Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da je prodajna predpogodba z dne 3.7.2000 po svoji vsebini že sklenjena prodajna pogodba, ker je bila skladno s 4. členom predpogodbe dogovorjena in tudi že plačana ara. Po 1. odst. 79. člena ZOR se sicer res šteje, da je pogodba sklenjena ob plačilu are, vendar le pod pogojem, če v pogodbi ni določeno kaj drugega. Iz vsebine prodajne predpogodbe pa jasno izhaja, da s plačilom are prodajna pogodba še ni sklenjena, saj sta pogodbeni stranki v 2. točki predpogodbe posebej določili rok za sklenitev prodajne pogodbe najkasneje do 10.7.2000.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njene nedenarne terjatve na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tako je odločilo, ker po presoji sodišča ni izkazana verjetnost terjatve, ki naj bi bila z začasno odredbo varovana. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je stališče pritožnika, da je prodajna predpogodba z dne 3.7.2000 (priloga A6) po svoji vsebini že sklenjena prodajna pogodba, ker je bila skladno s 4. členom predpogodbe dogovorjena in tudi že plačana ara. Po 1. odst. 79. člena ZOR se sicer res šteje, da je pogodba sklenjena ob plačilu are, vendar le pod pogojem, če v pogodbi ni določeno kaj drugega. Iz vsebine prodajne predpogodbe pa jasno izhaja, da s plačilom are prodajna pogodba še ni sklenjena, saj sta pogodbeni stranki v 2. točki predpogodbe posebej določili rok za sklenitev prodajne pogodbe najkasneje do 10.7.2000. Nesprejemljiva je trditev tožeče stranke v sami tožbi, da je bil tako določen rok za sklenitev prodajne pogodbe nerealen, kar naj bi bilo obema pogodbenima strankama jasno. Ni namreč videti razloga, zakaj bi sicer ta, po stališču tožeče stranke nerealen rok, pogodbeni stranki sploh vnesli v predpogodbo. V 2. točki predpogodbe dogovorjeni rok za sklenitev prodajne pogodbe je bil torej fiksen. Če pa je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, tožnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba (predpogodba) razdrta po samem zakonu (1. odst. 125. člena ZOR). Nesporno iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da so dogovori o sklenitvi prodajne pogodbe tekli tudi po navedenem roku. Tožena stranka pa je navajala, da je tožeči stranki predlagala v podpis aneks k predpogodbi, s katerim bi rok za sklenitev prodajne pogodbe podaljšali do 15.10.2000 in predložila tudi predmetni nepodpisani aneks (priloga B 11). Tožeča stranka teh navedb tožene stranke ni izpodbijala, niti se do njih ni kakorkoli opredelila. Čim pa je tožena stranka tožeči ponudila dodaten rok za sklenitev prodajne pogodbe, ki ga tožeča stranka ni akceptirala, je tožena stranka imela podlago v 3. odst. 125. člena ZOR, da je razdrla pogodbo (priloga A4). Tožeča stranka sama ni trdila, da tožena stranka ni bila pripravljena skleniti prodajne pogodbe do prvotno dogovorjenega roka 10.7.2000. V tožbi pa najprej navaja, da "ji je tožena stranka dne 3.10.2000 posredovala predlog kupoprodajne pogodbe", v nadaljevanju pa, "da tožena stranka niti enkrat ni pozvala tožeče stranke ali koga drugega na sklenitev kupoprodajne pogodbe". Take tožbene trditve so same s seboj v nasprotju. Če je namreč tožena stranka 3.10.2000 posredovala tožeči stranki predlog kupoprodajne pogodbe, ji ni mogoče očitati, da ni pozivala tožeče stranke k sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Iz povedanega izhaja, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja svoje nedenarne terjatve na sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki je eden od obligatornih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Pri tem ni mogoče upoštevati presplošnih pritožbenih trditev, da tožeča stranka ni bila pripravljena skleniti kupoprodajne pogodbe, dokler ni bila seznanjena z vsebino spora v zvezi z nepremičnino, ki je bil zaznamovan v zemljiški knjigi. Tožeča stranka namreč ni navedla, kdaj je bila zaznamba spora v zemljiški knjigi vpisana, da bi sodišče lahko presojalo, ali se je tožeča stranka pravočasno z vpogledom v zemljiško knjigo informirala o stanju nepremičnine in morebitnih sporih v zvezi z njo. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločilo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Ker pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.