zagotovili tolmača za francoski jezik, ni dobil zdravstvene pomoči v azilnem domu Porin zaradi bolečin v čeljusti, ni imel oblačil in mu kljub temu niso omogočili pranja v pralnici, vse uradne osebe v azilnem domu so ga ignorirale oziroma mu dejale, naj izgine.

10.V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na več virov, ki govorijo o nasilju na hrvaških mejah. Govorijo tudi o tem, da odgovorni niso bili sankcionirani. Nadalje se sklicuje na to, kako je umetna inteligenca odgovorila na vprašanje tožeče stranke: "Ali mogoče lahko ugotoviš, kakšne so sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem?" Nadalje tožnik kot dokaz o sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški pošilja posebno revijo z naslovom "Tukaj smo" iz maja 2025, kjer so navedena številna pričevanja prosilcev v Sloveniji, ki so bili na Hrvaškem in so o njej strnili svoje slabe spomine na to državo.

11.Nadalje tožnik meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško bil ponovno žrtev izživljanja s strani hrvaških policistov in neprimernega ter nestrokovnega ravnanja s strani uradnih oseb azilnega doma v njegovem postopku za pridobitev mednarodne zaščite in bil s tem posledično podvržen nečloveškemu, ponižujočemu ter rasističnemu ravnanju. Ravnanje hrvaških organov je splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala stališč iz sodb Upravnega sodišča RS I U 136/2022, I U 1222/2022 ter odločbe Ustavnega sodišča RS Up-613/16. Sklicuje se tudi na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da se tožniku prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe.

12.Nadalje se tožnik sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje, in sicer na zdravstvene težave v lobanji oziroma čeljusti, o čemer ga uradna oseba ni sploh nič vprašala. Že na Hrvaškem je zato iskal zdravniško pomoč. Zaenkrat je v azilnem domu na Viču dobil tablete proti bolečinam. V naslednjih dneh bo zaprosil za pregled pri zdravniku specialistu.

13.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

14.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tem, ali obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, navaja, da pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Iz izjav tožnika je razvidno, da ni navajal nikakršnih tovrstnih težav. Iz njegovih izjav izhaja, da je imel v Republiki Hrvaški zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Slabe izkušnje, ki naj bi jih doživel v azilnem domu niti niso povezane z uradnimi osebami, ki so pristojne za postopek mednarodne zaščite in ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema. Glede očitkov, da so mu bili prstni odtisi zajeti pod prisilo, pa pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil v evidenco vnesen pod številko ena, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru bi bil evidentiran kot tujec (kategorija dve). Nelogično je, da bi Republika Hrvaška sprejela prošnjo za priznanje mednarodne zaščite osebe, če ta tega ne bi želela. To, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, nikakor ne pomeni, da bodo tožniku v primeru, da bo v Republiko Hrvaško vrnjen po dublinskem postopku, kakorkoli kratene njegove pravice oziroma da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev vsekakor zagotovljenega tudi tolmača.

15.Glede tožbenega očitka, da bi morala tožena stranka preučiti vsa relevantna poročila o stanju v Republiki Hrvaški, pa tožena stranka pojasnjuje, da v konkretni zadevi ni potrebno dodatno preverjati stanja v zvezi z azilnim postopkom in postopki sprejema pri pristojnih organih Republike Hrvaške, saj je bilo po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika ugotovljeno, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, v ničemer ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer se sklicuje na informacije o stanju v Republiki Hrvaški ter izpostavlja, da v upravnem postopku v Republiki Sloveniji ni imel pooblaščenca, pa tožena stranka odgovarja, da je bila tožniku ob vložitvi prošnje dana možnost o izjasnitvi glede vseh dejstev in okoliščin, ki so za postopek pomembne. Na vprašanje, ali ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten, je odgovoril nikalno.

16.Glede njegovih zatrjevanj v tožbi, da ima tožnik zdravstvene probleme zaradi bolečin v lobanji oziroma čeljusti, pa tožena stranka pojasnjuje, da je imel v Republiki Hrvaški zagotovljeno zdravstveno oskrbo, saj je sam navedel, da je bil v času bivanja v azilnem domu obravnavan s strani zdravnika, ki je očitno presodil, da nadaljnjega zdravljenja oziroma hospitalizacije ne potrebuje. Sklicujoč se na sodno prakso tožena stranka še navaja, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, ampak mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec posebej hudo duševno ali fizično bolezen, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov, ki jih predloži prosilec. Zdravstvene težave tožnika v predmetni zadevi nikakor ne predstavljajo okoliščine, zaradi katere ta ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj bo zdravstveno stanje vsekakor ustrezno in zadostno zavarovano.

17.V zvezi z navedbami o domnevnem grdem obnašanju uslužbencev azilnega doma pa pojasnjuje, da je takšnim posplošenim, pavšalnim navedbam težko slediti in poudarja, da se je glede navedenega že opredelila v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

18.Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi povzema več pričevanj prosilcev v Sloveniji, ki so imeli slabe izkušnje na Hrvaškem, pričevanja pa so povzeta iz revije z naslovom "Tukaj smo". Ponovno pojasnjuje svoje zdravstvene težave, ki jih ima s čeljustjo. S tem v zvezi meni, da bi morala tožena stranka v zvezi s temi težavami preveriti, ali bi bilo mogoče ustrezno in zadostno zdravstveno stanje zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba. Splošni odgovor Hrvaške z dne 2. 4. 2025 ne predstavlja individualnega zagotovila, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo na Hrvaškem, ki jo potrebuje. Predlaga izvedenca medicinske stroke, ki bo ugotovil, iz katerega razloga ima tožnik težave pri požiranju, govoru in z bolečo čeljustjo. Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik na Hrvaškem dejansko prejel brezplačno zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje, zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov pa v konkretnem primeru ne zadošča.

19.Tožnik je nato posredoval sodišču še eno pripravljalno vlogo, s katero je predložil zdravniški izvid UKC Ljubljana, Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Iz tega izvida izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo. Tožniku je bila odobrena tudi dietna prehrana, v kolikor pa ne bo prišlo do izboljšanja, se svetuje artrocentenza levega TMS.

20.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 18. 8. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, saj je bil tožnik pregledan na Kliničnem oddelku za maksiofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana in je sodišču tudi priložil zdravniški izvid, iz katerega je razviden vzrok njegovih težav in kakšno naj bo zdravljenje, zaradi česar sodišče ocenjuje, da ni treba posebej pridobiti še izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je na narok za glavno obravnavo predložila še tretjo pripravljalno vlogo, kjer je navedeno, da je bil tožnik dne 5. 8. 2025 na kontrolnem pregledu pri specialistu na Kirurški kliniki za maksiofacialno in oralno kirurgijo, kjer mu je zdravnik predpisal nadaljnjo terapijo in ponovno kontrolo. Predlaga postavitev izvedenca za maksiofacialno in oralno kirurgijo. Tožena stranka pa bi morala zaradi tega v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško pridobiti individualno jamstvo za tožnika. Le ob pogoju, da tožnik nadaljuje z jemanjem predpisanih zdravil in ima možnost nadaljnjega zdravljenja, pri njem ne bi obstajala nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja. Navaja, kaj vse bi moralo vsebovati zagotovilo.

21.Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da vztraja pri vseh tistih razlogih, zaradi katerih se ne želi vrniti na Hrvaško, kot jih je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. Na zdravniškem pregledu dne 5. 8. 2025 ni prejel izvida. Dobil je le nov datum, da bi se preverilo, če je vse v redu. Zdravnik mu je dal tudi zdravilo in mu rekel, naj se vrne, če se ne bo dobro počutil. Sedaj mu daje zdravila zdravnik v azilnem domu. Še vedno ima bolečine v čeljusti. Vrnil se bo k zdravniku specialistu, pri katerem je že bil. Zdravila pa bo jemal toliko časa, dokler ne bo izzvenela bolečina.

22.Tožba ni utemeljena.

23.Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe pa določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

24.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško ne velja utemeljena domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in da tisti, ki so vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe, niso v nevarnosti, da bi bili podvrženi mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, v celoti se sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa, ki jih je že argumentirano in pravilno pojasnila tožena stranka, zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

25.V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik na razgovoru pri toženi stranki dne 15. 4. 2025 ni imel pooblaščenca, sodišče ugotavlja, da iz zapisnika v osebnem razgovoru izhaja, da je bil opozorjen na to možnost.

26.V tožbi tožnik ponovno povzema tisto, kar je povedal že na osebnem razgovoru, to je opisovanje bolečin, ki jih ima v čeljusti, nezadovoljstvo z zdravnikom na Hrvaškem, da ni dobil oblačil in da so bili v sobi insekti. Do vsega tega se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa dovolj podrobno opredelila, s tem ko je obrazložila, zakaj te navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti niti kakršnegakoli nečloveškega ravnanja. Na 4. strani izspodbijanega sklepa je navedla, da ni nič spornega, če je bilo tožniku rečeno, naj si oblačila ročno opere sam. V zvezi z zdravstvenimi težavami s čeljustjo je navedla, da je tamkajšnji zdravnik že presodil, da te težave niso takšne narave, da bi zaradi njih potreboval kakšno posebno oskrbo, ampak je prejel le protibolečinske tablete. Pregled pri zdravniku pa kaže, da mu je bila zdravstvena oskrba v azilnem domu omogočena. Glede tožnikovega nezadovoljstva z ravnanjem varnostnika pa tožena stranka meni, da bi se lahko obrnil na pomoč tudi na socialne delavce, ki so prisotni v azilnem domu. Tožnik pa ni navajal, da bi imel kakršnekoli težave z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite. Sodišče se strinja z argumenti tožene stranke, da tožnikovo nezadovoljstvo nad azilnim domom na Hrvaškem še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

27.Tožnik v tožbi tudi navaja, da na policijski postaji na Hrvaškem ni imel tolmača. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da bodo v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe organa, ki je pristojen za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, in mu bo tudi tolmač zagotovljen. Razen tega je bil tožnik v hrvaškem azilnem domu le tri dni in se postopek z njim še niti ni začel, v kolikor pa bi bil tam opravljen osebni razgovor, bi tolmača zagotovo imel.

28.Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi bil tožnik na Hrvaškem prisiljen dati prošnjo za mednarodno zaščito. Nedvomno je v Centralni evidenci EURODAC zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in bi bilo povsem nelogično, da bi hrvaški organi nekoga silili v to, da proti volji dobi status prosilca, če ta tega ne želi.

29.Tožnik v tožbi tudi navaja, da je na Hrvaškem dobil štiri tablete proti bolečinam in da to zanj ni zdravniška pomoč. Sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v strokovno znanje zdravnika, s katerimi je tožnik na Hrvaškem bil v kontaktu.

30.Tožnik se nadalje sklicuje na več virov, ki govorijo bodisi o nasilju na hrvaških mejah bodisi o slabih izkušnjah posameznih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. V zvezi s tem je posredoval tudi posebno revijo z naslovom Tukaj smo iz maja 2025, kjer so navedena pričevanja prosilcev v Sloveniji, ki so bili na Hrvaškem in so v tej publikaciji strnili svoje slabe spomine na to državo. S tem v zvezi sodišče meni, da je v konkretnem primeru relevantno to, kakšne izkušnje z Republiko Hrvaško je imel tožnik, pri njegovem opisu bivanja v azilnem domu pa ni ničesar takega, kar bi kazalo na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ali s pogoji pri sprejemu prosilcev, njegovo doživljanje bivanja v azilnem domu pa tudi ne kaže na mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje. Bojazen, ki jo izraža tožnik v tožbi, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev izživljanja s strani hrvaških policistov in neprimernega ter nestrokovnega ravnanja s strani uradnih oseb azilnega doma ni utemeljena, saj je bilo že pojasnjeno, da bodo v primeru vrnitve na Hrvaško tožnika sprejele uradne osebe organa, ki je pristojen za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, tožnik pa ni navajal, da bi imel težave s tistimi uradnimi osebami, ki vodijo postopke v zvezi z mednarodno zaščito.

31.Tožnik nadalje v tožbi omenja sodni odločitvi naslovnega sodišča I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, vendar ni dovolj konkretno in natančno pojasnjeno, zakaj bi bili lahko pomembni za odločitev v tej zadevi. Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi I Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče se sicer s tem strinja, vendar pa tožnik ni navajal ničesar takega, da bi mu v primeru izročitve po Dublinski uredbi grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj je sodišče že pojasnilo, da njegove izjave o bivanju v azilnem domu na Hrvaškem česa takega ne potrjujejo. Prav tako se sklicuje na sodbo ESČP v primeru M. S. S. Proti Belgiji in Grčiji, kar pa ni relevantno za ta primer. V tej zadevi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bila predmet obravnave situacije pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času.

32.Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je tožena stranka ravnala napak, ko ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila in zagotovila, ki bi ovrgla dvom, ali bi tožniku v primeru vrnitve bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 37/2024 dne 13. 3. 2024 zavzelo stališče, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost tožene stranke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja (tč. 12 obrazložitve). Iz iste sodbe tudi izhaja, da se obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema vzpostavi, če s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja obsegajo minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (tč. 15 obrazložitve). V konkretnem primeru pa s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo te stopnje.

33.Tožnik se v tožbi in v pripravljalnih vlogah sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje in sicer na zdravstvene težave s čeljustmi. S tem v zvezi je tudi v Ljubljani obiskal zdravnika in sodišču predložil zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, na splošno pa je zdrav, zdravil redno ne jemlje in tudi alergij ne navaja. Prav tako ni videti zlomov čeljusti. Svetovane so mu bile razbremenilne vaje ter izogibanje določenih kretenj. V kolikor ne bi prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS. Tožeča stranka je priložila obrazložitev navedene diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven poseg, ki poteka ambulantno, kot je razvidno iz dokumentacije, ki jo je priložila tožeča stranka. Iz vsega navedenega sodišče ocenjuje, da pri tožniku ne gre za hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale zaradi same izročitve tožnika Republiki Hrvaški. Pri tem pa velja poudariti, da je iz dopisa hrvaških organov, da bodo sprejeli tožnika, razvidno, da se izrecno zanimajo za to, ali ima kakršnekoli težave, bodisi fizične ali psihične, kar kaže na to, da bodo njegove zdravstvene težave v primeru predaje upoštevane. Poleg tega je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da na zdravniškem pregledu dne 5. 8. 2025 sploh ni dobil izvida, iz česar je mogoče sklepati, da se zdravstveno stanje ni moglo poslabšati, saj bi v nasprotnem primeru izvid nedvomno prejel. Sodišče sicer ne dvomi, da ima tožnik zdravstvene težave s čeljustjo, vendar pa v konkretnem primeru po presoji sodišča glede na zdravniški izvid, ki ga je predložila tožeča stranka, ne gre za tako hudo fizično bolezen, da bi lahko zaradi same predaje tožnika prišlo do nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja.

34.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza: