Jedro

V postopkih, v katerih se odloča o novi razdelitvi zemljišč drugih komasacijskih udeležencev, lahko stranski udeleženec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To pomeni, da lahko tožnik tudi vprašanje zakonitosti izpodbijane komasacijske odločbe uveljavlja le v okviru uveljavljanja svojega pravnega interesa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zemljišča v tistem delu, ki jih zajemata odločbi o novi razdelitvi zemljišč št. 3-464-8/84-1989 in 3-464-1/84-88 z dne 2. 2. 1989, za izkaz 825 na novo razdelijo tako, da A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vlaga v komasacijski sklad zemljišče parcela številka 1667/1 k.o. B., v skupni površini 5410 m2 ter skupni vrednosti 352.191 cenilnih enot, ki se po 7,7% odbitku zmanjša za 27.119 cenilnih enot, iz komasacijskega sklada pa se ji dodelita zemljišči parcela številka 2279 v površini 4883m2 in vrednosti 316.662 cenilnih enot ter 2278/2 v površini 142m2, obe k.o. B. Zemljišče parc. št. 2278/2 se dodeli prizadeti stranki kot nadomestilo za razliko med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 95. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79 in naslednji, v nadaljevanju stari ZKZ), v povezavi s 115. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96 in naslednji, v nadaljevanju novi ZKZ).

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je Komisija za izvedbo komasacijskega postopka na komasacijskih območjih C. in D., dne 2. 2. 1989 že izdala odločbo o novi razdelitvi zemljišč. Za vloženo zemljišče parc. št. 1667/1 k.o. B. je bilo prizadeti stranki iz komasacijskega sklada dodeljeno zemljišče parc. št. 2279 iste k.o. Določeno je bilo tudi, da se razlika med vrednostjo dodeljenega in vrednostjo vloženega zemljišča izplača v denarju. Navedeno odločbo je upravni organ druge stopnje v delu, ki se nanaša na parceli 2278 in 2279 izreklo za nično, saj pot, ki je bila predvidena po parceli 2278, v naravi ni izvedljiva. Zato se je v naravi pot vzpostavila po parceli številka 2279. V ponovnem postopku je toženka poskrbela za odmero nove poti preko parcele 2282 k.o. B. Parcelacijo na območju parcel 2278, 2279, 2280, 2281 in 2168/3 vse k.o. B. je izvedlo podjetje E.E. s.p. dne 28. 1. 2010 in 17. 6. 2010. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navedel je, da je bila parcela št. 2278 zaradi izvedbe dostopne poti do tožnikovega zemljišča razparcelirana na pet delov, parcela 2282 pa na dva dela. Od teh služijo dostopu do parcel številka 2280 in 2281 le deli parcel št. 2282/1, 2278/5 in 2278/4. Iz uradnega zaznamka podjetja F. d.o.o. z dne 28. 7. 2010 je razvidno, da je navedeno podjetje dostopno pot do parcel št. 2280 in 2281 preko parcele 2282 tudi dokončalo. Poudarja, da ni utemeljen tožnikov ugovor, da je poseženo v njegovo lastnino, saj tožnik ni lastnik parcele št. 2278, dostop do parcele št. 2280 pa je urejen drugje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izrek odločbe sam s seboj v nasprotju, iz obrazložitve odločbe pa ne izhajajo niti razlogi v zvezi z določitvijo vrednosti zemljišč, ki jih prizadeta stranka vlaga v komasacijski sklad, niti v zvezi z vrednostjo zemljišč, ki jih iz komasacijskega sklada sprejme. Odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, saj je stari ZKZ določal, da če komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada dobi zemljišče, ki je manjvredno od zemljišča, ki ga je vložil vanj, se mu razlika izplača v denarju. Enako določa tudi novi ZKZ. Poleg tega iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi nepremičnina parc. št. 2278/2 sploh obstajala. Komasacija je izvedena v nasprotju s 64. in 82. členom starega ZKZ, prav tako pa je v nasprotju tudi z drugim odstavkom 40. člena in tretjim odstavkom 64. člena novega ZKZ.

Poudarja, da je do svoje nepremičnine parc. št. 2280 dostopal po javni poti, tudi po delu, ki predstavlja bodočo parcelo št. 2278/2, in južnem delu parcele 2279. To pot uporablja še danes. Z izpodbijano odločbo pa se dostopna pot za tožnika dejansko ukinja in se dostop do njegove nepremičnine ne samo slabša, ampak tudi povsem onemogoča. Nova pot, ki naj bi bila določena, v naravi dejansko ni izvedena. Poleg tega poteka v močvirnatem predelu in v strmo brežino, kar dejansko onemogoča dostop s traktorjem. Glede na to, da je parcela št. 2280 v naravi vinograd, je možnost dostopa s traktorjem za tožnika vitalnega pomena.

Poleg tega iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je toženka pri izvedbi postopka zasledovala cilje, ki izhajajo iz 89. starega ZKZ in 39. člena novega ZKZ. Kršeno je tudi načelo zaupanja v pravo, saj vsi udeleženci komasacijskega postopka niso bili v enakopravnem položaju. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bila nova pot (preko parcele št. 2282/2) v naravi narejena po letu 2010 in tudi odmerjena, čeprav se tožnik z njo ni strinjal. Izvajalec jo je strokovno izvedel in utrdil. Je dovolj široka, da je po njej mogoč prevoz tako z osebnim avtomobilom, kot tudi z vsakim kmetijskim strojem. Navedbe tožnika, da je zaradi blata neuporabna, označuje kot absurdne, saj je za blato na poti kriv tožnik sam. Pri izgradnji nove poti namreč ni dovolil nasutje materiala oziroma utrditve tega dela parcele, češ da je njegova lastnina. Kasneje je sam pripeljal odpadni gradbeni material, vendar po njenem mnenju ne z namenom utrditve zemljišča, ampak preprečitve prevoza po novo narejeni poti. Če izvedba nove poti ni dovolj dobra, je za to kriv tožnik sam, saj je po končani izvedbi poti samovoljno, z delovnim strojem poškodoval pot, ki je za zdaj še v javnem dobrem, in tako spremenil bočni naklon le-te. Ne glede na to pa je tudi ta del primeren za vožnjo z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo. Poudarja še, da je lastnik parcele številka 2281 k.o. B. novo pot začel uporabljati takoj po izvedbi in je z njeno izgradnjo zadovoljen ter se po njej vozi z vozili in kmetijskimi stroji.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da komasacijska udeleženka A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v komasacijski sklad vloži zemljišče parc. št. 1667/1 k.o. B., iz komasacijskega sklada pa prejme zemljišči parc. št. 2279 in 2278/2, obe k.o. B. Tožnik, sicer lastnik zemljišča parc. št. 2280 k.o. B., se je tega postopka udeleževal kot lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 2280 k.o. B., do katerega je dostopal delno po zemljišču parc. št. 2278, delno pa po južnem delu zemljišča parc. št. 2279, obe k.o. B., kar ni sporno.

Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o novi razdelitvi zemljišč drugih komasacijskih udeležencev, lahko varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To pomeni, da lahko tožnik tudi vprašanje zakonitosti izpodbijane komasacijske odločbe uveljavlja le v okviru uveljavljanja svojega pravnega interesa.

Od vseh tožbenih ugovorov tožnik svoj pravni interes uveljavlja le z ugovorom, da mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočen dostop do njegovega zemljišča parc. št. 2280 k.o. B. Zato bo sodišče odgovorilo le nanj. Z ostalimi tožbenimi ugovori (na primer z ugovorom, ki se nanaša na izrek odločbe, ugovorom o neobrazloženosti odločbe, ugovorom glede zmotne uporabe materialnega prava pri dodelitvi zemljišča zaradi manjvrednost vrnjenega zemljišča ipd.) tožnik varuje javni interes oz. interese prizadete stranke.

Iz izpodbijane odločbe, odločbe upravnega organa druge stopnje in upravnih spisov izhaja, da je tožnik do svojega zemljišča parc. št. 2280 k.o. B. dostopal po južnem delu zemljišča parc. št. 2279 k.o. B. in delno po zemljišču parc. št. 2278 k.o. B. (po izvedeni parcelaciji 2278/2 k.o. B.).

Po izvršitvi izpodbijane odločbe po tej poti do svojega navedenega zemljišča sicer res ne bo mogel več dostopati, saj bo na navedenem zemljišču prizadeta stranka pridobila lastninsko pravico, je pa tožniku dostop do njegovega zemljišča omogočen drugje, delno preko zemljišča parc. št. 2282 k.o. B. (po parcelaciji 2282/1), delno pa preko zemljišča parc. št. 2278 k.o. B. (po parcelaciji 2278/5 in 2278/4, obe k.o. B.). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (ko je tožniku dostop do njegovega zemljišča omogočen po navedenem zemljišču, ki je javno dobro-javna pot), pa tožnik po presoji sodišča ne more več uspešno izpodbijati nove razdelitve zemljišč, določene z izpodbijano odločbo iz razloga, ker mu onemogoča dostop do njegovega zemljišča. Zgolj s pavšalnimi in povsem neizkazanimi tožbenimi navedbami, da ta pot še ni izvedena in da poteka po strmem in močvirnem predelu, zaradi česar po njej ni mogoča vožnja s traktorjem, ugotovitve toženke, da je tožniku omogočen dostop do njegovega zemljišča, ki temelji na listinah v spisu (uradnem zaznamku podjetja F. d.o.o. z dne 28. 7. 2010), ni izpodbil. Iz upravnih spisov celo izhaja, da se je tožnik s potekom te poti pod določenimi pogoji celo strinjal (dopis tedanje tožnikove pooblaščenke toženki z dne 27. 2. 2009) in ni ugovarjal, da po njej dostop s traktorjem ne bi bil mogoč. Če navedena javna pot iz kakršnihkoli razlogov ni vzdrževana, zaradi česar promet po njej ni mogoč, pa morajo za to poskrbeti pristojni organi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.