Jedro

V primeru, če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu zapadlosti. Ker je nepremoženjska škoda zapadla pred premoženjsko, je sodišče prve stopnje tako odbitno franšizo kot že plačano odškodnino pravilno upoštevalo na račun tožnikovega zahtevka iz nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od prejema sodbe plačati znesek 8.861,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.534,96 EUR od 16. 03. 2009 do plačila, od zneska 377,79 EUR od 24. 06. 2009 do plačila, od zneska 949,22 EUR od 04. 02. 2009 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.624,70 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh od prejema sodbe plačati znesek 1.381,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 54,96 EUR od 16. 03. 2009 dalje do plačila, od 377,79 EUR od 24. 06. 2009 dalje do plačila in od 949,22 EUR od 04. 02. 2009 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več (iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo) je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 302,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino iz naslova nematerialne škode v višini 12.800,00 EUR (po zmanjšanju odbitne franšize) in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 2.310,12 EUR, skupaj 16.110,12 EUR in ne 15.310,12 EUR, kot je napačno seštelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je storilo napako, ko je odbitno franšizo in revalorizirano vrednost že plačane odškodnine v celoti odštelo od nepremoženjske škode, ni pa upoštevalo, da je bil s toženkinim delnim plačilom plačan tudi sorazmerni del premoženjske škode. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku iz naslova premoženjske škode priznati znesek 2.310,12 EUR in ne le 1.381,97 EUR. Tožnik se z višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ne strinja. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah je prenizko odmerjena. Pri odškodnini zaradi telesnih bolečin se tožnik sklicuje na primer VS001565. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje sodnega izvedenca prof. M. V., ki sicer v odstotku ni opredelil zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika, vendar pa je vsebinsko potrdil mnenje B. R., ki je ugotovil, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 20%. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo, da je tožnikova dominantna roka desna in da je star 62 let ter v pokoju. Sodni izvedenec je potrdil, da je tožnikova roka za fina dela popolnoma neuporabna, za groba dela pa manj uporabna, kar pomeni, da si ne more zapenjati gumbov, zavezati vezalk in normalno uporabljati jedilnega pribora. To pomeni, da so prizadete vsakodnevne in osnovne življenjske funkcije tožnika. Starost 62 let ne pomeni, da si tožnik ne zasluži pravičnega zadoščenja za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik finih del ne more opraviti z levo roko, ne more več voziti kolesa, niti motorja, praktično se je moral odpovedati vsem športnim aktivnostim. Tožnik bi lahko ravno kot mlad upokojenec opravljal gospodarska dela okoli hiše, sedaj pa ne more kositi niti trave. Takšno stanje je trajno. Glede na sodno prakso (primer VS001731) je odškodnina iz tega naslova prenizka. Tudi odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je prenizko odmerjena. Sodišče prve stopnje je tožniku pri odmeri pravdnih stroškov napačno priznalo samo eno nagrado za narok, čeprav je tožnik pravilno priglasil nagrado za dva naroka.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje franšizo in valorizirano vrednost že plačane odškodnine nepravilno odštelo od nepremoženjske škode. Ker tožena stranka ni dokazala, da je ob delni izpolnitvi tožniku posredovala specifikacijo izplačane odškodnine, je sodišče prve stopnje pri vračunanju plačila tožene stranke pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 287. člena OZ (1), ki določa, da se v primeru, če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu zapadlosti. Ker je nepremoženjska škoda zapadla pred premoženjsko (165. člen OZ), je sodišče prve stopnje tako odbitno franšizo kot že plačano odškodnino pravilno upoštevalo na račun tožnikovega zahtevka iz nepremoženjske škode. Pravilno sicer pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno seštelo znesek dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, vendar pa glede na to, da se vračunanje delnega plačila upošteva le pri odškodnini iz nepremoženjske škode, napačen seštevek zneska odškodnine na pravilnost sodbe v ničemer ni vplival. 6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je iz naslova potnih stroškov nastala škoda v višini 695,60 EUR, zaradi izgubljenega dobička pa škoda v višini 1.747,72 EUR. Zaradi delnega plačila s strani toženke je s tožbo vtoževal še znesek 377,79 EUR iz naslova potnih stroškov in 949,22 EUR iz naslova izgubljenega dobička, kar mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik iz naslova premoženjske škode izkazal nastanek škode v višini 2.310,12 EUR. Vendar pa pritožbeni očitek, da bi mu sodišče moralo zato iz tega naslova dosoditi 2.310,12 EUR, ni utemeljen. V skladu z načelom dispozitivnosti sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka. Tožnik je iz naslova navedenih postavk zahteval 1.327,01 EUR odškodnine, ki mu jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo (2. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bil tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja upravičen do odškodnine v višini 4.950,00 EUR, za strah do odškodnine v višini 1.400,00 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 5.500,00 EUR odškodnine in zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti do zneska 1.900,00 EUR.

8. Pritožbeni očitek, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko odmerjena, pri čemer se pritožnik sklicuje na primer VS001565 (zadeva II Ips 843/2005)(3), ni utemeljen. V navedenem primeru je bila oškodovancu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznana odškodnina v višini 11,5 povprečnih plač v času sojenja (4). Tožniku je bila iz tega naslova priznana odškodnina v višini 5,01 povprečnih plač. V zadevi II Ips 843/2005 je oškodovanec neprestane hude bolečine trpel kumulativno 3 dni, občasne hude bolečine kumulativno 1 dan, stalne srednje močne bolečine 1 mesec, občasne srednje močne kumulativno 8 tednov, stalne lahke bolečine pa do jeseni 1998 (5). Občasne zmerne bolečine pa ima še vedno, ob spremembah vremena, obremenitvah prstov in ob naletih na trd predmet. Oškodovanec v omenjeni zadevi je bil hospitaliziran 16 dni, od tega 12 dni v tujini, 8 mesecev je bil v bolniškem staležu, opravil pa je 58 fizikalnih terapij. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. V. je tožnik trpel bolečine krajše obdobje kot oškodovanec v zadevi II Ips 843/2005, poleg tega je njegova hospitalizacija trajala 4 dni, fizioterapijo je opravil 27 krat, njegov bolniški stalež je bil skoraj za polovico krajši (od 10. 03. 2008 do 31. 07. 2008), tudi čas nošenja Kircherjeve žice je bil krajši. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v višini 4.950,00 EUR, pravilna.

9. Za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah je sodišče prve stopnje upoštevaje izvedensko mnenje dr. V. in tožnikovo izpovedbo tožniku dosodilo pravično denarno odškodnino. Vse okoliščine, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, so bile pri odmeri odškodnine tudi pravilno upoštevane.

10. Utemeljeno pa pritožba graja višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je iz tega naslova nastala škoda v višini 13.000,00 EUR, pri čemer je po vračunanju že plačane odškodnine s strani tožene stranke zahteval še 7.060,54 EUR. Izvedenec dr. V. je v svojem pisnem mnenju ugotovil, da je po nezgodi tožnikova gibljivost vseh tročlenih prstov omejena v srednjih in končnih členkih, zaradi česar z njimi ne more zapreti pesti, pincetni in cilindrični prijem pa sta izrazito oslabljena. Roka je za fina dela povsem neuporabna, za groba dela pa manj uporabna. Takšno stanje je trajno. Pri finih delih si tožnik z levo roko ne more pomagati. Izvedenec je potrdil, da si tožnik z levo roko ne more zapenjati gumbov, zavezati vezalk, poleg tega ne more normalno uporabljati vilic in nožev. Tožnik ne more voziti kolesa, ker ne more zavirati. Ne more voziti motorja, ker ne more stisniti sklopke. Težko drži palico pri smučanju, ne more igrati iger z žogo. Doma ima vrt, na katerem dela s težavo. Tudi kositi ne more. Kljub temu, da je tožnik star 62 let in v pokoju ter da je bila poškodovana njegova leva roka, ki ni dominantna, kar je sodišče prve stopnje navedlo kot okoliščini pri odmeri odškodnine, pa so tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane v tolikšni meri, da pritožba utemeljeno graja višino dosojene odškodnine iz tega naslova. Po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina tožnika iz tega naslova znaša 13.000,00 EUR, kot je zatrjeval v tožbi.

11. Tožniku gre tako iz naslova nematerialne škode odškodnina v višini 21.250,00 EUR, kar predstavlja 21 neto plač v času sojenja. Da je obravnavani primer pravilno umeščen v sodno prakso, potrjujejo podobni primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS: II Ips 750/2008 (28 plač), II Ips 634/2004 (24 plač), II Ips 41/2009 (23 plač), II Ips 318/1999 (20 plač), II Ips 313/1998 (19 plač), II Ips 134/2007 (19 plač), II Ips 162/1999 (18 plač).

12. Od dosojenega zneska odškodnine iz naslova nepremoženjske škode se odšteje odbitna franšiza v višini 1.000,00 EUR. Tožena stranka je dne 16. 03. 2009 tožniku plačala 12.570,32 EUR, kar valorizirano na dan zadnje glavne obravnave znaša 12.796,59 EUR. Od 02. 03. 2009, ko je potekel 14 dnevni rok, določen v 943. členu OZ, do delnega plačila 16. 03. 2009, je nateklo 81,55 EUR zakonskih zamudnih obresti od preostalega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (20.250,00 EUR). Upoštevaje določbo 288. člena OZ, po kateri se najprej vračunajo obresti in nato glavnica, se v znesek 12.796,59 EUR najprej vračunajo obresti v višini 81,55 EUR (12.715,04 EUR). Upoštevaje valorizirano delno plačilo toženke je tožnik iz naslova nepremoženjske škode tako upravičen še do glavnice v višini 7.534,96 EUR.

13. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, je toženka dolžna tožniku plačati še znesek 377,79 EUR iz naslova potnih stroškov in 949,22 EUR iz naslova izgubljenega dobička, skupno torej znesek 8.861,97 EUR v roku 15 dni. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti je pravilna. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnega določila 179. člena OZ glede višine pravične denarne odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 8.861,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.534,96 EUR od 16. 03. 2009 do plačila, od zneska 377,79 EUR od 24. 06. 2009 do plačila in od zneska 949,22 EUR od 04. 02. 2009 do plačila. V presežku (to je glede 6.081,03 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je po višini uspela z 59% zahtevka (8.861,97 EUR od 14.943,00 EUR). Nastali so ji stroški v višini 883,50 EUR za odškodninski zahtevek po tar. št. 2200, nagrada za postopek znaša 477,10 EUR, za narok pa 440,40 EUR (tar. št. 3102). Pooblaščenec je v skladu s tar. št. 3102 upravičen do nagrade le za en narok. Stroški sestave pritožbe znašajo 587,20 EUR (tar. št. 3210), stroški fotokopij pa 20,00 EUR (tar. št. 6002). Stroški pooblaščenca tožnika tako znašajo 2.408,20 EUR, kar upoštevaje 20% DDV, znaša 2.889,84 EUR. Tožniku so nastali tudi stroški sodnih taks v višini 942,00 EUR (471,00 EUR taksa za sodbo, 471,00 EUR taksa za pritožbo) ter stroški sodnega izvedenca v višini 616,81 EUR. Pravdni stroški tožeče stranke, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku tako znašajo 4.448,65 EUR. Tožena stranka pravdnih stroškov ni priglasila. Upoštevaje 59% uspeh, je tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.624,70 EUR pravdnih stroškov, ki ji jih mora plačati toženka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Obligacijski zakonik, Ur. list. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(2) V katerem je oškodovanec (45 letni tesar) utrpel prekinitev kostnine srednjega in oddaljenega členka palca, oddaljenega členka sredinca desnice, poškodbo kožnega pokrova palca desnice ter poškodbo okoliških mehkih tkiv z izlivom krvi navzven in oteklin.

(3) Maja 2003. (4) Do škodnega dogodka je prišlo 18. 04. 1998.