Jedro

Tožena stranka mora, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 28. 7. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil AA, roj. 1. 1. 1982 v kraju A, državljan Bangladeša, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 7 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane določbe tožena stranka povzema navedbe tožnika iz prošnje za azil in navedbe iz zaslišanja z dne 31. 5. 2004, ko je ob prisotnosti odvetnika tudi predložil splošna poročila o stanju v Bangladešu in tudi z listinami dokazoval, da je v izvorni državi kot član stranke Awami League (AL) preganjan zaradi političnega udejstvovanja oziroma prepričanja. Tožena stranka je v izpovedbi tožnika ob vložitvi prošnje za azil in ob zaslišanju našla 7 kontradiktornosti oziroma nelogičnosti in sicer: ob podaji prošnje za azil je navedel, da je dne 15. 2. 2003 prišla skupina 20-25 oseb, in sicer so prišli peš ter požgali hišo, med tem ko je na zaslišanju povedal, da je za požig izvedel od prijatelja, ki mu je sporočil le to, da so jim požgali hišo; ob podaji prošnje za azil je navedel, da so njegovi starši po požigu hiše odšli k prijateljem, na zaslišanju pa je povedal, da staršev ob požigu ni bilo v hiši, da sta bila prisotna samo dva brata, ki so ju ubili, starša pa sta bila v drugi hiši; tožena stranka se sprašuje, kako bi prosilec lahko vedel, kdo od njegove družine je bil v tem času prisoten v hiši in kdo ne, na kakšen način so prišli ter na kakšen način so ubili njegova brata; ne glede na to pa bi prosilec tudi v primeru, da bi vse le slišal, moral povedati isto zgodbo ob podaji prošnje in kasneje na zaslišanju; tožnik naj bi organiziral številne demonstracije, vendar pa se imen in datumov ne spominja; na začetku zaslišanja je povedal, da je vseh 22 članov njegove stranke AL zapustilo kraje zaradi strahu pred člani nacionalne stranke (BNL), na koncu pa je pojasnil, da je veliko njegovih prijateljev ostalo v Bangladešu, ker so le-ti vplivni in jih ni strah, med njimi tudi BB, ki je tožniku poslal potrdilo o tem, da ga v Bangladešu preganjajo; matično državo je zapustil na legalen način. Osmi argument tožene stranke, s katerim utemeljuje neverodostojnost tožnika, pa se nanaša na vprašanje verodostojnosti potrdil, ki jih je predložil v upravnem postopku, in naj bi izkazovali njegovo ogroženost v primeru vrnitve v Bangladeš. Tožena stranka pravi, da ni dobila odgovora glede verodostojnosti potrdil, ampak je sama ugotovila, da potrdila niso verodostojna. Na podlagi članka The Bangladesh Observer z dne 9. 4. 2004, pridobljenega prek interneta, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, kdo je generalni sekretar stranke AL za mesto Chittagong, kdo je sekretar AL severnega distrikta Chittagonga (Alahaj Moslem Uddin), in slednje dejstvo sooči s spornim potrdilom, na katerem je kot sekretar AL severnega distrikta mesta Chittagong podpisan M. A. Salam, kdo je predsednik AL za celotno področje Chittagonga (MA Mannan) in da je kot predsednik severnega distrikta mesta Chittagonga po tožnikovem potrdilu Mosharrof Hossian, po omenjenem poročilu pa naj bi bil predsednik severne enote Chittagonga Mosaroff Hossain. V zvezi s temi podatki tožena stranka napravi dva sklepa in sicer, da je nemogoče, da bi se Mosaroff Hossain podpisal pod žig, pri katerem je prišlo do napake v črkovanju imena in priimka in da je dvomljiva tudi vsebina potrdila, ker se spušča v razlago, da je prosilec na očeh oblasti in kot tak v Bangladešu ni varen. Tožena stranka na tej podlagi sklene, da so potrdila ponaredki. Ostalih poročil, ki jih je tožnik predložil v spis v upravnem postopku, pa tožena stranka ni upoštevala, ker se po navedbi prosilca za azil nanašajo na splošno situacijo v izvorni državi, ne pa konkretno na primer tožnika. Navedbe tožnika nato tožena stranka preizkusi z vidika splošnega stanja v Bangladešu, za kar tožena stranka uporabi kot vir internetni naslov banglapedia.com, poročilo službe notranjega ministrstva Velike Britanije (Home Office, Bangladesh Country Report, april 2004) in navodila direktorata za imigracijo (Immigration and Nationality Directorate, Operational Guidance Note, Bangladesh, 23. 7. 2003). Tožena stranka sklene, da je stranka AL priznana politična stranka, da so sicer v Bangladešu prisotni tudi politični in fizični spopadi med pripadniki različnih političnih frakcij na ulicah, vendar prihaja do aretacij tudi med člani vladajoče nacionalne stranke in da članstvo v AL ne more predstavljati dobro utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu ZAzil. Tožena stranka zaključuje, da tožnik nikoli ni bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in z uporabo dokaznega pravila glede uporabe kriterijev za presojo verodostojnosti iz 204. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992] odloči, da niso podani pogoji za azil niti po določilu 2. niti po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe sprejme še en argument, ki je relevanten za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč ugotavlja, da tožnik v postopku ni navajal, da je preganjan s strani pripadnikov policije ali varnostnih sil, ampak da svojo prošnjo utemeljuje zgolj na podlagi strahu pred lokalnim vodjem stranke BNP za področje Sandwip, BB. Zato je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na določbo 8. točke Skupnega stališča Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996, ki ga je Svet EU sprejel na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o usklajeni uporabi opredelitve izraza begunec iz 1. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev in 10. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tujih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito št. 2002/C 51 E/17, ki uveljavljata načelo notranje razselitve kot pogoj pred iskanjem zaščite v tretji državi. Po mnenju tožene stranke se tožnik lahko razseli kamor koli znotraj Bangladeša. Tožnik pravi, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo napačno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila ZAzil, Ustavo, Zakon o splošnem upravnem postopku in mednarodne predpise. Meni, da je tožnik dokazal, da je bil in da bi bil v izvorni državi ogrožen in da bi bilo treba ugotavljati, ali je izvorna država konkretno varna za tožnika. Meni, da ne morejo vzdržati ugotovitve, da so določene izjave tožnika nasprotujoče in da naj bi bile nekatere predložene listine ponarejene. Po mnenju tožnika nasprotni dokazi dajejo dovolj podlage za to, da bi mu tožena stranka morala nuditi zaščito v Sloveniji. Opozarja tudi, da ji izpodbijana odločba ni bila vročena v prevodu v jeziku, ki ga razume. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks za vsa pravna sredstva in vse sodne odločbe, ker je brez premoženja in dohodkov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil zavrnila zaradi ocene neverodostojnosti izpovedbe in dokazov, ki jih je predložil prosilec za azil. Ocena neverodostojnosti, ki jo je napravila tožena stranka temelji na 7 argumentih o nekonsistentnosti ali nelogičnosti v izjavah tožnika in na oceni o neverodostojnosti "potrdil", ki naj bi izkazovala njegovo ogroženost v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik v tožbi, ki jo je vložil po odvetniku, sicer konkretno ne izpodbija argumentov tožene stranke o neverodostojnosti izpovedb in priloženega potrdila, čeprav pravila dokaznega bremena to zahtevajo (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1615/2004 z dne 8. 9. 2004). Vendar pa sodišče, kljub temu, da tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal vsakega posameznega argumenta tožene stranke o neverodostojnosti prosilca za azil, v obravnavani zadevi ni tožbe zavrnilo, kot v primeru upravnega spora v zadevi U 1615/2004 z dne 8. 9. 2004. V konkretnem primeru so namreč dejanske okoliščine primera (iz splošnih poročil o stanju v Bangladešu z vidika političnih bojev med vladajočo stranko in drugimi političnimi strankami, ki se nahajajo v spisu, in jih je tožena stranka uporabila v dokazni oceni, izhaja, da je stanje v Bangladešu bolj zaznamovano s fizičnim nasiljem, kot to velja za razmere političnih nasprotovanj v Moldaviji) in način izvedbe dokazne ocene tožene stranke drugačni in je z vidika standardov dokazovanja in ocenjevanja verodostojnosti očitno, da tožena stranka ni ravnala pravilno iz dveh temeljnih razlogov. Prvi razlog za drugačno presojo sodišča v konkretni zadevi je ta, da je tožnik v tem primeru v upravnem postopku predložil tri dopise in sicer: podpisano izjavo predsednika in sekretarja AL iz severnega distrikta mesta Chittagong z dne 15. 3. 2004 z žigom Bangladesh Awami League, podpisano izjavo sekretarja in predsednika študentske lige (Sandvip, Chittagon) z dne 15. 3. 2004 z žigom Bangladesh Student League in podpisano izjavo predsednika organizacije Amra Mujib Sangsad z dne 12. 3. 2004 z žigom te organizacije. Tožena stranka je ocenila, da so vse tri listine ponaredki samo na podlagi dokazne ocene prve imenovane listine. Z dokazno vrednostjo drugih dveh listin se tožena stranka ni ukvarjala, razen tako, da je ugotovila, ker je prva omenjena listina ponaredek, sta ponaredka tudi drugi dve listini. Tožena stranka se je oprla na tri ključne argumente, da je prva omenjena listina ponarejena. Iz članka The Bangladesh Observer z dne 9. 4. 2004, ki ga je tožena stranka pridobila po internetu izhaja, da sekretar AL severnega distrikta mesta Chittagong ni M. A. Salam, kot izhaja iz dopisa z dne 15. 3. 2004, ki ga je predložil tožnik, ampak Alahaj Moslem Uddin. V okviru tega argumenta se tožena stranka v dokazni oceni ni ukvarjala z možnostjo, da je med 15. 3. 2004 in 9. 4. 2004 prišlo do zamenjave na mestu sekretarja omenjene stranke. Drugi argument tožene stranke za ponarejenost tega dopisa pa je, da iz članka izhaja, da je predsedniku AL severnega distrikta mesta Chittagong ime Mosarrof Hossain in ne Mosharrof Hossian, kot to izhaja iz žiga na priloženem dopisu prosilca za azil in da je zato nemogoče, da bi se ta oseba podpisala pod žig, ki ima napako v črkovanju. Tudi v zvezi s tem tožena stranka ni poskušala razčistiti nejasnosti s prosilcem za azil in mu ni dala možnosti, da se glede tega izjasni oziroma da zadevo pojasni. Ob tem sodišče pripominja, da iz drugega članka The Bangladesh Observer z dne 11. 9. 2003, ki se tudi nahaja v spisu, izhaja, da je v mestu Chittagong aktiven Mosharraf Hossain, kar pa je tretja varianta imena, s katerim se ukvarja tožena stranka v dokazni oceni. V okvir tega razčiščevanja bi spadalo tudi vprašanje, zakaj je tožnik na zaslišanju rekel, da je predsednik AL za celotno območje mesta Chittagong Mosarrof Hossain, na dopisu pa je ta oseba podpisana kot predsednik samo severnega distrikta mesta Chittagong. Ne da bi se sodišče nadalje spuščalo v pravilnost dokazne ocene tožene stranke, ki je na opisani podlagi zavrnila verodostojnost tudi drugima dvema dopisom, je za upravni spor bistveno, da se tožena stranka ni držala pomembnega dokaznega pravila, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče RS (v zadevah I Up 725/2001 z dne 23. 8. 2001 in I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001), in ki izhaja tudi iz priporočil Visokega komisariata ZN za begunce (199. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992]. Po tem dokaznem pravilu mora tožena stranka, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno. Ta dokazna pravila spadajo v okvir določil 2., 5. in 6. odstavka 24. člena in 33. člena ZAzil. V konkretni zadevi so priloženi trije dopisi pomembni za tožnika, saj je njihova vsebina takšna, da če so ti dopisi verodostojni, potem se te listine lahko uporabijo kot del pomembnih dokazov, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje zaradi pripadnosti določenemu političnemu prepričanju oziroma družbeni skupini v smislu 1. člena ZAzil. Dejstvo, da vsebina dopisov govori o tem, da tožnik ni varen v izvorni državi, pa ne more biti relevanten (tretji) argument tožene stranke za ugotovitev neverodostojnosti dopisov, saj je tožnik odkrito povedal, da je dopise pridobil z namenom, da dobi zaščito v Sloveniji. Vsebina dopisov ne more biti v škodo tožniku z vidika vprašanja verodostojnosti teh dopisov.

Druga stvar, ki se v obravnavanem sporu razlikuje od odločitve sodišča v zadevi U 1615/2004 z dne 8. 9. 2004, pa je v tem, da je sodišče v zadevi U 1615/2004 sprejelo relevantnost 5 nekonsistentnosti oziorma nelogičnosti, ki jih je tožena stranka opredelila v izpodbijani odločbi, med tem ko se v tem upravnem sporu sodišče ne more strinjati z oceno tožene stranke, da gre v navedenih 7 primerih za relevantne nekonsistentnosti in nelogičnosti. V prvem primeru dejstvo, da je dne 15. 2. 2003 prišla skupina 20-25 oseb, ki so požgali hišo (izjava ob podaji prošnje za azil), ne izključuje možnosti, da je tožnik za to izvedel od prijatelja in ni bistvena nekonsistentnost v tem, da je zvedel samo za to, da so požgali hišo, ne pa za kaj drugega (izjava na zaslišanju). V drugem primeru navedba, da so njegovi starši po požigu hiše odšli k prijateljem, ni v nasprotju z izjavo na zaslišanju, da staršev ob požigu ni bilo v hiši, ampak sta bila v drugi hiši. Sodišče tudi ne vidi nobene nelogičnosti v primeru tretjega argumenta, ki ga tožena stranka navaja v zvezi z oceno neverodostojnosti. Tudi četrti argument tožene stranke za neverodostojnost ni relevanten, ker sodišče ne vidi bistvenih neskladij med izjavama, kakor jih povzema tožena stranka, podanima ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanju. Tudi peti argument tožene stranke ni prepričljiv v primeru, da je tožnik po številu organiziral veliko demonstracij, ki so si sledile druga za drugo, česar pa tožena stranka niti ni razčiščevala. Tudi sedmi argument tožene stranke ni prepričljiv, kajti izvorno državo so lahko po navedbah tožnika zapustili samo revnejši člani stranke, ne pa tudi tisti, ki so politično in ekonomsko vplivnejši in lahko so zapustili samo določene kraje, ne pa državo Bangladeš. Edino osmi argument tožene stranke ima določeno težo, če je tožnik prestopil državno mejo v Bangladešu na legalen način, preko vseh mejnih kontrol, z veljavnim potnim listom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 355/2001 z dne 11. 4. 2001), vendar pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla samo, da je državo zapustil na legalen način. Tudi za oceno verodostojnosti tožnika glede njegovih ustnih navedb pa velja, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku, če bo ugotovila pomembne nekonsistentnosti ali nelogičnosti v izpovedbi prosilca za azil tožnika s temi dejstvi soočiti in poskusiti razčistiti sporne navedbe v skladu z omenjenim priporočilom Visokega komisariata ZN za begunce in upravno-sodno prakso. Ker niso izpolnjeni pogoji po določilu 3. odstavka 39. člena ZAzil in ker mora tožena stranka po stališču Vrhovnega sodišča RS pravilno in popolno izvesti dokazni postopek, da ne bi upravni spor postal nadomestilo za slabše izvedene postopke na prvi stopnji odločanja (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 1012/2000-3 z dne 15. 11. 2000 in I Up 1010/2000 z dne 23. 11. 2000), je sodišče tožbi ugodilo v skladu z določilom 2. odstavka 39. člena ZAzil in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker tožena stranka ni ravnala po pravilih dokaznega postopka (3. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št, 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil), pa je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Ob tem sodišče pripominja, če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da niso podani pogoji za azil, ker tožnikova izpoved in dokazi niso verodostojni, potem ne bo mogla uporabiti še argumenta o notranji razselitvi, kot je storila to v izpodbijani odločbi, kajti uporaba argumenta notranje razselitve pomeni, da je prosilec za azil v določenem delu izvorne države preganjan, tožena stranka pa tega v konkretnem primeru ni ugotovila, a je kljub temu uporabila argument o možnosti notranje razselitve. Sodišče je v presojo izpodbijane odločbe vključilo tudi tožbeni argument glede vročitve izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume tožnik in je ugotovilo, da ta tožbeni argument ni utemeljen. Zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku, postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do postopka za odločanje o prošnji za azil in do vložitve učinkovitega pravnega sredstva, so določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil. Določilo 2. odstavka 9. člena ZAzil pravi, da mora biti prosilec za azil seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku ter o možnostih vstopa v stik z nevladnimi organizacijami, ki nudijo pomoč beguncem, in sicer v jeziku, ki ga razume. Določilo 1. odstavka 12. člena ZAzil pravi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Po določilu 2. odstavka 12. člena ZAzil se tolmač zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja. Določilo 5. odstavka 12. člena ZAzil pa pravi, da prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Po mnenju sodišča je upravni postopek tekel v skladu z navedenimi procesnimi določbami, kajti v tožbi tožeča stranka zgolj navaja, da prosilcu za azil ni bila vročena odločba v prevodu jezika, ki ga razume. Po eni strani ZAzil tega ne predpisuje v določilih 2. odstavka 9. člena in 12. člena ZAzil, po drugi strani pa tožeča stranka tudi ni zatrdila, da zaradi tega, ker prosilcu za azil odločba ni bila vročena v prevodu jezika, ki ga razume, odločitve tožene stranke ni razumel in zato ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo. Prosilec za azil je imel v postopku odvetnika. Odločba pa je bila po podatkih v spisu prosilcu za azil ustno prevedena s pomočjo prevajalca za urdu jezik (dr. CC), ker prevajalca za banglo jezik, ki ga prosilec za azil razume v pisni obliki, ni bilo mogoče pridobiti. Prosilec pa podatkih iz spisa razume urdu jezik v ustni obliki (uradni zaznamek z dne 10. 8. 2004 in dopis tožene stranke ob vročitvi odločbe z dne 2. 8. 2004). Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1474/2004 z dne 9. 8. 2004) in ZAzil tudi ne zahteva, da mora biti odločba v pisni obliki vročena prosilcu za azil v jeziku, ki ga razume, ampak je v primerih, kot je obravnavani, ko prevajalca za določen jezik za pisno izdajo odločbe ni, prosilec za azil pa ima odvetnika, temu procesnemu standardu zadoščeno, če je prosilcu za azil odločba prevedena v ustni obliki, v jeziku, ki ga razume. Tožnik je na zaslišanju tudi povedal, da delno razume urdu jezik, strinjal se je, da se v postopku uporablja ta jezik, če pa bo potrebno, bo poskušal komunicirati v angleščini, povedal je tudi, da je postopek do zaslišanja razumel in da je razumel tudi vsa pojasnila. Tožnik problemov s komunikacijo in razumevanjem postopka ni imel tudi ob vložitvi prošnje za azil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.